María Pagés s flamenkom razvnela Križanke

María Pagés, plesalka flamenka, ki ta ples razvija na svoj način, tega razume kot način za raziskovanje sebe in sveta. V predstavi Avtoportret se je tako lotila spoznavanja sebe, od fizičnega telesa do psiholoških občutij.

Predstavo je plesalka razdelila na več delov. V začetnem je z zrcali uprizorila plesni studio, v njem pa soočanje s svojim telesom, gibom. Tega je izpeljala v glasbene in plesne ritme flamenka pod naslovom Ples, čemur so sledile Poezija, Skupina in Svoboda.

Avtorico predstave so na odru spremljali pevca, kitaristi, glasbenik na tolkalih in violinist, ob njih pa še tri plesalke in trije plesalci flamenka.

Plesalka, ki je razvila svoj jezik flamenka Projekt Avtoportret je začel nastajati leta 2006, ko je Maríi Pagés Mihail Barišnikov predlagal, naj ustvari predstavo, ki ji bo razkrila njeno plesno in ustvarjalno osebnost.

Tako je nastala predstava v štirih slikah, v katerih plesalka najprej pred ogledalom spoznava linije svojega telesa, te pa nato razvija v izrazite ritmične in poetične gibe. María Pagés je jezik flamenka oblikovala v svoj svet, pri tem pa razvila svoja koreografska načela.

To je v predstavi Avtoportret še posebej izrazito v delu Poezija, kjer se je na odru združila z vsemi plesalci in glasbeniki, dodala še svoj govor in neposredno komunikacijo z občinstvom, pri tem pa presegla dramatičnost. Ustvarila je dinamičen in radoživ prostor giba, zaznamovan z natančnimi ritmi, odločnostjo, a hkratno mehkobo.

Ples Maríe Pagés poleg njenih brezkompromisnih korakov, ki se gibljejo po odru, še posebej zaznamujejo njene roke. Z njimi definira meje svojega telesa, izpričuje svojo estetiko flamenka ter pripoveduje zgodbe in svoje izkušnje, prevedene v gib.

Plesno potovanje, prežeto s čustvi in inteligenco Avtoportret je umetnica izvedla že v številnih španskih in drugih mestih po Evropi, Kanadi in Združenih državah Amerike. Za predstavo je prejela tudi nekaj nagrad.

Sama za predstavo pravi, da je vaja spoznavanja sebe in da izhaja iz veselja, ki ga je vedno čutila ob opazovanju avtoportretov umetnikov, kot so da Vinci, Ruben, Rembrandt, Goya, van Gogh, Picasso, Matisse. "Avtoportret je pravzaprav moje potovanje od zrcalne podobe v moj notranji svet. To je plesno potovanje, prežeto s čustvi, občutji, inteligenco, sprehod od tujega do intimnega, od rutine do transcendentalnega."