Ste vedno prepričani, da kupite tisto, po kar ste prišli?

Ozaveščen potrošnik vedno prebere deklaracijo na živilu

Deklaracije na živilih potrošnika obveščajo in ga hkrati varujejo, kar pa je doseženo le z vsemi potrebnimi in pravilnimi informacijami o živilu. Pomembno je, da so ti podatki jasno in nedvoumno zapisani, da so točni in ne zavajajo.

Kako prebrati deklaracijo na embalaži

Kolikokrat ste se že znašli pred živilom, želeli prebrati deklaracijo, a ste bili le še bolj zmedeni? Žal so deklaracije pogosto še vedno zelo zapletene in nerazumljive, a da vam ne bodo delale preveč preglavic, smo zbrali nekaj informacij.

Preverite, ali je živilo, ki ga nameravate kupiti, pravilno označeno

#1 Informacije o hranilni vrednosti

Hranilno vrednost mora proizvajalec nujno navesti takrat, ko se z izjavo o hranilni vrednosti sklicuje na posebno hranilno lastnost živila. Podatki morajo biti vedno navedeni na 100 gramov ali 100 mililitrov živila, poleg tega je nujen še podatek o energijski vrednosti v kilodžulih (kJ) in kilokalorijah (kcal) – vir energije so predvsem beljakovine, maščobe in ogljikovi hidrati (navadno izraženi v gramih).

Poleg tega so lahko na embalaži navedene tudi druge snovi, ki jih živilo vsebuje, npr. sladkorji, vitamini in minerali, vlaknine, maščobne kisline ...

#2 Živila, za katera veljajo posebne prehranske in zdravstvene trditve

To so tista živila, ki so namenjena osebam z različnimi posebnimi potrebami glede prehrane, na primer za tiste, ki imajo težave s presnovo ali prebavo, za dojenčke, otroke, starostnike, športnike … Primer: napis "tudi za diabetike". S tovrstnimi oznakami je takšen specifičen kupec zavarovan, saj mora nujno vedeti, kaj kupuje.

#3 Na embalaži morajo biti še naslednji podatki:

Ime proizvoda je čista osnova, ki potrošniku pove, kaj bo kupil. Če je izdelek slučajno poimenovan z nekim izmišljenim imenom, mora biti poleg tega tudi pravo ime proizvoda. Če je bilo živilo obdelano na kakršenkoli način ali je v fizikalnem stanju, ki bi bilo lahko zavajajoče, mora biti označeno tudi to (npr. pasterizirano, v prahu …).

Seznam vseh sestavin pove, kaj vse vsebuje proizvod, pa tudi, česa je v njem največ in česa najmanj. Sem spadajo tudi dodatna voda in aditivi oziroma t. i. E-ji, o katerih smo že podrobneje pisali. V seznamu sestavin morajo biti od decembra 2014 obvezno navedeni tudi alergeni. Takšna so na primer žita, ki vsebujejo gluten (pšenica, rž, ječmen, oves, pira …), jajca, ribe, raki, arašidi, soja, mleko in mlečni izdelki, ki vsebujejo laktozo, lupinasto sadje, listnata zelenjava …

Neto količina označuje količino zapakiranega izdelka. Ta ni obvezna, če se živilo lahko na kakšen način prešteje (npr. jajca). Veste, kaj pomeni oznaka "e" ob neto količini? Ta predstavlja zagotovilo proizvajalca, da je navedena količina zares prava, saj je redno nadzorovan s strani državnih kontrolnih inštitucij in proizvajalca samega. Označevanje neto količini ni nujno, če je izdelka manj od petih gramov ali petih mililitrov – razen če gre za začimbo ali zelišče.

Rok uporabnosti je oznaka, do kdaj živilo lahko prodajajo, in jo mora imeti vsako predpakirano živilo. Ta oznaka ni obvezna za sveža živila, na primer sadje, zelenjavo, peciva, ki jih v pekarni pečejo dnevno, niti za alkoholne pijače, ki imajo več kot deset promilov alkohola.

Embalaža vsakega živila mora vsebovati tudi ime in naslov proizvajalca oziroma prodajalca, ki mora imeti sedež v EU. Na živilih, ki so uvožena iz držav zunaj EU, mora biti navedena država, v kateri je bilo živilo proizvedeno. Previdni bodite na državo porekla živila – sploh v primeru, če bi bil potrošnik brez tega podatka lahko zaveden.

Če živilo vsebuje kakršenkoli gensko spremenjen organizem (GSO), je nujno, da na embalaži to tudi piše. Označevanje ni potrebno za živilo, ki vsebuje največ 0,9 odstotka posamičnega dovoljenega GSO, pod pogojem, da je njegova prisotnost v izdelku naključna in tehnično neizogibna, kar pa mora proizvajalec tudi dokazati.

Če živilo ni označeno z rokom uporabnosti, mora nujno vsebovati serijo oziroma lot. Kaj to pomeni? Ta predstavlja enoto živila v prometu, ki je predelano, izdelano ali pakirano pod enakimi pogoji. S tem se lahko identificira serija nekega živila.

Pogoji shranjevanja naj bodo označeni, če ti vplivajo na uporabnost in varnost živila.

Navodila za uporabo naj bi bila navedena v primeru, da sicer potrošnik tega živila ne bi mogel uporabiti pravilno.

Če je v živilu oziroma pijači prostorninska vsebnost alkohola več kot 1,2 odstotka, se nujno označi vsebnost alkohola.

Če je rok uporabnosti živila podaljšan s pomočjo plinov za pakiranje, mora biti to nujno označeno z oznako "pakirano v kontrolirani atmosferi".

Če je živilo obdelano z ionizirajočim sevanjem, je nujna označba "ionizirajoče sevanje". Včasih, če se živilo razvršča v kategorije in razrede, boste naleteli na oznako "razred ali kategorija", na primer pri oljčnem olju dopis "ekstra deviško".

Blagovna znamka mora biti navedena zato, da prepoznamo in razlikujemo izdelke ene vrste, a različnih proizvajalcev. Tako se lažje odločimo med pestro ponudbo, na primer če nas vodi želja, da podpiramo slovenske proizvajalce.

Znate prebrati črtno kodo? Prvi dve številki predstavljata državo, kjer je bilo živilo proizvedeno, naslednjih pet številk predstavlja proizvajalca ali distributerja, nato naslednjih pet številk identificira izdelek, zadnja številka pa je ključ za kontrolo.

Pa živila brez embalaže, kot je sveže pecivo?

Živila, kot so sveže pecivo, živila za dopeko, delikatesa, se prodajajo brez deklaracij, zraven je le zelo omejena deklaracija v vitrini. Tudi vrečke, v katere potem iz vitrine dajo izdelek, niso povezane z dejanskim proizvajalcem: lahko so potiskane s čimerkoli, s simboli trgovine, kjer se prodaja, ali s simboli enega od proizvajalcev, ki sodeluje s trgovino, ali pa so prazne. Oznake na vrečkah tako ne povejo nič o dejanskem proizvajalcu izdelka.

Kaj je tu težava z vidika potrošnika?

Pri tem se lahko pojavi težava istovrstnih izdelkov, še posebej če so hkrati tudi enake oblike in enako pakirani pridejo v trgovino. Na primer sirovi bureki različnih proizvajalcev, oblikovani v enako podolgovato spiralo. In zgodi se celo, da včasih zaradi podobnosti že trgovke ne vejo več, kateri burek je od katerega proizvajalca.

V Pekarni Pečjak so na to težavo naleteli že pred časom, saj so enako obliko najbolj priljubljenih burekov uporabljali tudi drugi proizvajalci. Zato so zamenjali embalažo za dopeko, vendar so kmalu tudi drugi proizvajalci uporabljali enako. Kmalu je nastala situacija, ko je kupec želel Pečjakov burek, prodajalka je bila prepričana, da mu je s tem postregla, a v resnici mu je dala burek drugega proizvajalca.

Prepričajte se, da kupujete pravi izdelek!

Z vidika zaščite potrošnika je to velika kršitev, saj je potrošnik prepričan, da kupuje eno stvar, dobi pa nekaj drugega. Največkrat gre za razliko v okusih, lahko pa bi se tudi zgodilo, da bi tako kupili alergen izdelek namesto nealergenega. Pravica potrošnikov je, da kupijo izdelek, ki ga želijo, in ne nekaj drugega enake oblike.

Posledica tega je lahko tudi, da je kupec brez razloga razočaran nad izdelkom. Kupec Pečjakovega bureka je želel manj masten, sočen burek, z dobrim nadevom, a je dobil nekaj drugega. Zato zaman lahko razvije mnenje, da se je proizvajalec "pokvaril", in neha kupovati živilo, ki mu je bilo prej tako zelo všeč. Zato berite deklaracije in se pozanimajte, kateri izdelek kupujete!