Irena Cerar: Nekateri današnji otroci še po drevesih ne znajo več plezati, in to ni tako nedolžno

"Imela sem srečo, da sem odraščala ob pripovedovanju in med knjigami," pravi Irena Cerar, avtorica priljubljenih Sidartinih vodnikov Pravljične poti Slovenije, Pravljične poti v zgodovino in Kamniške pravljične poti (knjiga je izšla pred kratkim), sicer tudi velika ljubiteljica narave. Za to so krivi njeni starši, otroštvo je namreč preživljala na kmetiji, v hribih in med zgodbami, ki jih je pripovedoval njen stari oče. Radovednost, ljubezen do pripovedi in narave je ohranila. S svojimi pripovedovanji na prostem in družinskimi izletniškimi vodniki, kjer v soteske, gradove, mline, jame, potoke in na travnike vabijo ljudske pripovedi, pa zanimanje za raziskovanje naravne in kulturne dediščine predaja novim generacijam otrok in njihovim staršem. Diplomirana literarna komparativistka, od leta 2004 odgovorna urednica otroške revije National Geographic Junior, soustanoviteljica Križnikovega pravljičnega festivala v Motniku ter planinska vodnica, poudarja, da so zgodbe tiste, ki otroke prevzamejo in doživljajsko napolnijo druženje z naravo, družini pa omogočijo posebno izkušnjo.

Dobili sva se v ljubljanskem botaničnem vrtu, tudi o njem obstajajo kakšne pripovedke? Ali morda kakšne, ki so vezane na ta del Ljubljane, Ljubljanico … Ljudskega izročila, ki bi se navezovalo na Ljubljano, ni v izobilju. Obstaja sicer nekaj zgodb, še največ se jih nanaša na Ljubljanico, na zgodbo o Jazonu in Argonavtih, ki jih vsi poznamo. Botanični vrt je bolj povezan z avtorskimi pravljicami. Polonca Kovač je na primer v svoji knjigi S pravljico na izlet napisala zgodbo o znameniti Marmontovi lipi iz botaničnega vrta, zasajeni ob njegovi ustanovitvi. Ker takrat nisem našla nobene ljudske pripovedi, sem v svojo prvo knjigo Pravljične poti Slovenije vključila prav njeno zgodbo.

Ljudske pripovedi o naši prestolnici je v knjigi Bela Ljubljana zbrala ddr. Marija Stanonik. A žal v njej ni več nobenih bajčnih povedk, ki bi vključevale bajna bitja – te zgodbe so seveda za otroke najbolj privlačne in skrivnostne.

Vas nikoli ni mikalo, da bi tudi sami napisali kakšno pravljico? Čeprav zelo rada in neprestano berem leposlovje za otroke in mlade, me ustvarjalsko najbolj zanima preplet domišljijskega, kar so v mojih vodnikih ljudske pripovedi, in stvarnega, kar v naravi lahko resnično vidimo in doživimo. Zdi se mi tudi zabavno, da nas zgodbe peljejo v nove kraje oziroma v kraje, ki jih pripovedi omenjajo.

Kaj je ob nastajanju vaših knjig in vodnikov najprej? Pravljica in nato fizična lokacija ali obratno? Načeloma izhajam iz zgodb. Te neprestano prebiram, zanimive dajem na stran. Če so v zgodbah oziroma povedkah omenjeni resnični kraji, potem je preprosto. Treba je samo preveriti, ali je kraj tudi izletniško, pohodniško, dediščinsko zanimiv, pa tudi, ali obstajajo urejene poti, ki so primerne za družinski izlet.

Včasih pa je tudi obratno. Če gre za kraj ali neko obliko naravne oziroma kulturne dediščine, ki se mi zdi strašno zanimiva in vznemirljiva, si vtepem v glavo, da jo bom v knjigo tudi vključila. Temu nato sledi trmasto iskanje zgodbe, ki traja toliko časa, da jo najdem. Praviloma mi vedno uspe. Včasih jo najdem v strokovni literaturi, se je pa tudi že zgodilo – čeprav bolj izjemoma kot ne –, da smo zgodbo našli na terenu, med ljudmi, in jo tako tudi prvič zapisali.

