Stevo Karapandža: Mojster z žličko vegete

"Nisem si mislil, da je to pot k slavi, nisem imel takšnih ambicij. To sem počel povsem rutinsko." Stevo Karapandža je tisti kuhar, ki je kar dve desetletji Jugoslovankam in Jugoslovanom pri vsaki jedi priporočal žličko znanega rumenega praška. Danes staromoden, pravzaprav že kar nezaželen dodatek, ki pa je v nekih drugih časih slovel daleč čez meje skupne države – menda so naše mame in babice na nakupovalnih izletih za železno zaveso z vegeto sklepale prave kupčije.

Ivo Daneu in idrijski žlikrofi

A v tokratni zgodbi je vegeta pomembna le zato, ker je v naše glave vtisnila podobo nasmejanega kuharja, ki je najprej v družbi Iva Serdarja, pozneje pa Oliverja Mlakarja vodil televizijsko kuharsko oddajo Majhne skrivnosti velikih kuharskih mojstrov. V njej so se zvrstila in za kuhalnico prijela najbolj znana jugoslovanska imena, od Oliverja Dragojevića, Tereze Kesovije in Nede Ukraden do Iva Daneua, ki je na primer pomagal pripraviti idrijske žlikrofe.

Stevov vzpon je bil bliskovit. Pri le 24 letih je postal šef kuhinje v zagrebškem hotelu Intercontinental, tri leta pozneje, leta 1974, pa se je začela zgodba Malih skrivnosti. Kot se je pozneje spominjal v intervjuju za hrvaški tednik Nacional, so do takrat v Jugoslaviji "kuharji veljali za brezzveznike, ljudje so bili prepričani, da to ni poklic za moške." Ko pa se je na malih ekranih pojavil mlad in čeden kuhar z zvezdniki ob boku, se je mnenje hitro spremenilo.

Jamie Oliver socializma

Oddajo zagrebške radiotelevizije so predvajali po vsej Jugoslaviji, termin pred večernimi poročili je pred televizijo prikoval celotne družine, in Male skrivnosti velikih kuharskih mojstrov, ki so bile sprva mišljene kot promocijska serija za Podravko, so postale kultne. Uvodno pesem, ki jo je prepeval Arsen Dedić, so vsi znali na pamet, Stevo pa se je zapisal v narodno zgodovino. Čeprav z vegeto v roki, je "Jamie Oliver socializma" Jugoslavijo učil, kako jed na krožniku narediti čim bolj privlačno, kako pripraviti pogrinjek … skratka, kuhanje je postalo imenitno.

Izgnanec v Švici

A njegova zgodba ima tudi manj rožnato plat. Leta 1991, ko je na Hrvaškem izbruhnila vojna, je Stevo padel v nemilost. Z napačnim imenom in priimkom se je v napačnem času znašel na napačnem kraju, in čeprav je rojen na Hrvaškem, ga je srbsko poreklo stalo službe. V zagrebškem hotelu Holiday Inn je dobil odpoved, večina prijateljev mu je obrnila hrbet in njegove kariere v domovini je bilo konec. Z družino so odšli v Italijo, od tam pa v Švico, kjer je moral že globoko v 40. začeti dobesedno z ničle.

Zdaj živi in dela v mestecu Ennetbaden, z ženo imata restavracijo Sonne (Sonce), ki jo omenja tudi Michelinov vodnik. Nenadoma mu je spet naklonjena tudi Hrvaška – izdajajo njegove kuharske knjige in njegove recepte objavljajo v dnevnem časopisju, uvrščajo ga celo med najpomembnejše Hrvate. In kaže, da je kljub vsemu tudi Stevo še vedno naklonjen Hrvaški, kjer redno preživlja dopust, ko bo dokončno odložil kuhalnico, pa se želi tam tudi upokojiti. Menda v Lovranu pri Opatiji, ki mu je najbolj pri srcu.