SiolNET. Trendi Kultura
9,88

termometer

  • Messenger
  • Messenger

"Arhitekturo delamo za ljudi. Uporabnikove radosti in potrebe prevajamo v rešitve."

9,88

termometer

Foto: Vid Ponikvar

Arhitekta Tina Gregorič in Aljoša Dekleva, ki letos Slovenijo predstavljata na mednarodni arhitekturni razstavi v Benetkah, poudarjata, da se v našem okolju še premalo zavedamo, kakšna kulturna dobrina je arhitektura. Zato se moramo za dvig kulture bivanja pri nas spopasti na vseh frontah.

Foto: Vid Ponikvar Tina Gregorič in Aljoša Dekleva iz studia Dekleva Gregorič na letošnjem mednarodnem arhitekturnem bienalu v Benetkah, ki pod naslovom Poročanje s fronte izpostavlja razmerje med arhitekturo in sodobno družbo, predstavljata Slovenijo. V Arzenalu sta na temo domovanja oblikovala kurirano knjižnico, v katero sta k vsebinskem sooblikovanju povabila mednarodno ekipo ustvarjalcev in teoretikov. Sama tudi sicer v svojem delu stavita na sodelovanje in nove oblike skupnosti, kot tudi na sodelujočo vlogo in izkušnjo uporabnika.

Iztekajoča mednarodna arhitekturna razstava v mestu na vodi je bila tako izhodišče za pogovor z arhitektoma, ki sta za svoje delo prejela že več nagrad. Oba se pojavljata tudi v vlogi predavateljev, Tina Gregorič je profesorica arhitekture na Tehnični univerzi na Dunaju, Aljoša Dekleva pa je tudi programski direktor mednarodne arhitekturne šole Architectural Association Visiting School Slovenia, pred kratkim je bil gostujoči profesor na Univerzi v Montrealu v Kanadi.

Ob tej priložnosti izpostavita, da se pri nas še premalo zavedamo, kakšna kulturna dobrina je dobra arhitektura. Prav tako tudi, da so dosežki slovenske arhitekture zadnjih deset let mednarodno priznani in da so na ravni evropske, svetovne arhitekture. Ob tem še poudarjata, da se moramo za dvig kulture bivanja v našem okolju spopasti na vseh frontah.

Približujemo se koncu arhitekturnega bienala, na katerem sta oblikovala kurirano knjižnico in  spremljevalne dogodke na temo bivanja v današnjem času. Nekaj so vizije in želje, kaj pa je prinesla projektna resničnost?
Aljoša Dekleva:
Resničnost še traja in konec je še daleč, saj sta prav oktober in november najbolj intenzivna v smislu števila obiskovalcev bienala. Prav zato se bo večina dogodkov v slovenskem paviljonu zgodila v naslednjih tednih. Med prvimi, pred dvema dnevoma, je tako bil najin, ko sva v okviru javne predstavitve zasnove paviljona ter nedavno izdane knjige Home by dekleva gregorič architects izpostavila poseben projekt: Xh sistemska hiša. Izvedbeni načrti so tako zdaj dostopni za javnost po odprtokodnem načelu, s čimer želiva prispevati k izboljšanju življenja številnih, ki to potrebujejo.

Tina Gregorič: Odzivi na paviljon so izjemni, saj smo prejeli vabilo tako za odkup celotne knjižne zbirke kot za začasno postavitev knjižnice v galerijskih prostorih v Angliji in Belgiji. Opažamo, da so prav posebne knjige znotraj knjižnice, ki predstavljajo delo slovenskih arhitektov, zelo zanimive za širšo laično in strokovno javnost. Tako knjiga uspešno opravlja tudi vlogo razstavnega medija.

Arhitekta Tina Gregorič in Aljoša Dekleva sta si za beneški projekt, v katerem tematizirata bivališča in dom v sodobnih okoliščinah mobilnosti, virtualne povezanosti, digitalnosti in drugih pogojev bivanja, zastavila vprašanje, kaj danes definira dom. Ta še vedno namreč potrebuje otipljivo prostorsko in družbeno realnost, pravita. Prav tako pa je zanju dom tam, kjer je knjižnica, pri čemer sta izhajala iz osebne izkušnje pri selitvi. Arhitekta Tina Gregorič in Aljoša Dekleva sta si za beneški projekt, v katerem tematizirata bivališča in dom v sodobnih okoliščinah mobilnosti, virtualne povezanosti, digitalnosti in drugih pogojev bivanja, zastavila vprašanje, kaj danes definira dom. Ta še vedno namreč potrebuje otipljivo prostorsko in družbeno realnost, pravita. Prav tako pa je zanju dom tam, kjer je knjižnica, pri čemer sta izhajala iz osebne izkušnje pri selitvi. Foto: Vid Ponikvar