Je v ljudskem pripovedništvu sploh mogoče priti do konca? Nikoli. Te zgodbe še vedno živijo in krožijo. Je pa res, da v zadnjih desetletjih, odkar množično uporabljamo najrazličnejšo tehnologijo, njihov pomen ni več tako osrednji, kot je bil nekoč. Zato so zbirke in knjige ljudskih pripovedi, ki so zabeležile to bogastvo, še kako dragocene.

Kako pa je z nastajanjem novih … … mitologij? Do tega sem sama zelo zadržana. Žalostno se mi zdi, da turistični delavci, ki bi lahko črpali iz avtentičnega izročila, tega ne izkoristijo. Ustvarjajo neke vzporedne zgodbe, ki niso avtentične in ponavadi tudi niso zelo domišljene in učinkovite. Takšnih primerov je pri nas kar nekaj.

Kaj natančno imate v mislih ob omembi avtentičnih pripovedi, ko pravite, da nimajo učinka? Če na primer obstajajo v ljudskem izročilu zgodbe, ki govorijo o določeni kraški jami, v kateri neki pastir premaga zmaja, se mi zdi, da moram izhajati iz tega izročila. Čeprav seveda ni nič narobe, če ga nadgradimo ali se z njim poigramo. Avtorska zgodba, ki je večinoma namenjena trženjskim namenom in se z ljudsko ne povezuje, je ne nadgradi in po možnosti še nima neke osupljive pripovedne moči, je pospremljena z nekakovostnimi ilustracijami, pač ne more učinkovati dovolj prepričljivo.

Sicer pa je v zgodbe, ki krožijo, vpisano to, da se spreminjajo. Med pripovedovanjem jim kaj dodajamo, poudarjamo. Seveda, prav spreminjanje je značilnost pripovedovanja! Ko sem začela pripovedovati, sem potrebovala kar nekaj časa, da sem se znebila pritiska, da moram zgodbo povedati točno tako, kot je bila zapisana. Takrat jo recitiraš, ne interpretiraš. Sodobni pripovedovalci poskušamo zgodbe ponotranjiti, jih spojiti z lastno osebnostjo, prilagoditi trenutnemu počutju in okoliščinam, da pridejo nato na dan kot "naše". Pri tem smo povsem svobodni, kar ljudske pripovedi še kako razlikuje od avtorskih.

Kaj si kot pripovedovalka najraje privoščite? Humorne vložke, morda? Kaj bi sami izpostavili kot svoj zaščitni znak? Prav humorna nisem. Bolj sem takrat, ko nimam namena zabavati. Ljubo mi je, kadar so povedke fragmentarne, okorne, polne lukenj. Te nepojasnjene prostore v zgodbi med pripovedovanjem lahko zapolniš z lastno interpretacijo. To je lahko zelo zabavno.

Ljudske povedke – kratke zgodbe, ki niso pravljice in se nanašajo na določen kraj, pojasnjujejo njegov nastanek, opisujejo srečanja z bajnimi bitji ali se spominjajo zgodovinskih osebnosti in podobno – praviloma nimajo srečnega konca tako kot pravljice. Na prvi pogled so veliko manj močne za pripovedovanje kot pravljice, ki so polne zapletov, čudežnih predmetov in podobno. Povedke so skope, a hkrati odprte za dopolnjevanja. Poleg tega so tudi zelo hvaležne za pripovedovanje na prostem. Če pa iščemo moj zaščitni znak, je to zagotovo pripovedovanje na prostem in v naravi. Še vedno so živa vaša pripovedovalska vodstva po Kamniških pravljičnih poteh. Projekt, ki ga že peto leto izvajam za Matično knjižnico Kamnik, je še kako živ. To pomlad imamo zaradi izida nove knjige, ki je nastala ravno na podlagi teh poti, še posebej veliko dogodkov. Junija gremo na Veliko planino, kjer se nam bo pridružila dr. Marina Dermastia. Jaz bom pripovedovala zgodbe o divjih možeh, ki so bili kosmati po vsem telesu, le po nosu ne, pa o belih deklicah, ki so tako lepo pele, da so jih pastirji hodili poslušat. Gostja pa nas bo popeljala na botanični sprehod, saj je Velika planina junija pravi gorski vrt v naravi.

