Emil Gaspari: V ZDA redko kdo ve, da je Slovenija vinska dežela

"Najbolj tvegaš, če ne tvegaš," je vodilo poslovneža Emila Gasparija. Ko se je odločil v ZDA pripeljati slovenska vina, je zato najprej potrkal na vrata restavracije Alaina Ducassa v New Yorku. Najprej k najboljšim. Tveganje se je obrestovalo. "Dali so mi uro časa. Prinesel sem 15 steklenic, se po štirih urah poslovil, in ko sem se čez tri tedne vrnil, je bilo pet slovenskih vin na vinski karti." Do danes je deseterica slovenskih kleti, ki jih zastopa – Batič, Guerila, Kocijančič-Zanut, Santomas, Tilia, Vinakoper, Graben, Črnko, Kogl in Joannes –, v ponudbi več deset vrhunskih ameriških restavracijah. In še nadaljuje se: v ZDA je pripeljal piranski solni cvet ter Kocbekova olja in čokolade. Slovenijo v malem, torej. "Sem Slovenec in prodajam slovensko, svoje srce."

V ZDA s 27 dolarji in vizo za pet tednov

Življenjska zgodba čilega 71-letnika je vse prej kot običajna. Stal je pred ljubljanskim Nebotičnikom, ko je na takrat še Titovi cesti ustavil bel mercedes z newyorško tablico. "Iz njega je stopil možakar, šel do prvega policista in ga vprašal, kje je Kebetova ulica. Tisti policist mu ni znal razložiti, pa je možakar prišel do nas in sem mu pokazal, kam mora iti." Tujec ga je v zahvalo povabil na kosilo, potem pa mu je predlagal, da jih z družino pelje do Dubrovnika in nazaj. Komaj polnoletni Emil je ponudbo sprejel, "ko smo prišli nazaj, pa sem jim povedal, da sem jih vozil brez vozniškega dovoljenja. To je to, o čemer govorim – vsako priložnost je treba zagrabiti". Zato je zagrabil tudi ponudbo, da svoje nove znance obišče v ZDA. Leto dni je nabiral denar za ladijsko vozovnico in leta 1961 je, star 19 let, na ladji Bohinj izplul iz Reke. V žepu je imel 27 ameriških dolarjev in vizo za pet tednov. Prvič pa se je v domovino vrnil šele po šestih letih. Družina, ki jo je obiskal, mu je namreč v ZDA uredila šolanje in korak za korakom je tam poganjal korenine.

A stika z domovino ni izgubil. Ob študiju ekonomije na NYU je začel delati v jugoslovanski državni turistični agenciji – ta je Američane vabila v Jugoslavijo, ki je takrat še vedno veljala za precej eksotično državo. Potem se je zaposlil v United Trade Representatives Inc., newyorški izpostavi slovenskega podjetja Intertrade, kjer je na ameriški trg prodajal slovenske izdelke, "vse od mengeških kitar Melodija do žebljev iz Jesenic". Po nekaj letih se je Slovenijales osamosvojil, v ZDA odprl izpostavo Wood & Furniture Representatives inc. in "jaz, ki sem malo čez les, sem ostal v tem podjetju". Slovensko pohištvo se je dobro prodajalo, Emil je Američanom prodal na milijone stolov, potem pa so se začela nesoglasja. "Moj najboljši kupec mi je leta 1979 naročil 600 stolov. Slovenijales naročila ni izpolnil, zato sem jih naročil pri ajdovski Lipi. Zaradi tega so me na Slovenijalesu klicali na disciplinski pogovor in me dali na črno listo. Dokončno sem šel na svoje leta 1983."

Od pohištva k vinu

Tudi vinska zgodba se je pravzaprav začela s pohištvom. "Svoje ameriške stranke sem pogosto pripeljal v Jugoslavijo oziroma Slovenijo. Tako smo pogosto končali v Vipavski kleti, potem pa so mi stranke začele govoriti, da pa so ta vina zelo v redu. In tako sem začel razmišljati, da bi se dalo iz tega kaj narediti." Potem pa je na neki pokušini vin zagledal Anthonyja Diasa Blueja, takratnega urednika pri reviji Bon Appetit za vina in žganja. "Srečal sem ga na tekočih stopnicah in mu zavpil: 'Anthony! Ste že kdaj bili v Sloveniji?' On mi je odvrnil, da ne, stekel sem za njim, mu dal vizitko in rekel: 'Pa še boste.'" Po skoraj enem letu so ga res pripeljali v Slovenijo, ob njem pa še več drugih novinarjev, vinarjev in trgovcev. Med enotedensko turo po Sloveniji so obiskali kopico vinskih kleti, od nekdanjih velikih državnih kleti do majhnih zasebnih, in gostje so bili izjemno zadovoljni.

Slovenska vina je treba prodajati osebno

Nato je sedemnajst vin poslal na ocenjevanje v San Francisco, kjer so dobili skupno šest medalj – največ med državami novinkami. "Po tem uspehu sva se z ženo odločila tvegati in julija 2001 je že prispel prvi kontejner vin. Dva sta bila še na poti, potem pa je prišel 11. september, kar je zgodbo prekinilo za več kot leto dni. Blago je stalo, prodalo se ni skoraj nič. Ljudje niso hodili ven, v restavracije, New York je bil mrtev. A se nismo predali. Treba je bilo prodati vsako steklenico posebej." Zdaj so ameriške restavracije seveda spet polne, a butična vina, kot so slovenska, težko prodaš drugače kot osebno. "V ZDA je na razpolago 35 tisoč vinskih etiket, Slovenijo pozna zelo malo ljudi, še manj pa jih ve, da je to vinska dežela. Hkrati pa je vinski posel izjemno dinamičen. Primer: od desetih novih restavracij v New Yorku se jih v enem letu devet zapre. To pomeni, da se kader stalno spreminja in vsakega je treba na novo prepričati. Imamo pa tudi sommelierje, ki nam sledijo, in če menjajo restavracijo, gre naše vino z njimi. Ducassov sommelier Andre Compeyre, recimo, ima vedno naša vina."

"V Sloveniji za vina plačate preveč"

Čeprav ima od leta 1977 ameriško državljanstvo, Emil poudarja, da je Slovenec. In tudi vina, ki jih prodaja, morajo biti v vinski karti označena kot slovenska, ne pa kot italijanska, kar se v tujini rado zgodi. Sicer pa pravi, da v Sloveniji za vina plačamo preveč. "Vsekakor več kot v ZDA, kjer je konkurenca tako velika, da ne moreš imeti tako visokih cen. Preveč pa plačate tudi zato, ker je evro prenapihnjen." Zdaj na ameriški trg proda okoli 30 tisoč slovenskih steklenic letno. "Ne grem na količino, ampak na kakovost."

Slovenia Vodka, zamisel Američana, ki so jo uresničili Slovenci

Če ne veča obsega prodaje vin, pa širi paleto svoje ponudbe. Ob vinih, soli in oljih je zdaj tukaj slovenska vodka oziroma Slovenia Vodka, kot so jo poimenovali. Pravzaprav gre za zamisel Petra X. Kellyja, vrhunskega ameriškega kuharja, sicer pa Emilovega prijatelja in zaljubljenca v Slovenijo. Ajdo je v kombinacijo dodal etnolog Janez Bogataj, podjetje, ki bo zamisel znalo tudi uresničiti, pa so našli v Fructalu. "Ajda je zelo težavna za predelavo v alkohol, zamaši filtre in podobno, zato so morali v Fructalu razviti posebno tehnologijo za izdelavo. To je res slovenski izdelek, ki je nastal s slovenskim znanjem." Prodaja v ZDA gre že v desettisoče, pred kratkim so jo predstavili tudi slovenskemu trgu, naslednji korak pa bo še 50-odstotna vodka, za deset odstotkov močnejša kot izvirnik.