Pomen knjige v fizični obliki, ki je lahko, kot pravita, v sodobnem svetu tudi  predmet poželenja in spomina, hkrati pa kot izobraževalno orodje pogosto izginja, je eno od družbenih sporočil vajinega projekta. To je postavljeno v kontekst informacijske družbe. Torej, kje in kakšno je mesto knjige v današnjem bazenu informacij?
Aljoša Dekleva:
Eden od vidikov najinega projekta je zagotovo tudi ta, da smo danes vsi prevečkrat podvrženi temu, da odgovore poiščemo kar na Wikipediji. Zato se sami obračamo nazaj h knjižnici, s tem pa podajamo sporočilo, da so poglobljene in relevantne informacije še vedno v knjigah.

Tina Gregorič: V današnjem času nastajajo knjige z informacijami, ki na spletu niso dostopne. Prav tako internet predstavlja bolj ali manj površinski in hiter način iskanja vsebin, čemur knjiga predstavlja antitezo. Tudi ob pojavu elektronskih knjig, ko je bilo govora o koncu njenih tiskanih različic, se to ni zgodilo. Kljub vsemu je fizičnost, tudi v današnjem svetu, v vseh smislih še vedno temelj našega obstoja.

Dom v Arzenalu na beneškem bienalu

Kontekstualno-specifično zasnovan abstraktni dom, ki na mednarodni arhitekturni razstavi v Benetkah v Arzenalu deluje tudi kot javna knjižnica z deli na temo bivanja in doma. Pomembno vlogo pri oblikovanju strukture je imela tudi svetloba, ki v  notranjost prodira čez okno razstavnih prostorov.  Metaforično pa ta ponazarja znanje. Kontekstualno-specifično zasnovan abstraktni dom, ki na mednarodni arhitekturni razstavi v Benetkah v Arzenalu deluje tudi kot javna knjižnica z deli na temo bivanja in doma. Pomembno vlogo pri oblikovanju strukture je imela tudi svetloba, ki v notranjost prodira čez okno razstavnih prostorov. Metaforično pa ta ponazarja znanje. Foto: Flavio Coddou

Oblikovanje prostora v lesu poudarja ključno nacionalno surovino in zgodovinsko povezavo med Benetkami in Slovenijo. Mesto na vodi namreč v veliki meri stoji na kraških hrastih. Obenem pa promovirajo les kot široko dostopen material, primeren za gradnjo domov in hkrati tudi obvladljiv po načelu naredi si sam.
Oblikovanje prostora v lesu poudarja ključno nacionalno surovino in zgodovinsko povezavo med Benetkami in Slovenijo. Mesto na vodi namreč v veliki meri stoji na kraških hrastih. Obenem pa promovirajo les kot široko dostopen material, primeren za gradnjo domov in hkrati tudi obvladljiv po načelu naredi si sam. Foto: Flavio Coddou

Kako razumeta družbeno vlogo arhitekture?
Tina Gregorič:
Vloga arhitekture v izboljšanju družbene resničnosti je vedno obstajala. Vedno znova iskati njene potenciale ter meje. Seveda pa se njena vloga in moč razlikuje glede na družbena, kulturna in geografska okolja. Veliko evropskih arhitektov se ukvarja z izboljšanjem pogojev v tretjem svetu, kjer so spremembe hitrejše in vidnejše. Le redki pa ustvarjajo majhne premike znotraj lastne družbe, kjer jih zakonodaja in številni standardi izjemno omejujejo.

