Dušan Jovanović: Pri nas ljubezen velikega formata težko raste

Dušan Jovanović je režiser, dramatik in esejist, ki se lahko pohvali s številnimi nagradami na vseh treh področjih: z več Borštnikovimi nagradami za najboljšo režijo in najboljšo uprizoritev v celoti, s tremi Grumovimi nagradami za najboljše izvirno besedilo in Rožančevo nagrado za zbirko esejev Svet je drama. Po desetih letih je v Drami obnovil Ano Karenino, ki se tokrat osredotoča na ljubezenski trikotnik, sam pa se je pred dvema letoma na istem odru v predstavi Boris, Milena, Radko ukvarjal z ljubezenskim trikotnikom, ki izvira iz njegovega osebnega življenja. Z njim smo se pogovarjali o ljubezni.

Tokratna Ana Karenina je, tudi na željo ravnatelja Igorja Samoborja, osredotočena na ljubezenski trikotnik. Kako ste se spoprijeli s to odločitvijo? Moj prvi odziv je bil, da je to samopašnost nekega direktorja, ki hoče imeti vse po svoje, ampak bolj ko sem razmišljal, bolj mi je bila ta ideja všeč.

Dejansko je bila prva dramatizacija zastavljena preveč na široko. Imel sem več različic in v prvi je bil celo še Levin. Potem sem razčistil vse dvome in dileme ter začel odstranjevati ves odvečen material, kar je ostalo, sem še malo predelal, tu in tam kaj dodal. Zelo hitro in zelo preprosto sem prišel do nove dramatizacije, za katero se je v samem procesu dela izkazalo, da dobro funkcionira, ker je okleščena, jedrnata in ker v vsakem prizoru dobimo neko novo informacijo o likih, o zgodbi.

Pa se danes lažje pogovarjamo o politiki, družbenih razmerah ali o ljubezni? Svet, družba, vsakdanjost so do te mere spolitizirani, da je neka geografija vsakdana nujno povezana z ekonomsko-političnimi vprašanji. Tudi recimo razmerja med spoloma so spolitizirana. Katoliška cerkev nenehno politizira vprašanje družine in ga sili v neko zatohlo, konservativno korito, strugo.

Veste, kulturo ljubezni je treba vzgojiti. Vzgaja jo literatura, celotna umetnost, od filmske, plesne, gledališke … Ljudje, ki pogosto uživajo v umetnosti, umetniški produkciji, kultivirajo svoje srce in svoj um za pretanjena ljubezenska razmerja. Vsi preostali uživajo ljubezen na osnovi seksa, erotike, cenenih pripomočkov in nadomestkov za ljubezen.

Letos se bodo z ljubeznijo na maturi spoprijeli dijaki in dijakinje … Ana Karenina se zelo posveča vprašanjem občutljivosti, ki jih sproža neki ljubezenski odnos. Mislim, da je fenomenalno, da so dijaki letos dobili Ano Karenino kot maturitetno gradivo in da obiskujejo to uprizoritev, da bi zadostili šolskim obveznostim.

Opazujem, s kakšno neverjetno pozornostjo ti mladi ljudi vpijajo vsako besedo, in mi gre na jok, ker razumem eno stvar: da jim nihče nikoli ni povedal ničesar o tem, kaj je ljubezen. Skozi to predstavo pravzaprav dobijo vpogled ne samo v sladkosti in težave ljubezni, ampak tudi v nianse ljubezenskega odnosa. Ljubezen je tudi trpljenje, muka, bolečina in hkrati neskončna radost. Gre za dvojnost ljubezenskega odnosa.

Pa tudi tveganje. Srećko Horvat na primer trdi, da je pri tem, da se zaljubimo, ključno sprejemanje tveganja ne glede na posledice, ne glede na to, ali nam bo neko usodno srečanje povsem spremenilo koordinate vsakdana. Tako Ana Karenina kot Romeo in Julija imata ta moment. So težke razmere, ki povečujejo tveganje, podlaga za velike ljubezenske zgodbe? Pri Romeu in Juliji gre za sovraštvo med dvema družinama, ki bi na papirju moralo onemogočati stik med mladimi iz ene in druge družine. In kljub temu se ta ljubezen zgodi mimo tradicije, mimo sovraštva, mimo indoktrinacije družinskih šefov. Zgodi se ljubezen, ki je brezpogojna in usodna. Celo tako usodna, da oba umreta.

Podobno je z Ano Karenino. Pred desetimi leti sem napisal spis o tem, zakaj je Ana Karenina tragedija. Na kratko: sorodnost med Romeom in Julijo ter Ano Karenino je v tem, da tudi v Ani Karenini oba na neki način naredita samomor.

Tudi Vronski, ki se gre na koncu borit v Srbijo na strani prvega srbskega upora, pripelje četo svojih plačanih nabornikov tja in se pusti ubiti. Ana pa se vrže pod vlak. Drugi del naše predstave prikazuje ta začaran krog odnosa med sovraštvom in ljubeznijo v isti sapi, v nerazdružljivem prepletu, to, kako ti dve emociji druga drugo uničujeta.

Sami ste se nekoliko bolj osebnega ljubezenskega trikotnika lotili v predstavi Boris, Milena, Radko. Čeprav ima predstava na koncu bolj resen ton, je zaradi zabavnega začetka ves ljubezenski zaplet precej humoren. Vas je presenetilo, v kakšno smer je šel ta ljubezenski trikotnik v tej predstavi? Okvir je bil ljubezenski trikotnik sorazmerno starih, postaranih ljudi, ki imajo za seboj dolgo zgodovino. Recimo, da se ta začne v 60. letih s seksualno revolucijo, z emancipacijo, z utopijo, s svetom svobodne ljubezni, zavzemanja za mir, Johnom Lennonom in tako naprej. Končna pa se v nekih časih, ki so bolj rigidni, bolj ideološko izklesani in imajo nekatere svoje gabarite postavljene v 19. stoletje.

Tukaj sem že od začetka poudarjal komičen prizvok te igre. Humor ustvarja ambivalentne situacije. Ta duhovitost je bila včasih malo večja, včasih malo manjša, vse pa se razvija z očesom, ki gleda nazaj, na preteklost. To so kombinacije, ki izzovejo neko ambivalentno situacijo. Pogled nazaj ponuja neko žalostno-smešno tragičnost življenja.

Spomnim se, da ste takrat po javni vaji rekli, da ste bili kar malo presenečeni nad tem, kje vse se je občinstvo smejalo. Če bi si to predstavo ogledali zdaj, torej dve leti po premieri, bi videli, da je zdaj precej hitrejša, da ima še bolj utrjen komični ritem in veliko več smeha.

So danes razmere ugodnejše za ljubezen? Danes je veliko seksa, veliko erotike, veliko hitrega uživanja in manj usodne romantične ljubezni. Ta se ne pojavlja več tako pogosto. Ne rečem, da je ni več, ni pa več v naši kulturni zavesti, da je treba zaradi ljubezni trpeti. Če se pojavi trpljenje, se ga subjekti želijo čim prej znebiti.

V predstavi Ekshibicionist iz leta 2001, za katero ste šele tri leta po premieri povedali, da ste za psevdonimom O. J. Traven stali vi, glavni junak razkazuje sebe in šokira. Bi danes moral kazati kaj drugega, da bi bil še provokativen? Se v tej hiperseksualizirani družbi lažje pogovarjamo o spolnih podvigih kot o ljubezni? Povedal bom anekdoto. V našem teatru je v navadi, da te pred premiero popljuvajo. To je videti tako, da pride nekdo do tebe in ti reče tuj-tuj-tuj, s čimer simbolizira pljuvanje. Beseda nadomesti resnično pljuvanje, Madžari pa se res pljuvajo. Igralke dvignejo svoje krilo in ti moraš zares pljuniti. To sem pripovedoval Ivi Babić pred premiero in ona je rekla: "Dušan, saj ni problem" ter dvignila krilo. "Pljuni!"

Presenečen sem, ko poslušam mlada dekleta, kako se sproščeno pogovarjajo o seksu. Padajo drzne besede, osvobojene, duhovite. Po drugi strani pa se sprašujem, koliko tega se v resnici prevaja v vsakodnevno prakso, v spolno prakso. Ne vem, nimam občutka, da je tega v primerjavi s 60. leti več, prej manj. Ker se je vpliv retradicionalizacije, Katoliške cerkve znatno povečal, je tudi moralizem v družbi spet zrasel. Ni nujno, da je vedno pristen in iskren, ampak je prisoten. Če sem povsem odkrit, ne vem, ali je to dobro ali slabo.

V predstavi Boris, Milena, Radko so sidrišča iz vašega osebnega življenja. Verjetno smo vsi med predstavo iskali, kaj je bilo res in kaj ne. Je bilo tudi to, da ste na oder postavili zgodbo o svoji veliki ljubezni Mileni Zupančič, ne pa o svojih spolnih podvigih, neko ekshibicionistično dejanje? Ta princip na pol dokumentarnega je zadnje čase v literaturi zelo prisoten, predvsem v romanih. Recimo pri Javierju Sanchezu v Vojakih Salamine ali Karlu Oveju Knausgaardu v Mojem boju. Gre za popisovanje lastnega življenja, a je to tako literarizirano, da postane fikcija. Moj poskus je nekako mešal avtobiografske elemente s fikcijo. Izhodišče je že bilo avtobiografsko, preostale nadgradnje pa so bile narejene po principu fikcije.

Takrat se je na javni vaji Boris Cavazza pošalil, češ da je jasno, da on igra vas, ker ste iz njega naredili takega frajerja. Hkrati sta bila tudi Milena in Radko nekoč zares mož in žena, pa ste se potem vpletli vi. Ljubljansko občinstvo je verjetno v predstavi iskalo predvsem detajle iz "resničnega" življenja. Zavestno sem se odločil za ta koncept mešanja avtobiografskega in fiktivnega. Vsaj v Ljubljani oziroma v Sloveniji to vzbuja radovednost, kaj je res, kaj je bilo in kaj ne. Mene je ta cirkus zabaval in v njem sem užival.

