"Otroci naj se s smrtjo spoprijateljijo"

"Nekatere knjige se ti zasidrajo v srce, brž ko jih prebereš, in ostanejo tam za zmeraj. Račka, Smrt in tulipan je ena izmed njih," o slikanici nemškega pisatelja in ilustratorja Wolfa Erlbrucha, ki se v njej rahločutno loteva smrti, razmišlja mojster senčnega gledališča Fabrizio Montecchi.

"Erlbruch ve, da je otroštvo najbolj filozofsko obdobje v življenju. Takrat se sprašujemo, 'zakaj' in zahtevamo odgovore na temeljna vprašanja, ki nam pomagajo odraščati. Otroci se sprašujejo o smrti, življenju, sebi, smislu bivanja," pravi italijanski režiser senčne predstave Račka, Smrt in tulipan, ki bo do 16. oktobra za vse starejše od 5 let na ogled v Lutkovnem gledališču Ljubljana.

Problem je v tem, da odrasli otrokom ne želijo vedno odgovarjati na bivanjska vprašanja. Kot na primer na tista, ki so povezana s smrtjo, razmišlja Montecchi. A s temi pomembnimi temami se je treba aktivno soočati, sploh v kulturnem okolju, kjer sta umiranje in smrt odrinjena in še vedno tabuizirana. Prav tako pa je pogosto prezrto lahko tudi otrokovo dojemanje umiranja. V tem mojster senčnega gledališča tudi vidi pomen otroške predstave o smrti govori na veder, rahločuten in hkrati duhovit način. Skozi nenavadno prijateljstvo med Račko in Smrtjo, osrednjima likoma predstave, ki kljub začetni nezaupljivosti na koncu postane trdno in iskreno, otroci spoznavajo, da je tudi smrt del življenja.

Otroci tabuiziranim temam ne prizanašajo

Ob napovedi otroške predstave o smrti na spletni strani Lutkovnega gledališča Ljubljana je razvojna psihologinja Ljubica Marjanovič Umek med drugim zapisala, da se že starejši predšolski otroci pogosto s svojimi vprašanji dotikajo tabuiziranih vsebin, kot sta na primer bolezen in smrt. Tem temam ne "prizanašajo", nadaljuje psihologinja, "saj jih nadvse zanimajo tudi stvari, dogajanja, odnosi, za katere ne najdejo preprostih odgovorov v svojem neposrednem okolju".

Zato je predstava, še posebej če jo gledajo v čustveno varnem okolju, na primer skupaj z odraslo osebo, ki jim je blizu, odlična podlaga za predelavo in izražanje tako pozitivnih negativnih čustev otrok.

Predstava, ki govori o smrti, je polna življenja

"Elbruchova slikanica se s težko temo sooča na poetično lahkoten način. Takšna je tudi senčna predstava, ki je ob tem, da govori o smrti, polna življenja. V njej se resni trenutki prepletajo z živahnostjo," pravi režiser predstave.

Sporočilo predstave, tako kot je to poudarjeno v njeni knjižni predlogi, je tako, da je soočanje s smrtjo pomembno zato, da je življenje lažje in lepše. "Smrt je del življenja. Pomembno je, da imamo prijateljski odnos z njo in ne da se je bojimo. Če nas je strah smrti, potem se ne bomo tako veselili tudi življenja," je jasen Montecchi.

To razmerje pa je odrski zgodbi predstavljeno skozi nenavadno razmerje, in sicer v prijateljstvu med Račko in Smrtjo. Kjer začetno zadržanost in nezaupljivost preglasi bližina in domačnost. "Odnos med Račko in Smrtjo se spremeni, ker Račka spremeni odnos do nje. Smrt pusti blizu, dovoli ji, da postane del njenega življenja," o predstavi še pripoveduje režiser.

"Smrt ne more obdržati prijateljev"

V predstavi Račka, Smrt in tulipan nastopata Polonca Kores v vlogi Račke in Asja Kahrimanović v vlogi Smrti. In kako se je Kahrimanović lotila lika Smrti? "Ravno prijateljstvo z Račko je bilo tisto, ki me je usmerjalo v izdelavo lika. Zastavila sem jo hladno in cinično, a so mi prizori nudili dovolj gradiva za transformacijo. Ni si težko predstavljati, da Smrt težko dobi prijatelje, vsekakor pa jih ne more obdržati. Zato so Račkine mehkoba, naivnost in veselje do življenja počasi mehčale Smrt. Za nekaj časa je osamljenost izginila, nadomestilo jo je iskreno prijateljstvo, ki pa se enkrat mora končati, ker je tako življenje."

Otrokom je smrt težko razumljiva, odraslim težje sprejemljiva

Ob ustvarjanju otroške predstave o smrti pa so se njeni ustvarjalci prav tako intenzivno soočali z vprašanji povezanimi z minljivostjo. Lastnim in družbenim odnosom do smrti.

"Vsi trije menimo, da je to tema, ki se ji starši raje izognejo, kar je sicer do neke mere razumljivo, vendar je to del življenja in slej ko prej mora priti na vrsto. Je pa res, da ima vsak svoj način doživljanja in gledanja na smrt, zato mislim, da nima smisla iskati neko univerzalno formulo, s katero bi mlajšim gledalcem približali to tematiko," pravi Asja Kahrimanović. Pri čemer Fabrizio Montecchi poudarja, da predstava ne ponuja nekega temeljnega odgovora, temveč gre za delo, ki izzove številna vprašanja. In to je to, kar se mu zdi bistveno in smiselno. "Želeli smo si predstaviti zgodbo, ki je, vsaj glede mene, tudi zgodba o sprejemanju, o drugačnosti, o gledanju s srcem ... Za otroško občinstvo je minljivost težje razumljiva, odraslim pa težje sprejemljiva. Zato smo se predvsem želeli izogniti posploševanju in delali predstavo neobremenjeni s tem, kaj in kako je smrt sprejeta v naši družbi," končuje lutkarica Asja Kahrimanović.

Sence kot prizori iz sveta mrtvih

Senčno gledališče v primeru pričujoče predstave s svojim vizualnim učnikom posega tudi na metafizično raven. "Sence so namreč za človeka od nekdaj most med življenjem in smrtjo in po mojem mnenju najbolje poustvarjajo ohlapno vzdušje in ponazarjajo globlji pomen te zgodbe. Vanjo pa se moramo odpraviti v spremstvu igralk, ki nas tja popeljeta tankočutno in obzirno ter nam s svojo navzočnostjo dokazujeta, da to, o čemer je govor, zadeva vse nas," o predstavi še premišljuje Montecchi.

In še: "Otroci tako niso sami v svetu senc in temi smrti. Igralki predstavljata most med občinstvom in svetom senc. Najmlajši so tako v varnem objemu. Svet senc pa se tako pred njimi ne kaže kot nevaren, temveč zelo človeško, prijateljstvo in mehko okolje."