Pomemben družbeni vidik arhitekture, ki ga v svojih projektih izpostavljata, so tudi skupnostni prostori. Te sta zasnovala v opečni stanovanjski soseski na Brdu.
Aljoša Dekleva:
Res je, opečna soseska državnega stanovanjskega sklada na Brdu v Ljubljani poskuša pokazati, kako lahko dobra arhitektura vpliva na majhne, a pozitivne spremembe v družbi. V omenjeno stanovanjsko sosesko smo zato vnesli idejo, da se skupnost pomembno vzpostavlja tudi skozi skupni večnamenski prostor. Zelo naju veseli, da je ta prostor resnično tudi v uporabi. Dnevno deluje kot igralnica, predvsem v hladnejših ali deževnih dneh, občasno pa kot prostor za otroške rojstne dneve, jogo in druge dejavnosti. Pri čemer pa je treba poudariti, da, kot kažejo sociološke raziskave, število uporabnikov skupnega prostora ne sme biti preveliko, saj v tem primeru ta ni več kraj identifikacije in tako ostaja pozabljen. En skupnostni prostor tako ne sme biti namenjen več kot 30 stanovanjem.

Tina Gregorič: Realizacija skupnih prostorov v tej soseski se nama zdi mala zmaga – majhen, a pomemben premik na naši fronti, kjer arhitektura vpliva na kakovost bivanja.

Skupnostni prostor je lahko tudi svojevrsten izziv. Sobivanje s sosedi je lahko zelo zahtevna naloga in proces?
Tina Gregorič:
Sobivanja se moram naučiti in če živiš v stanovanjski zgradbi, te to doleti na tak ali drugačen način. Oblikovanje pripadnosti in identitete znotraj bivanjske skupnosti ter zavedanja, da skrbiš za skupno dobro, pa je za naju v tovrstnih projektih ključnega pomena. S tem vidikom arhitekture, ki sooblikuje skupnost, sva se ukvarjala že na podiplomskem magisteriju na arhitekturni šoli Architectural Association v Londonu. "Vloga arhitekture v izboljšanju družbene resničnosti je vedno obstajala. Vedno znova iskati njene potenciale ter meje. Seveda pa se njena vloga in moč razlikuje glede na družbena, kulturna in geografska okolja. Veliko evropskih arhitektov se ukvarja z izboljšanjem pogojev v tretjem svetu, kjer so spremembe hitrejše in vidnejše." "Vloga arhitekture v izboljšanju družbene resničnosti je vedno obstajala. Vedno znova iskati njene potenciale ter meje. Seveda pa se njena vloga in moč razlikuje glede na družbena, kulturna in geografska okolja. Veliko evropskih arhitektov se ukvarja z izboljšanjem pogojev v tretjem svetu, kjer so spremembe hitrejše in vidnejše." Foto: Vid Ponikvar

V svojem delu zagovarjata sodelujočo vlogo uporabnika.

Tina Gregorič: Obravnavanje uporabnika kot ključnega in začetnega orodja pri razvoju naloge je del vseh najinih projektov. Ti tako izhajajo iz notranjih potreb in potencialov uporabnikov, kot tudi iz večplastnega razumevanja in raziskovanja konteksta lokacije ter materialnosti. Je pa seveda ta proces v projektih, kjer naročnik ni uporabnik, drugačen. Potenciale participatornosti bi želela realizirati tudi v projektih večjega merila, torej v primerih kolektivne stanovanjske gradnje in ne le v individualni gradnji.

Aljoša Dekleva: Arhitekturo delamo predvsem za ljudi. Zato moramo navdih iskati pri uporabniku. Vsak posameznik je različen in zato ne morejo veljati splošna pravila oziroma standardi. Uporabnikove specifične potrebe in radosti prevajamo v arhitekturne rešitve.

Torej najprej uporabnik, nato kontekst lokacije …
Aljoša Dekleva:
Kontekst je iz najinega stališča zelo pomemben. Da ta lahko definira posebne rešitve, ga je najprej treba raziskati. Kontekst beremo iz različnih plasti in vsebin okolja. Ta je lahko grajen ali pa naravni prostor, kot je bilo to pri hiši na Havajih. Arhitekturni poseg ne more biti tuj v obstoječem prostoru. Kar velja tako za materialno kot nematerialno raven. Stremimo k večplastni skladnosti z danim kontekstom To pa je eden od razlogov, da so si naši objekti med seboj tako različni. Zato tudi ne moremo govoriti o določenem oblikovalskem jeziku, saj vsak projekt konkretno odgovarja na lokalni kontekst in potrebe uporabnika.

Tina Gregorič: Znotraj kontekstov vedno iščeva specifike, ki jih poskušava poudarjati, pa naj so te klimatske, geografske, socialne ali materialne.