Bele deklice so vam med bajnimi bitji še posebej pri srcu. Vile so vedno dobrohotna bitja. Bele deklice, bele žene so gorske vile in nastopajo v številnih pripovedkah. Zanimive so, ker imajo veliko znanja, modrosti, empatije. Poznajo rastline in njihove skrivnosti – prav one naj bi to znanje zaupale ljudem –, znajo pomagati pri porodih … Kot bajno bitje in kot ženski lik so mi prav zares všeč.

Kako pa je z nesrečnimi konci pri pripovedkah? Si kot pripovedovalka privoščite te tudi spreminjati v srečne? To si privoščim, če pripovedujem zelo majhnim otrokom. Takrat že zasučem nekako drugače, da ne ostane nek brezizhoden občutek. Včasih lahko na koncu zgodbe ostane občutek nedorečenosti, skrivnostnosti, kar ni slabo. Sicer pa svoje pripovedovanje vedno sklenem s pravljico. To je lahko vedro, opogumljajoče, s sporočilom, da se težave lahko rešijo, ali pa zgolj šaljivo oziroma pravično.

So otroci zahtevno občinstvo, ker so tako neposredni, iskreni? V pripovedovanju se kot nastopajoči ne moreš za ničemer skriti. Pred otroke stopiš kot človek. Skozi pripovedovanje se nekako razkriješ v celoti, zato je pripovedovanje tako težko. Ne moreš se le naučiti zgodbe in je zrecitirati. Jezik, telo, že izbor zgodbe toliko povedo o človeku.

Vedno je razlog, zakaj določeno zgodbo izbereš za svojo. Kakšne vrednote želiš z njo predati. Pri pripovedovanju gre tudi za dialog s poslušalci. Do otrok, ki so, kot ste omenili, zelo neposredni, je treba zgraditi most. Ta stik se gradi na telesni, čustveni, mentalni in še kakšni ravni. To je kar izziv, saj ljudje nismo vedno v enaki koži. Poleg tega se mi zdi, da moram biti za pripovedovanje tudi v stiku s sabo, a moram najti notranje ravnovesje in gotovost, sicer se to občuti v mojem odnosu s poslušalci.

Imate pripoved, ki vas spremlja? Več jih je, ni samo ena, ne bi je mogla izbrati. Kot sem že rekla, bolj me spremlja to, da najrajši pripovedujem na prostem. Ves čas iščem zanimive kraje. Tam najbolj zaživim in zdi se mi, da se del tega navdušenja ali čudenja lahko prenese tudi na druge. Zanimivi, lepi, skrivnostni, z izročilom bogati kraji so že sami po sebi zagotovilo za izjemno doživetje. Seveda je drugače, če si pripoveduješ v takšnem okolju ali pa v šolski telovadnici ali jedilnici, kjer morda še zaudarja po hrani ali znoju. Seveda je lahko tudi tam prisrčno, a rada imam nenavadne ponudbe.

Pripovedke so v vašem primeru tudi orodje za vzpostavljanje vrednostnega sistema najmlajših do naravne in kulturne dediščine. Da, odkrivanju naravne in kulturne dediščine so posvečeni vsi moji vodniki. Za otroke se mi zdi najpomembneje, da te kraje sami doživijo, in to na način, ki je njim lasten: z igro, raziskovanjem, druženjem … Zanimive informacije, ki jih vključujem v svoje vodnike, so namenjene staršem, ti jih nato otroku posredujejo na njim primeren način. Pomembno je, da se kljub obilici knjig, spletnih medijev, televizijskih programov odpravimo ven, da sami vidimo, otipamo in doživimo stvari. Tudi na tak način s spomini in izkušnjami polnimo svojo malho znanja. Danes vse bolj manjka prav ta doživljajski vidik, pri čemer pa je seveda pomembno vzdušje. Če si družina zmore narediti lep dan, potem bo vedno znova rada šla na potep.

