SiolNET. Trendi Kultura
0

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Stavba, ki je nastala v ljubljanski Kravji dolini, je marsikomu dala veliko duše

0

termometer

Nedvomno to velja za 97-letnega Savo Benso, ki še zdaj živi v stavbi, kjer je nekoč domovalo športno društvo Sokol. Njena osnovna namembnost pa je ostala do danes.

Sava Bensa pravi, da mu je dvorana Tabor dala veliko duše. Nastala je kot sokolski dom, danes pa v njem še vedno deluje športno društvo Tabor.

Začetki dvorane segajo v leto 1920, ko so odkupili zemljišče, kjer so nato po načrtih arhitekta Ivana Vurnika zgradili to ljubljansko zgradbo. Nastala je za potrebe sokolskega telovadnega društva, ki je imel tu od leta 1927, ko so odprli njena vrata, eno od svojih ljubljanskih izpostav.

Ta je bila odraz skupnostnih akcij in velike pripadnosti, so Bensi o tem času pripovedovali, saj je bil začetnik nastajanja sokolskega doma še otrok. Ta duh pa je pozneje kot aktiven telovadec in gospodar hiše, kar je bil dobrih 30 let, doživel tudi sam. Več kot osem desetletij namreč s to stavbo in njenim programom neposredno živi, več kot 60 let pa je ta ljubljanska stavba tudi njegov dom v pravem pomenu besede. V njej namreč tudi stanuje.

Stavba, ki je nastala v Kravji dolini Kravja dolina – tako se je imenovalo občinsko zemljišče, kjer še danes stoji dvorana Tabor in kjer je bilo pred njenim nastankom smetišče za odpadke iz kemične tovarne. "Zadnji da je za odkup zemljišča sokolcem rekel takratni župan Ivan Tavčar. Bil je naklonjen ideji, da tu svoj dom dobi telovadno društvo," pripoveduje Bensa, ki mu tudi številna preživeta desetletja niso načela spomina.

Tako so se lahko začele uresničevati ideje o novem telovadnem prostoru, ki je v svojem času postal tudi eden prvih večjih pokritih športnih objektov v Sloveniji. Denar zanj so zbrali z donacijami, nekaj s posojilom, ki ga je delež leta 1930 Mestna hranilnica odpisala.

Telovadci pa so se nastanek športnega doma zavzeli tudi s fizičnim delom. Zagrabili so za lopate in najprej naredili zunanje igrišče.

Ko je stavba odprla svoja vrata, se je v njej začel odvijati pester in živahen program. "Bilo je veliko lepih stvari. Društvo je resnično živelo," razigrano pove Bensa.

Iz Sokola v Mostah so ga kot obetavnega telovadca usmerili na Tabor, češ da bo tu bolje napredoval. Nenazadnje je, kot še poudari, ta dvorana poskrbela za kar nekaj olimpijcev. Našteje jih: Porenta, Stane Derganc, Tošo Primožič, Jaka Šubelj, Janež Karel, Herman Preskar, Hojkar, bratje Sket, Stane Vidmar. Pri Vidmarju je delal olimpijec Tone Malej, ki se je smrtno ponesrečil na tekmi v Luxemburgu.

"Veliko lepih stvari se je tu zgodilo" Ko je stavba odprla svoja vrata, se je v njej začel odvijati pester in živahen program. "Bilo je veliko lepih stvari. Društvo je resnično živelo," razigrano pove Bensa. Iz Sokola v Mostah so ga kot obetavnega telovadca usmerili na Tabor, češ da bo tu bolje napredoval. Nenazadnje je, kot še poudari, ta dvorana poskrbela za kar nekaj olimpijcev. Našteje jih: Porenta, Stane Derganc, Tošo Primožič, Jaka Šubelj, Janež Karel, Herman Preskar, Hojkar, bratje Sket, Stane Vidmar. Pri Vidmarju je delal olimpijec Tone Malej, ki se je smrtno ponesrečil na tekmi v Luxemburgu. Javno kopališče, lutkovna dvorana in telovadnice A športna aktivnost ni bilo vse, kar je nekoč ponujala ena od markantnih stavb tega dela Ljubljane. Ena prvih lutkovnih dvoran je bila prav tako v njej. Tam, kjer je zdaj v zgornjih prostorih manjša telovadnica.