Hiša na pečini Maui, Havaji

Eno od ključnih izhodišč, ko sta snovala hišo na Havajih, je bilo njeno naravno okolje, daleč stran od vsega. Eno od ključnih izhodišč, ko sta snovala hišo na Havajih, je bilo njeno naravno okolje, daleč stran od vsega. Foto: Cristobal Palma

Koncept velike strehe je močno povezan s specifično otoško klimo z veliko sonca in močnim oceanskim vetrom. Površina strehe je dvakrat večja od površine domovanja, zunanji pokriti prostor je enako velik kot notranji prostor. Hiša, pri kateri so uporabili lokalne materiale, je zasnovana tako, da ne potrebuje klimatskih naprav, ker je povsod omogočeno prečno naravno prezračevanje. Koncept velike strehe je močno povezan s specifično otoško klimo z veliko sonca in močnim oceanskim vetrom. Površina strehe je dvakrat večja od površine domovanja, zunanji pokriti prostor je enako velik kot notranji prostor. Hiša, pri kateri so uporabili lokalne materiale, je zasnovana tako, da ne potrebuje klimatskih naprav, ker je povsod omogočeno prečno naravno prezračevanje. Foto: Cristobal Palma

Kako komentirata paleto barv fasad in dekorjev, ki se pojavljajo v našem okolju?
Tina Gregorič:
Menim, da bi pri nas morali čim prej uzakoniti regulativo fasadnih barv. V Evropi obstajajo regije, kjer to velja že desetletja, kot na primer v Franciji, Švici … Medtem ko so pri nas zaradi rumenih, vijoličastih in zelenih fasad uničene celotne doline, kraji in mesta. Zato bi bilo nujno opredeliti barvno skalo fasad, včasih tudi materiale za strehe. Na ta način nadzoruješ podobo celotne krajine. Z malim odlokom pa tako lahko narediš zelo veliko in pri tem ne omejuješ nobene ustvarjalnost in potez sodobne arhitekture.

Aljoša Dekleva: Na drugi strani je to tudi stvar kulture in izobrazbe. Ena možnost je torej represivna, z uzakonitvijo standardov in pravil. Druga pa je izobraževanje širše družbe o tem, zakaj je pomembno, da so stvari usklajene in da tudi na tej ravni odsevajo odnos do kraja in tradicije. Kot del šolskega sistema bi v sklopu likovnih predmetov moralo potekati tudi poglobljeno in namensko izobraževanje o arhitekturi. To je sicer dolgoročnejši načrt, vendar bolj učinkovit. V Sloveniji je bilo na tej ravni največ škode narejeno z oglaševanjem fasadnih materialov, ki so promovirale kričeče barvne odtenke. Torej bi najprej morali regulirati  proizvajalce fasadnih sistemov. Tako bi barvna skladnost z okoljem imela več možnosti, ne pa da je podvržena marketinškim strategijam.

Nekaj vajinih projektov je ostalo na idejni ravni, vendar se zgodi šele takrat, ko v njo pridejo uporabniki? Kako se s tem soočata?
"Arhitektura je seveda najprej proces razmišljanja, vendar pa je ključen arhitekturni produkt. (...) Arhitekturo delamo predvsem za ljudi. Zato moramo navdih iskati pri uporabniku. Vsak posameznik je različen in zato ne morejo veljati splošna pravila oziroma standardi." "Arhitektura je seveda najprej proces razmišljanja, vendar pa je ključen arhitekturni produkt. (...) Arhitekturo delamo predvsem za ljudi. Zato moramo navdih iskati pri uporabniku. Vsak posameznik je različen in zato ne morejo veljati splošna pravila oziroma standardi." Foto: Vid Ponikvar Aljoša Dekleva: Za naju arhitektura resnično nastaja šele na gradbišču. Vse, kar je na papirju, je zgolj razmislek. Arhitektura je seveda najprej proces razmišljanja, vendar pa je ključen arhitekturni produkt. Sama sva prisotna v vseh fazah gradnje. Prvič zato, ker šele med nastajanjem v prostoru delamo materialne preizkuse, na podlagi katerih nato zgradimo dokončno arhitekturo. Drugič pa zato, ker je gradbišče dinamična situacija in tako to vedno poskusimo izkoristiti tudi v končnem produktu. Spremembe med gradnjo so vedno prisotne, sami pa jih želimo izkoristiti kot možnosti izboljšave.