Pomembno je, da otroke zvabimo v naravo, na prosto … Ravno to sta učinek in vloga vaših knjig. To je zelo pomemben vidik. Kar pomembno je, da otroke vključimo v pripravo na izlet. Že doma jim lahko preberemo zgodbo, si ogledamo ilustracije in fotografije … Tako spodbudimo radovednost in zanimanje za novo dogodivščino, za spoznavanje novih krajev, pa naj bodo to soteske, reke, jezera, gradovi, jame in podobno … Zelo dragoceno je, da ne glede na starost ohranimo radovednost.

Globoko sem namreč prepričana, da če za nekoga ne bo zanimiva rosa na domačem vrtu, ne bo niti na drugem koncu sveta, v kakšnem eksotičnem narodnem parku. Ta radovednost in sposobnost čudenja obogati življenje. Zdaj ko tekmujemo še z zaslonskimi tehnologijami, ki so zelo prepričljive, je ta vidik še toliko pomembnejši. Pri otroku, ki šele začenja vstopati v svet, pa sploh. Kako to doseči? Omogočiti jim moramo prosto igro v naravi. Ravno ta pa je v današnjem času dokaj ogrožena. Za otrokov razvoj je pomembno, da ne gre le za predpisane in strukturirane aktivnosti, ki jih moderirajo starši. Ko so otroci dovolj stari, je pomembno, da so zunaj brez neprestanega nadzora staršev.

Proste in svobodne igre, ki jo omenjate, pa ne omejujejo le sodobne tehnologije, temveč tudi zaščitništvo, ki je pri odnosu do otrok vse bolj prisotno. Psihologija strahu je zelo prisotna. A za otroka je svobodna igra vitalnega pomena. Pomembna je ne samo zaradi razvijanja domišljije, temveč tudi zaradi razvijanja drugih veščin, ki so za življenje bistvene. Pri igri se morajo znati dogovoriti, uskladiti, prilagoditi, povezati, reševati težave, iskati rešitve, se tudi pobotati, če se sprejo. Vse to jih pripravlja na življenje. Težava pri vsem skupaj pa seveda niso otroci, temveč starši, ki so vse preveč zaskrbljeni in zaščitniški. Nekateri današnji otroci še po drevesih ne znajo več plezati, in to ni tako nedolžno. Marsikdo bo rekel, da je krivec pač drugačen način življenja, ampak z malo zavedanja lahko starši ustvarjamo razmere, ki otrokom omogočijo svobodno igro na prostem.

Pogosto v svojih vodnikih napišem, da če gremo na izlet k vodi, vzemimo s seboj rezervna oblačila, vključno z obutvijo. Voda je za otroke magnet, cele ure bi se lahko igrali ob njej, z njo. Ob tem se zabavajo, raziskujejo, pa tudi veliko naučijo. Škoda bi bilo, da vsega tega ne doživijo, ker starše skrbi za oblačila ali za varnost. Ne opeharimo jih za te drobne dogodivščine, ki so tako pomembne za življenje.

Vaš najnovejši projekt je nabiranje pripovedi s slovenskih meja. V nastajanju je knjiga Pravljične poti čez mejo, ki jo delam že več kot leto dni – vodnik Kamniških pravljičnih poti, ki sem ga naredila vmes, je bil samo nekakšen "aktivni oddih". Gre za moj najzahtevnejši avtorski projekt do zdaj, saj moram na področju slovenskega kulturnega prostora, ki sega čez meje naše države, najti tako dobre ljudske zgodbe kot primerne izletniške cilje. Velik izziv, a tudi gostija za radovednost.