Vrniva se k Ani Karenini. V prvi različici je Karenina odigral Igor Samobor, deset let pozneje pa Matjaž Tribušon. Kako se je Karenin spremenil v tem času? Je res on najbolj tragičen lik romana, kot smo lahko slišali iz občinstva na novinarski konferenci? Vse te dileme izhajajo iz samega Tolstoja, ki je napisal šest različic romana. V osnutkih je pisal teze, zgodbe in šahiral z različnimi možnostmi. V eni od prvih različic je bil prav Karenin tisti tragični junak, ki je izgubil vse, predvsem družino. Ne smete pozabiti, da je bila za Tolstoja družina največja vrednota, čeprav njegovo zasebno življenje dokazuje ravno nasprotno.

On je hotel vse svoje imetje podariti kmetom, bil je ženskar, vsak dan je moral imeti drugo, spal je s kmeticami, služkinjami, znankami, ženinimi prijateljicami itd., ideološko pa je bil na strani religiozne družine, ki drži skupaj. Njegov ideal je bil zemljiški posestnik, ki skrbi za proizvodnjo dobrin, daje kruh kmetom, ima veliko otrok in razširjeno družino.

Levin je njegov ideal, ko je pisal Ano Karenino, pa se je v zadnji različici odpovedal svojim ideološkim načelom. Poskusil je maskirati svojo nazadnjaško ideološko strast in jo skoraj eliminiral, da se je pravzaprav ne vidi. To je omogočilo našo vrsto uprizoritve.

Če se vrnem na začetek vašega vprašanja. Samobor je igral žrtev, Tribušon pa ne. Zastavil ga je povsem drugače. Veste, kaj se je zgodilo? Na premieri pred desetimi leti je občinstvo z ovacijami sprejelo Samoborja, pri Poloni Juh pa je bil aplavz formalen. Zdaj je obratno. V sredo smo doživeli izbruh navdušenja nad Polono Juh, nad Kareninom pa ne. To govori o tem, kakšni koncepti so bili takrat in kakšni so danes.

Bi bil danes mogoč takšen družbeni odziv na neko ljubezensko razmerje? Še živimo v takih časih, da bi bile za nekoga, ki bi se spusti v ljubezensko razmerje, lahko posledice tako drastične? Pred časom smo imeli princeso Diano. Kraljico ljudskih src, ki je bila po eni strani izrazita figura z občutkom za dobro, za revščino, za nemočne, za bolne in invalide. Hodila je po bolnišnicah, pomagala, po drugi strani pa je imela poleg moža vedno še kakšnega ljubimca. Bila je idol Britancev, paparacev, medijev. Spremljali so vsak njen korak.

Na zahodu so še take ljubezni oziroma osebe, ki tako zelo pritegnejo medijsko pozornost, da si medije podredijo. Za to, da si nekdo podredi medije, pa mora biti karizmatična osebnost velikega formata. Imeti mora kvalitete srca.

Ne vem, kdo bi bil to lahko pri nas, nimamo takih osebnosti in nasploh imamo sporne junake. Razen športnih junakov.

Imamo pa politike, ki jih obravnavamo kot zvezdnike. O politiki si skoraj ne bi upal govoriti ...

Bi bil Pahor lahko tisti, ki bi z novim ljubezenskim razmerjem povzročil škandal, kot ga je Ana Karenina? Poslušajte, o Pahorju ne bi prav ničesar govoril, ker me to izziva k izjavam, ki ne bi bile primerne.

So ljubezenski škandali stvar visoke družbe, buržujev? Kakšno visoko družbo pa imamo pri nas, lepo vas prosim, same kriminalce. Kordež, Bavčar, Tovšak, Zidar, da jih ne naštevam. Same barabe. Kako naj ima tak človek subtilen ljubezenski odnos?

Mi nismo imeli prave visoke družbe, plemstva, aristokracije. To so odličniki, ljudje, ki imajo občutek za mero, spodobnost, ki skrbijo za javno podobo, se ne ukvarjajo s kriminalnimi in sumljivimi pridobitnimi posli. Kje bi pri nas dobili take ljudi? Mi smo kot država, kot kultura na psu. Nimamo pozitivnih odzivov na to, kar nas obdaja, na migracije, na revščino, na brezposelnost. Vse te stvari obremenjujejo slovensko družbo in nas delajo drugorazredne ter neobčutljive za človeško nesrečo. Tukaj ljubezen velikega formata težko raste.

Posvetiva se za konec še ljubezni v gledališču. Jerneju Lorenciju naj bi nekoč dali nasvet, da naj počne s svojimi študenti in študentkami karkoli, samo rad naj jih ima.

Ljubezen v gledališču je v prvi vrsti ljubezen do igralcev in igralk, do njihove božanske sposobnosti, da se spreminjajo, da se vživljajo v vse nesreče tega sveta, v vse emocije. Te preobrazbe, te spremembe so čudovite. Če je nekdo to sposoben početi, samo kapo dol.

Mi se imamo med sabo zelo radi. Že dolgo se nisem toliko poljubljal, kot se okoli te premiere. Kar naprej. To je nekaj čudovitega. Več se poljubljam v teatru kot doma z ženo! (smeh)