Tina Gregorič: Delo v studiu smo že na začetku zastavili dvoplastno, torej naročeni projekti in sodelovanje na natečajih. Pri čemer z zadnjimi pridejo tudi projekti, ki niso uresničeni. To je sestavni del našega dela. Je pa res, da se v toliko letih ob vseh zmagah na natečajih, naberejo tudi izgubljeni. In tako so določene točke v prostoru, ki te zbodejo s svojimi povprečnimi izvedbami. Še posebej zato, ker veš, kaj bi tam lahko nastalo. Prav tako je tudi nekaj projektov, s katerimi smo na natečajih zmagali, vendar kljub temu niso bili uresničeni. Se pa zavedamo, da se vse, o čemer razmislimo, ne zgradi. Kar vedno tudi ni potrebno. Kot arhitekti si namreč moramo zastaviti vprašanje: ali res moramo toliko graditi.

In moramo?
Aljoša Dekleva: Sploh ne! Veliko je možnosti za začasne ali nematerialne rešitve arhitekturnih problemov, največ potenciala pa seveda leži v premisleku o obstoječih strukturah.

Kompaktna kraška hiša

 Redefinicija tradicionalne kamnite kraške hiše je pripeljala do ideje protobivališča, protokraške hiše, namenjene sodobnemu bivanju na Krasu. Redefinicija tradicionalne kamnite kraške hiše je pripeljala do ideje protobivališča, protokraške hiše, namenjene sodobnemu bivanju na Krasu. Foto: Janez Marolt

Notranjost kraške hiše Notranjost kraške hiše Foto: Janez Marolt

Lokacija, kot ena od ravni, ki pogojuje arhitekturo, je za vaju pomembna. Pa vendar si s Xh sistemsko hišo (predstavila sta jo zdaj na bienalu), ki izhaja iz osnovne zasnove s prilagoditvami, mogoče narediti domovanje kjerkoli na zemlji.
Aljoša Dekleva: To je projekt, s katerim smo se brez naročnika ali kakršnegakoli finančnega načrta ukvarjali dve leti. Na podlagi izkušenj in dosedanjega razmišljanja smo poskušali oblikovati sistem enodružinske hiše, ki je v različnih segmentih toliko prilagodljiv, da ga lahko prevzame skoraj vsakdo in kjerkoli. V njem z določenimi odločitvami povezanimi z lastnimi potrebami in lokacijo nastane hiša, ki je uporabniku pisana na kožo in je primerna za svoje okolje.

Tina Gregorič: Gre za projekt, ki je nastal s ciljem, da naše znanje za nekomercialne namene predamo širši javnosti. Zato tudi odločitev, da predstavitev možnosti uporabe vseh izvedbenih načrtov Xh sistemske hiše, torej za gradnjo lastne hiše, izvedemo v Benetkah. S tem tako premikamo fronte in tistim, ki to resnično potrebujejo, omogočimo višjo kvaliteto bivanja. Osnovna enota sistema ponuja enodružinsko hišo z dvema spalnicama v velikosti 60 kvadratnih metrov. Prispeva pa k razvoju kompaktnih rešitev kot tudi potencialov za trajnostni razvoj.

Aljoša Dekleva: Se bo pa pri tem zgodila druga dinamika, kot tista, ki sem jo prej omenjal, da spremljava potek na gradbišču. Od trenutka, ko smo predali načrte javnosti, se bo proces gradnje odvijal brez našega vpliva.

Opečna soseska

Opečna soseska državnega stanovanjskega sklada na Brdu v Ljubljani poskuša pokazati, kako lahko dobra arhitektura vpliva na majhne, a pozitivne spremembe v družbi, pravita njena arhitekta Tina Gregorič in Aljoša Dekleva. Opečna soseska državnega stanovanjskega sklada na Brdu v Ljubljani poskuša pokazati, kako lahko dobra arhitektura vpliva na majhne, a pozitivne spremembe v družbi, pravita njena arhitekta Tina Gregorič in Aljoša Dekleva. Foto: Miran Kambič

Skupnost se pomembno vzpostavlja tudi skozi skupni večnamenski prostor. Skupnost se pomembno vzpostavlja tudi skozi skupni večnamenski prostor. Foto: Miran Kambič

Je to težko spustiti?
Aljoša Dekleva:
Ravno to se mi zdi pomemben preobrat. Gre namreč za vprašanje sistema, ki lahko na širokem polju ponudi določene rešitve. Seveda nas bo zelo zanimalo, kakšna bo pahljača grajenih rezultatov. Tako se bomo tudi sami precej naučili.

