Petek, 21. 9. 2018, 17.34
6 let, 2 meseca
Ljubljanski bencinski servis, ki je sijal čez mejo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,54
3
Prostor nekdanjega unikatnega bencinskega servisa arhitekta Milana Miheliča ob Tivolski cesti je z nekaj prelomi že nekaj časa ena od izpraznjenih mestnih točk. Gre za bolj ali manj zapuščen prostor, ki se je uporabljal celo kot parkirišče, tako da je njegov kulturni in družbeni potencial ostajal neizkoriščen. Je pa to kraj, kjer so imeli nekoč svoj prostor avtomobili, a le za kratek čas, med točenjem goriva. V zadnjem obdobju prostor nekdanjega bencinskega servisa občasno oživlja sodobna umetnost.
Bencinski servis ob Tivolski cesti, ki je nastal leta 1968 ter danes ne služi več svojemu prvotnemu namenu, je oblikoval Milan Mihelič, Prešernov nagrajenec in učenec Edvarda Ravnikarja. Zasnovan je bil kot del urbanistične ureditve severnega vstopa v mestno središče.
Kot so zapisali v spletnem Arhitekturnem vodniku, naj bi dopolnil stolpnici S1 in S2 ter "ustvaril prehod v nižji gabarit stavb ob nekdanji Prešernovi cesti". Na drugi strani ceste je podobno vlogo ob horizontalnih objektih prevzela vogalna stavba nekdanje Mednarodne telefonske centrale, ki je prav tako Miheličevo delo. Klavir, kot so poimenovali objekt, je bil zgrajen med letoma 1972 in 1978.
Petrolov bencinski servis arhitekta Milana Miheliča iz sredine 60. let prejšnjega stoletja
Osrednji element nekdanje črpalke "graditelja sodobne Ljubljane", kot je arhitekta opisal avtor ene od njegovih monografij Stane Bernik, je betonski steber, rebrasti nosilec dežnikaste oblike čipkaste konstrukcije z vlogo strehe. Strukturno izrazito je nadstrešnico arhitekt obravnaval kiparsko, ta pa naj bi predstavljala nekako tudi odvod železno-betonskega stebra njegove Hale C na Gospodarskem razstavišču iz leta 1967.
Bencinski servis odprt vso noč
Z modernizacijo in razvojem prometa so v Ljubljani v drugi polovici prejšnjega stoletja vznikale bencinske črpalke. Po drugi svetovni vojni so te pripadale podjetju Jugopetrol, ki je leta 1953 postalo Petrol.
V tem letu je imelo podjetje v Ljubljani štiri bencinske črpalke, konec leta pa so na tedanji Prešernovi in zdajšnji Tivolski cesti zgradili pravi bencinski servis v mestu, ki je bil hkrati prvi v Sloveniji odprt 24 ur na dan. Na mestu, kjer so postavili servis, pa je bila že pred drugo svetovno vojno bencinska črpalka, ki jo je leta 1943 raznesla tempirana bomba. Ta sicer ni uničila svojega glavnega cilja, postaje Radia Ljubljana.
Bencinski servis ob Tivolski cesti, ki je nastal v letih 1967 in 1969 in ki danes ne služi več svojemu prvotnemu namenu, je oblikoval Milan Mihelič, Prešernov nagrajenec in učenec Edvarda Ravnikarja.
Unikatne nadstrešnice
V 60. letih so v Ljubljani nastajali bencinski servisi z arhitekturno vrednostjo. Nasproti Miheličevega je tako med letoma 1968 in 1969 nastal tovrstni infrastrukturni objekt po Ravnikarjevih načrtih. Umeščen med Tivolsko ulico in železnico končuje skrajni obod mestnega središča. Arhitekt je nadstrešnico, ki prekriva črpalno ploščad, oblikoval kot zaporedje treh betonskih stebrov, ki se gobasto širijo v tanko strešno ploščo. Tako kot pri Miheličevem servisu pa je vrednost tega objekta v do skrajnosti izpeljani konstrukciji.
Nekdanji bencinski servis arhitekta Milana Miheliča večino časa sameva, čeprav v zadnjem letu pod okriljem platforme za sodobno umetnost Fotopub v njem občasno nastajajo instalacije in situ. Lastnik objekta je umetniški organizaciji prostor dal v uporabo, dokler ga ne proda ali odda.
Mojstrovina modernizma z avtorskim pečatom
"Gre za mojstrovino modernizma z zelo osebnim Miheličevim pečatom," za nekdanjo bencinsko črpalko pravi arhitekt Andrej Mercina, ki je pred leti za nekaj časa tja prestavil svoj biro Triiije arhitekti.
"Od prvega dne, ko sem zagnal studio, sem izhajal s stališča, da ker oblikujemo prostor in ljudem predstavljamo koncepte za kakovostne ambiente, ne moremo imeti delovnih prostorov v navadnih pisarnah," pot do nekdanjega bencinskega servisa predstavlja Mercina.
Triiije arhitekti so tako za svoje ustvarjalno okolje vedno iskali atipične prostore, vsakega s svojo kakovostjo. Pred Miheličevo črpalko je bila to, na primer, nekdanja garaža s petmetrskimi stropi in velikimi vhodnimi vrati na Rimski ulici. Za njo je prišla lokacija na Tivolski cesti. Arhitekti so naselili prvo nadstropje v objektu, kjer sta bili nekoč blagajna in pisarna servisa.
Nadstrešnico je Mihelič obravnaval kiparsko, pri zasnovi bencinskega servisa pa je mogoče zaslediti njegovo zavezanost vlogi konstrukcije, detajlom in inovativnosti.
Drznost v arhitekturi
Mihelič je v svoji arhitekturi sledil paradigmam modernizma in funkcionalizma, v kar pa je izrazito vpeljal tudi avtorski jezik. Tudi v primeru ljubljanskega bencinskega servisa je mogoče zaslediti njegovo zavezanost vlogi konstrukcije, detajlom in inovativnosti.
"Na prvi pogled gre morda za neko kontradiktornost, da modernizem vedno najprej vidimo kot obdobje funkcionalizma, ki ga razumemo, kot da se zunaj utilitarizma ni veliko dogajalo, kar pa ne drži," za obdobje, v katerem je nastal tivolski bencinski servis, pravi Mercina.
Dodaja, da je bil Mihelič formalist, zanimala ga je forma in to je raziskoval tudi v betonu. Ob tem je pri črpalki takrat nastala "drzna konstrukcija, ki naj sije čez mejo".
Notranjost nekdanjega bencinskega servisa
Gradnja nove družbe z rezanjem trakov
Čas nastanka Miheličevega bencinskega servisa je bilo tudi obdobje, ko so simbole razvoja identificirali skozi arhitekturo, kar ne moremo trditi za današnji čas, je tudi jasen Mercina. Takrat je bilo rezanje otvoritvenih trakov povezano z gradnjo nove družbe, ki jo je v fizičnem prostoru manifestirala tudi arhitektura.
Pri tem so v času soobstoja različnosti v gradnji, hitrih sprememb in zahtev trga po fleksibilnosti bencinski servisi postali večnamenske točke, kjer lahko natočiš gorivo, plačaš elektriko in si hkrati privoščiš še malico. "Morda tudi zato, ker njihov program ni več enoznačen, pa so postale njihove forme, ki to omogočajo, nevtralne." Ob tem tako nastajajo generični prostori, ki prinašajo čim manj omejitev in s tem tudi možnosti za prilagoditve.
Kraj z neizkoriščenim potencialom
Mercina pravi, da so že v času, ko so imeli v nekdanji črpalki arhitekturni studio, razmišljali o možnostih za vzpostavitev galerijskih prostorov v njej, pri čemer bi bil del kulturnega prizorišča lahko tudi na prostem, pod markantno Miheličevo nadstrešnico.
A to je bil idealizem, ki je trčil ob realnost kapitalskih ambicij v prostoru, je mogoče povzeti arhitektove besede.
Je pa v zadnjem letu objekt ob Tivolski naselila platforma za sodobno umetnost Fotopub, ki nekdanji bencinski servis občasno oživlja s svojim programom. Od lastnika so namreč prostore v uporabo dobili, dokler jih ne proda ali odda. V tem času pa so s svojimi minimalnimi sredstvi in prostovoljskimi akcijami prostor že nekoliko postavili na noge. Prebelili so ga, uredili električno napeljavo, v načrtu za letos pa imajo tudi sanacijo vodovoda.
Lanska razstava švicarskega dua Taiyo Onorato & Nico Krebs z naslovom On the other hand.
Subverzija je tu še mogoča
Je pa, kot pravi Mercina, to "lepi, intriganten del mesta. Gre za prostor s še velikim, neuničenim potencialom, kjer je subverzija še mogoča." Prav te vmesne cone pa so najbolj zanimive in razpirajo možnosti za kreativnost.
Z željo po naselitvi z umetniškimi vsebinami so si opuščen bencinski servis dolgo ogledovali tudi pri Društvu za sodobno kulturo Fotopub, pojasnjuje direktor organizacije Dušan Josip Smodej. Zdaj ga uporabljajo občasno, za večje samostojne projekte prepoznavnih umetnikov.
Lanska razstava švicarskega dua Taiyo Onorato & Nico Krebs z naslovom On the other hand
Prostor je kurator
"V Miheličevi črpalki delujemo v dialogu s prostorom, ki je izrazito močen, in tako v njem nastajajo in situ instalacije. V teh projektih je kurator prostor," pojasnjuje Smodej.
Lani poleti je bila tako na Tivolski 44 kot predfestivalski dogodek festivala sodobne fotografije Fotopuba na ogled razstava švicarskega dua Taiyo Onorato & Nico Krebs z naslovom On the other hand. Ravno te dni pa v nizu projektov, ki nastajajo v tem prostoru in izključno zanj, nastaja nov projekt nizozemske interdisciplinarne umetnice Anouk Kruithof z naslovom Transformagic. Na ogled bo med 27. septembrom in 27. oktobrom.
Vzbuditi vnemo po dolgoročnih kulturnih vsebinah v Miheličevi črpalki
"Dolgoročni cilj delovanja v tem prostoru je opozoriti nanj in vzbuditi vnemo, da bi ga obudili v neko kulturno institucijo," o potencialih prostora, ki klub vsemu precej sameva, meni Smodej. Je pa prostor potreben temeljite prenove, tudi energetske.
3