Petek, 25. 1. 2019, 17.57
5 let, 10 mesecev
Prostor, ki je bil del vizije Ljubljane kot novih Aten
Centralni stadion: nekoč telovadišče Orlovcev, danes mrtva mestna točka #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,57
17
Kaj imajo skupnega gramoznica, loterija, Orli, športna tekmovanja in Depeche Mode? Vse to je povezano s Centralnim stadionom za Bežigradom v Ljubljani, ki več kot deset let že vztrajno propada in je postal mrtva točka v mestu. V zadnjem času je zaradi načrtov, povezanih z njegovo prihodnostjo, spet burno. Dinamična pa je tudi zgodba o njegovem nastanku.
Centralni stadion je za Bežigradom za potrebe Orlov začel nastajati leta 1923. To je bilo obdobje, ko je bilo telovadno gibanje pri nas tudi svetonazorsko razdeljeno. Sokolovci so bili liberalci, Orli pa katoliško usmerjeni in v Ljubljani so imeli vsak svoje prostore.
V dvajsetih letih prejšnjega stoletja je tako za eno od ljubljanskih izpostav sokolskega društva po načrtih arhitekta Ivana Vurnika v Kravji dolini, kot se je to zemljišče takrat imenovalo, nastala dvorana Tabor. Za Orle in Orlice pa je zaradi potrebe po stalnem stadionu namesto začasnih tekmovalnih površin na travnikih in z lesenimi tribunami nastal Bežigrajski stadion. Ta je bil namenjen telesni vadbi in shodom katoliške organizacije.
Prostor zanj so našli na območju nekdanje gramoznice, ki so jo ob velikem katoliškem shodu 26. avgusta leta 1823 zravnali in za gledalce uredili brežine.
Plečnik: Nisem družaben človek
Za zasnovo stadiona so se nato telovadci obrnili na Jožeta Plečnika, ki mu sicer to področje človekove dejavnosti ni bilo blizu. V zvezi s tem je že večkrat zakrožil arhitektov povedni citat, ki je sicer povezan z njegovim odločanjem za prevzem zasnove sokolskega doma na Taboru leta 1924:
"Manjka mi ideje, kajti to so prostori za drugačne ljudi, kakor smo mi, se pravi za ljudi, ki so drugače konstruirani kot jaz. Jaz nisem družaben človek. Družiti se od nekdaj ne morem. … Vidite, sokolstvo, orlovstvo, vse to je meni, se pravi mojemu srcu tuje. Gotovo je ta volja nekaj velikega, kar se bo razvilo tako kot pri Grkih. Toda meni je vse to tuje."
Te Plečnikove besede je v knjigi Izpovedi zapisal njegov učenec Janko Omahen. Naročilo dvorane Tabor pa je nato prevzel Ivan Vurnik.
V času 2. Evharističnega kongresa v Ljubljani med 28. in 30. junijem 1935
Verniki prihajajo na Bežigrajski stadion v času 2. Evharističnega kongresa v Ljubljani med 28. in 30. junijem 1935.
Domobranska prisega leta 1944
Leto 1978
Leto 1980
Leta 2006
Ljubljana kot nove Atene
Čeprav Plečniku telesna vadba in družabnosti niso bili blizu, pa je verjel "v ideal plemenitega druženja in tekmovanja, ki ima vzore pri starih Grkih", je v svojem članku pod naslovom Plečnikov stadion zapisala Teja Zorko. Kot tudi, da je arhitekt tako videl pomen stadiona "v aktualni razporeditvi centralnih mestnih funkcij".
Umetnostni zgodovinar in kritik Peter Krečič, čigar biografija o velikem arhitektu z naslovom Plečnik: Živeti za popolnost je nedavno izšla pri Beletrini, je že večkrat poudaril pomen Plečnikove vizije Ljubljane kot novih Aten. V tem pojmovanju je tako Grad akropola, Žale so nekropola, Kongresni trg agora, Plečnikove tržnice stoa, NUK helenistnična knjižnica, Bežigrajski stadion pa preplet telovadišča in gledališča na prostem.
Prej gramoznica, nato športni objekt
Zasnovo stadiona Jožeta Plečnika, ta je za Orle prej oblikoval tudi že prapor in uniforme, je dodelal njegov študent Ivan Pengov. Dela so začeli poleti 1925, ko so ga obdali tudi z opečnatim zidom in mu leto pozneje dogradili še stebrično lopo. Gradnja je potekala v več fazah. Denar pa so za projekt zbirali tudi prek dveh loterij (1927 in 1928). Glavni dobitek med 201 na II. stadionski loteriji je bila enodružinska vila Stadion, ki jo je prav tako zasnoval Plečnik na Mariborski ulici.
Nadaljevanje gradnje leta 1935
Po ukinitvi telovadnih društev leta 1929 so bila dela na Orlovskem stadionu prekinjena. Leta 1935 so gradnjo zaradi potreb drugega evharističnega kongresa znova zagnali in v osi arene postavili častno tribuno, oblikovano kot paviljon, ki pa je ob tem dogodku imela vlogo glavnega oltarja. Ob tem so dodali še nekaj notranjih nadgradenj.
Isto leto so uredili tudi sedeže na južni strani in posadili vrste topolov. V letih, ki so sledila, pa še druge arhitekturne elementne in oblikovalske detajle. Svojo podobo je stadion tako dobil postopoma, skozi različne faze in leta gradnje. Plečnik, ki si ga je zamislil po antičnih vzorih, pa je v njem tako sledil ideji o povezavi med športnim objektom in gledališčem na prostem.
Domobranska zaobljuba
Pred koncem vojne je bila leta 1944 na Hitlerjev rojstni dan 20. aprila na Plečnikovem stadionu prva prisega domobrancev. Na športno-prireditvenem prostoru so visele slovenske in nemške zastave, glorieta je spet dobila funkcijo oltarja, kjer je imel mašo škof Gregorij Rožman. Druga prisega pa je tu bila leta 1945.
Od iger do koncertov
Po vojni je stadion prešel v roke Fizkulturne zveze Slovenije. V sedemdesetih letih je objekt za nekaj let prevzel Nogometni klub Olimpija, potem pa so ustanovili samostojno upravo Centralnega stadiona. Njegovo zgodovino je popisala tudi Teja Zorko. Na tem prostoru so se v drugi polovici 20. stoletja zgodili športni dogodki, pozneje pa tudi nekaj koncertov.
Za kulturni spomenik državnega pomena so stadion razglasili leta 2009, pri čemer pa objekt že dolgo propada.
V obnovitev športnega objekta z njegovo razširitvijo v potrošniško-športni kompleks Bežigrad se je podal Joc Pečečnik. Mnenja o načrtih za njegovo posodobitev, kar je v zadnjem času spet postalo aktualno, pa so različna.
17