Vaša sistemska hiša je odgovor na montažne hiše?
Tina Gregorič: Res je. Gre za kritiko prefabriciranih modelov montažne gradnje, ki promovirajo določen slog ali tip hiše. Medtem ko je v našem primeru sistem vključevalen, saj se bodoči stanovalec o končni sliki odloča na podlagi serije vprašanj. Ta pa ne zadevajo le velikosti in organizacije prostorov, temveč tudi materiale in druge elemente, ki so prilagojeni konkretni lokaciji. Tako se sistemske hiše spreminjajo tudi v materialnem smislu.

Aljoša Dekleva: Skozi projekt poskušamo bodočemu uporabniku pojasniti, kaj vse so tiste arhitekturne značilnosti, ki zagotavljajo, da bo domovanje imelo bivanjsko in vizualno vrednost ter bo hkrati prilagojeno njegovim potrebam.

In če se za konec vrnemo k Benetkam -  njenemu turističnem vidiku, kjer letno naštejejo okoli 25 milijonov gostov. Lokalni prebivalci v tem vidijo že škodljive posledice. Sama sta se namreč ukvarjala tudi z vprašanjem nanoturizma, ki ga je mogoče razumeti kot odgovor na množične vidike turizma?

Aljoša Dekleva: Turizem je zrasel v industrijsko panogo, ki po finančnem prometu že presega živilsko ali avtomobilsko industrijo. Tako je postal turizem pomemben segment človeške aktivnosti, ki izjemno vpliva na naš način življenja. Nanoturizem je raziskovalni, izobraževalni in ustvarjalni program, ki predstavlja ustvarjalno alternativo tradicionalnemu množičnemu turizmu in ga razvijava predvsem na arhitekturnih šolah, kjer poučujeva. Nanoturizem lahko primerno opiše citat Buckminsterja Fullerja, ki pravi: "Stvari ne spreminjaš s kljubovanjem obstoječi realnosti. Da bi nekaj spremenil, ustvari nov model, zaradi katerega bo obstoječi model postal brezpredmeten."

Xh sistemska hiša

Izvedbeni načrti za sistemsko hišo so dostopni po načelu odprtokodnosti. Po teh lahko s prilagoditvami glede na potrebe in lokacijo, kjerkoli in za kogarkoli nastane dom ali počitniška hiša.
Izvedbeni načrti za sistemsko hišo so dostopni po načelu odprtokodnosti. Po teh lahko s prilagoditvami glede na potrebe in lokacijo, kjerkoli in za kogarkoli nastane dom ali počitniška hiša. Foto: Arhiv Dekleva Gregorič arhitekti

Projekt je nastal s ciljem, da tistim, ki to resnično potrebujejo, omogočijo višjo kakovost bivanja. Osnovna enota sistema ponuja enodružinsko hišo z dvema spalnicama v velikosti 60 kvadratnih metrov. Prispeva pa k razvoju kompaktnih rešitev kot tudi potencialov za trajnostni razvoj.



Projekt je nastal s ciljem, da tistim, ki to resnično potrebujejo, omogočijo višjo kakovost bivanja. Osnovna enota sistema ponuja enodružinsko hišo z dvema spalnicama v velikosti 60 kvadratnih metrov. Prispeva pa k razvoju kompaktnih rešitev kot tudi potencialov za trajnostni razvoj. Foto: Arhiv Dekleva Gregorič arhitekti

 

 

 

Komentarji

6

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • jozl / 30.10.2016. ob 13:18 +3 0

    Če je to arhitektura hvala...

    +3 0
  • Kritik / 30.10.2016. ob 07:15 +3 - 1

    Če tako skrapucalo zastonj dobim, je ne bi obdržal :)

    +3 - 1
  • sara1951 / 30.10.2016. ob 19:21 +2 0

    Pa saj ne VERJAMETE, da je to arhitektura ? Lesen prostor - kopija slovenske hiše, Havaji - letalski hngar najslabše veste, krašeke hiše, Boh nam pomahi s takimi načrtovalci...adijo pamet !

    +2 0
delitve: 191
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin