Sobota, 23. 1. 2021, 13.12
3 leta, 3 mesece
Zgodba s kančkom optimizma: največ podpore ravno v najtežjih časih #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,20
6
Mojca in Damjan Štefe pri odprtih vrata gostišča Karavla 297 vztrajata tudi v času epidemije.
Res je, kar pravijo. Ne glede na vse pretekle krize je trenutna najtežja, se strinjata Mojca in Damjan Štefe, najemnika gostišča Karavla 297 tik pod mejnim prehodom Ljubelj, ki je tako kot vsi slovenski lokali, razen za osebni prevzem hrane in pijače ali za dostavo, zaprto že tretji mesec zapored.
Čeprav ob sončnih koncih tedna mimoidoči ob pogledu na parkirišče, zapolnjeno do zadnjega kotička, morda sklepajo, da gostišče normalno obratuje, pa je z njim enako kot s preostalimi gostinskimi lokali.
Gostišče je zaprto, vse je usmerjeno v osebni prevzem hrane in pijače, v občasne cateringe ali prevoz hrane na dom, celo kuhanje na domu, parkirišče pa je natrpano tudi zaradi pohodnikov in turnih smučarjev, ki tam parkirajo svoje avtomobile.
"Poprimemo za delo, kjer je le mogoče," se smeji Štefetu.
"Poprimemo za delo, kjer je le mogoče," prostodušno priznava Damjan Štefe, poklicni kuhar, ki je z ženo Mojco, po izobrazbi sicer zgodovinarko z večletno kilometrino v šolstvu in založništvu, lokal prevzel pred 12 leti.
Poleg delne obnove sta takrat temeljito spremenila tudi jedilni list in ga prilagodila geografskemu okolišu. Lignjev ali brancina, pice ali ocvrtega sira tam zagotovo ne boste dobili, vam pa postrežejo z vrhunsko divjačino, jagenjčkom, enolončnicami in še marsičim.
Najprej gospodarska kriza, pa zemeljski plaz in potem še covid-19
"Saj so že bile krize, najprej gospodarska, pa maja lani zaradi zemeljskega plazu, ki je zaprl cesto, ki pelje do Ljubelja in do nas, še okoljska, a smo lahko preživeli, čeprav z veliko izgubo prometa, pa vendar, a take krize, kot jo doživljamo zdaj, še ni bilo," pravi Štefe.
Tako kot vsi gostinci sta se morala konkretno prilagoditi razmeram in se lotiti tudi inovativnih pristopov. Uvedla sta možnost unovčenja bonov za gostinske storitve – nekateri njuni partnerji so jih ob novem letu podarjali kot darilo, ob koncu leta jima je to konkretno reševalo kožo, saj do takrat nista dobila niti centa državne pomoči, ki k sreči zdaj vendarle prihaja – celo do kuhanja na domu, če se ponudi priložnost.
Pred dnevi sta sodelovala tudi pri pripravi kuharske knjige, ki jo pripravlja znani etnolog dr. Janez Bogataj. Štefe je ob tem prevzel pripravo jedi iz Gorenjske in Osrednje Slovenije.
In če smo že pri omembi slovenskih statističnih regij, ki smo jih po zaslugi novega koronavirusa letos dodobra spoznali … Po tej logiki so tudi njune stranke trenutno zgolj iz gorenjske regije oziroma tržiškega konca. Seveda bi si želela, da bi ukrepi omogočali še obiske iz drugih regij.
"Sedem let smo čakali na tako zimo, kot jo imamo letos, mi pa imamo zaprto. Kar srce se mi trga, ko vem, koliko obiska bi imeli, a tako pač je," se je s trenutnimi razmerami sprijaznil Štefe.
V času karantene sta najbolj odvisna od osebnega prevzema hrane in pijače.
Od vremena sta z Mojco pač odvisna v vseh pogledih. Če je konec tedna sončen in se ljudje množično odpravljajo proti Zelenici in Korošici na turno smuko ali pohod ali pa na sankanje na stari Ljubelj, je obiska ogromno. Sončni dnevi so tudi dnevi, ko ljudje na splošno kuharijo raje prepustijo drugim, ta čas pa izkoristijo za gibanje in druženje … Vsaj do pandemične krize je bilo tako. Pa zdaj?