Svoje mesto je tu našlo tudi javno kopališče, kjer je zdaj dvorana za sabljače in boksarje. Kopališče pa je imelo 17 prh, sedem kadi in bazen za umivanje nog. Del telesne discipline je bila v sokolskem duhu vsekakor tudi skrb za higieno.

V stavbi pa sta bili nekoč tudi godbena soba in knjižnica. Vsako leto pa so za svoje člane organizirali tudi pustni ples, silvestrovo so prav tako praznovali tu. Druženje na prehodu med starim in novim letom je bilo odprto za vse. Tako je tudi veliko novih let nekdanji telovadec in gospodar hiše doživel v taborski dvorani.

V Taboru je plesalo tudi do 400 ljudi na večer Ko omeniva plesne večere, ki so bila dolgo let stalnica društvenega programa, se Bensi zasvetijo oči. Zelo rad je namreč plesal in veljal je za dobrega plesalca. "Ooo, porka madona, kako je bilo to lepo."

V glavni dvorani je bil oder, tam pa so ob sobotah in nedeljah potekale javne plesne vaje, družabni večeri in učenje različnih plesov. "Lambertoka se danes nihče več ne spomni, ga ne pozna. Plesali smo različno, od valčka, tanga, fokstrota in do rokenrola." Prišlo je tudi do 400 ljudi naenkrat.

Plesni večeri so se končali s četvorko "To ni bilo tako, da si prišel in kar nekaj po svoje plesal, ampak si se s plesnim učiteljem naučil korake. Plesni večer pa se je končal s četvorko." Zabavna se mu je zdela tudi igra, imenovana kača, vsi so se prijeli za roke in nato tekli po prostoru. Tisti na koncu so zaradi ostrih in hitrih zavojev iz kolone izpadli.

Bensa nato omeni še eno od značilnosti plesno-družabnih taborskih dogodkov. Ob koncu je bila tudi navada, da si zadnji ples odplesal z mamo tiste, ki se je v tistem večeru največkrat pojavila v vlogi tvoje soplesalke.

Vse pa se je odvijalo ob glasbi v živo, Seks plus plus ena se je imenoval bend.

"To so bili časi" To so bili časi, bi se strinjal Bensa, pravzaprav tako pravi. Pripadnost društvu, prostoru in njegovemu programu je bila vrednota, kazala pa se je na različne načine. Tako opisuje nekdanji krojač, ki je delal v Eliti na Čopovi. Med njegovimi strankami so bili zaposleni v Drami, Operi in Mestnem gledališču. Kot prijazne stranke pa se spomni tudi Ivana Kardelja.

Nekdanji telovadec je preživel Dachau, dvorana prav tako nacistično okupacijo Sokol je v dvorani Tabor deloval do vojne, v času italijanske okupacije so imeli tam kino. Pod Nemci pa so v njem prirejali predstave, še pravi nekdanji telovadec, ki je preživel Dachau. Še prej so ga zaprli italijanski okupatorji.

Od Sokola do Partizana Po vojni je bila stavba nacionalizirana in je prešla v roke Enotnosti. Leta 1952 pa je v njej prostore dobilo telovadno društvo Partizan, kot so nekdanjega Sokola takrat preimenovali. Čeprav je bil naziv drugačen, pa so program oblikovali večinoma isti ljudje.

Obujanje duha društva in dvorane Danes njen duh taborske dvorane in njene vloge v ožjem in širšem mestnem okolišu obuja predsednik društva Tabor in sabljaški trener Aljoša Cetinski. Fizična vadba je tako še vedno osrednja aktivnost v tej tri tisoč kvadratnih metrov veliki zgradbi. Vendar pa se v njej s ciljem, da prostor spet v celoti zaživi, odvijajo še drugi dogodki, med njimi pustno rajanje in garažna razprodaja.

Tako kot nekoč naj dvorana Tabor spet aktivno zaživi v vsakdan različnih prebivalcev in prebivalk mesta.

Dvorana Tabor vse bolj živi tudi danes

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin