V vrvežu tržaške ribje borze #foto

Tržaška ribja borza, ki je le za lučaj oddaljena od Slovencem dobro znanega nakupovalnega središča Torri d'Europa, je nam najbližja tovrstna grosistična tržnica. Tukaj se ribe ne kupujejo za sobotno kosilo ali nedeljski piknik, ampak se z njimi trguje resno in "na debelo". Na ribji borzi ni fiksnih cen. Nanje vplivajo najrazličnejši dejavniki, predvsem ponudba in povpraševanje, "pa tudi vreme in dan v tednu", nam je pojasnil Maurizio Sodani, direktor veletržnice. Najbolj divje pa je dogajanje v času večjih praznikov, predvsem božiča in velike noči.

Borzni posredniki, ki trgujejo z ribami

Osrednja točka prodaje oziroma nakupov so štirje posredniki, ki zastopajo tako domače ribiče kot uvoznike rib iz tujih morij. Ti posredniki zbirajo ponudbe kupcev, v glavnem lastnikov ribarnic in grosistov, ki ribe prodajajo naprej. Ribe seveda odpelje najboljši ponudnik, posrednik pa si od ribičevega zaslužka odreže svojo provizijo. Eden od teh tako imenovanih brokerjev je tudi Franco Bullo, pravi zvezdnik tržaške ribje borze. "V tem poslu je že od nekdaj, tudi njegov oče se je ukvarjal s tem," nam je prišepnil Sodani, medtem ko je Bullo hitel med skladovnicami, polnimi ledu in rib, škampov in mehkužcev. Tudi sicer se ni nihče menil za radovedne oči in fotografski objektiv, le občasno se je slišal kakšen "Attenzione!", ko smo prekrižali pot vozičku z zabojčki rib.

Ribe iz Španije, Kitajske in Senegala

Ponudba je res pestra, pa ne le glede vrst rib in drugih morskih pošasti – precej pester je tudi njihov izvor. Ciplji iz Slovenije, tun iz Španije, majhne mečarice iz Sredozemlja, pa tudi ribe iz voda okoli Falklandskega otočja, Senegala in Kitajske je bilo mogoče opaziti. Kar polovice prodanih rib prihaja iz tujine, torej ne iz Italije. O kakšnih številkah govorimo? V lanskem letu je šlo skozi prostore tržaške tržnice dobrih 2.326 ton rib in morskih sadežev. Okoli 633 ton je bilo lokalnega oziroma tržaškega izvora, 648 ton iz drugih delov Italije, preostalih 1.046 pa iz tujine, od česar je bilo 286 ton slovenskih. Glede na borno dolžino naše obale oziroma površino našega morja precej dober rezultat …

Nekaj Slovencev smo srečali tudi na torkovo jutro, ko smo ob brutalno zgodnji uri – tržnica svoja vrata odpira zjutraj ob 4.30 – pokukali na kraj dogajanja. Iz Kopra se je pripeljal ribič in lastnik ribarnice, ki je tako prodajal kot kupoval. "V ribarnici prodam okoli 20 odstotkov svojega ulova, preostalo pripeljem sem. Tukaj pa za ribarnico kupujem tisto, česar sam nimam," je pojasnil. Nakupoval je tudi lastnik ribarnice iz Solkana, ki se v Trst vozi že pet let. V Sloveniji tovrstnega kraja namreč ni in tudi slovenski grosisti ribe v glavnem kupujejo v Italiji, na tržaški tržnici pa se znajde tudi veliko ulova slovenskih ribičev (pa tudi hrvaških). Tukaj je svoje brancine, preden so postali "slavni", prodajala tudi Irena Fonda.

Italijani slovenske ribe cenijo bolj kot Slovenci

Marsikateri slovenski ribič in ribogojec meni, da Italijani slovenske ribe cenijo bolj kot Slovenci, ki se očitno še ne zavedajo, da imajo s svojim morjem kar srečo. Italijani so namreč svoje vode že dodobra izpraznili in v zadnjem desetletju je ribiški sektor doživel kar nekaj udarcev. Zmanjšuje se število ladij in posledično ribičev ter seveda rib. Tudi zato smo na zabojih, ki so jih nalagali na tovornjake in v kombije pred vhodom, na številnih deklaracijah opazili eksotičen izvor vsebine. Da so vse ribe – nekatere prepotujejo kar dolgo pot – zdrave oziroma varne, skrbi veterinarka, ki kroži po tržnici, ponekod povoha školjke, drugod prereže ribo in preveri, ali je dovolj sveža.

Ob prvem svitu je dogajanje že zamiralo, ribe so potovale v notranjost države in tudi čez mejo, mi pa smo bili že precej prezebli. V hali, ki gosti ribjo borzo, je termometer sicer kazal sprejemljivih 13 stopinj Celzija, a se je zaradi vlage in ledu, ki nas je obkrožal, zdelo precej hladneje. Medtem pa se je na drugem koncu pristanišča že začenjala podobna zgodba z zelenjavo in sadjem – ko ribiči končujejo dan, se za zelenjadarje ta šele začenja.