Blagoslov in prekletstvo odročne lokacije
"Tako kot sem decembra napisala na Facebooku, ko sem ljudem sporočila, naj nas ne pozabijo, je ravno to, kar nas dela privlačne, torej to, imamo kuhinjo na vrhunski ravni, da smo odmaknjeni od mestnega vrveža in smo sredi gora, zdaj za nas slabost," ugotavlja Mojca, a raje hitro navede še svetlo plat zgodbe. Podporo ljudi.
"Res naju je presenetilo, ko sva videla, koliko podpore imava, koliko solidarnosti je v teh težkih časih med ljudmi. Ogromno ljudi naju je poklicalo in se pozanimalo, ali karkoli potrebujeva, ali nam lahko kakorkoli pomagajo.
Rešujejo naju stalni gostje in prijatelji. Za zdaj sva pomirjena in naju ni tako hudo strah, takrat so stvari lažje. Kljub težki pomladi, ko me je res začenjalo skrbeti, kakšna bo prihodnost, in težki jeseni ter zimi smo poleti res dobro delali. Takrat je bila večina gostov zaradi že znanih razmer Slovencev, ne tujih gostov, naju pa seveda skrbi, kaj bo, ko bo krize konec in se bodo razkrile vse njene razsežnosti," je realna Mojca.
Zakaj vztrajata? Zato, ker je ta lokal njun poslovni otrok, ki sta ga vzgojila in zgradila iz nič, brez tet in stricev v ozadju. Ker ne želita zavreči vsega, kar sva vanj vlagala, in ker si niti ne predstavljata, kaj bi počela v brezdelju.
Lokal kot poslovni otrok
In zakaj kljub vsemu vztrajata? Številni gostinci so v tem obdobju vrata svojih lokalov zaprli.
"Zato, ker je ta lokal najin poslovni otrok, ki sva ga vzgojila in zgradila iz nič, brez tet in stricev v ozadju. Ker ne želiva zavreči vsega, kar sva vanj vlagala, in ker, po domače rečeno, res ne vem, kaj bi počela v brezdelju. Prvi teden ti še ustreza, da nekoliko zadihaš, potem pa je cela katastrofa. Pa saj bi se nama zmešalo. Nisva navajena poležavati in gledati v zrak," navrže Damjan, Mojca pa ga dopolni. "No, pa tudi zaradi trme vztrajava. Vedno pravim, da je to moja najboljša, a hkrati tudi najslabša lastnost," se nasmeje. "To, da ustvariš nekaj, se pod to podpišeš, ustvariš svoj krog ljudi, od gostov do sodelavcev, to je res nekaj posebnega," poudarja.
Sploh nikoli nista razmišljala o možnosti, da bi vrata lokala do konca krize zaprla. Ob tem sta izjemno hvaležna svojemu poslovnemu parterju in lastniku objekta Iztoku Globevniku, ki tudi v teh časih verjame v njun uspeh in dobro delo.
Začasno sta se morala posloviti tudi od vseh zunanjih sodelavcev, za zdaj vse delata sama, občasno jima na pomoč priskoči hčerka Julija. "Računava na to, da bova pomoč zunanjih sodelavcev še potrebovala, kajti če je ne bova, to pomeni, da so razmere precej klavrne," namigne Damjan.
V kletnih prostorih gostišča Karavla 297 se nahaja spominska soba podružnice koncentracijskega taborišča Mauthausen, ki je bilo v času druge svetovne vojne na nasprotni strani ceste.
Gostišče Karavla 297 deluje v nekdanjem vojaškem objektu, v katerem so v obdobju nekdanje Jugoslavije bivali pripadniki JLA na služenju vojaškega roka. Njihova naloga je bilo nadzorovanje severne meje. Ko se je Slovenija osamosvojila, je objekt prevzelo Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije, pred leti pa je postal zasebna lastnina.
V kletnih prostorih je spominska soba podružnice koncentracijskega taborišča Mauthausen, ki je bilo med drugo svetovno mejo na drugi strani ceste, danes pa je tam zgledno urejen spominski park. Tamkajšnji taboriščniki so od leta 1943 do konca vojne skopali ljubeljski predor.
Do stare ravni prometa šele čez najmanj pet pet
Glede časovnice, ko se bo naše življenje spet vrnilo v normalo, nista preveč optimistična. Upata sicer, da bi se lokali najpozneje v začetku maja spet odprli, a da bodo prišli na enako raven prometa kot pred pandemijo, bo minilo še najmanj pet let, sta prepričana.
A še prej bo na koledarju valentinovo in že za takrat kujeta smele načrte. A ne naložbenih, ti bodo vsaj za zdaj še počakali.
6