Restavracija Valentin: ribe med malicami in večerjami

Ribja hrana ni nujno nekaj zelo dragega, na kar so nas že navadili tako na osrednji ljubljanski tržnici kot na tržnici v BTC-ju, kjer pripravljajo ribe, ki jih pred tem izberete iz ledene vitrine v ribarnici. Podobno, čeprav ne povsem enako, je tudi v Valentinu, ribji restavraciji, ki je ime očitno dobila po Valentinu Vodniku. Vodnik ima čez cesto tudi svoj spomenik in, kar je tudi znano, iz nemščine je prevedel Kuharske bukve, tako da ima poimenovanje še dodaten smisel.

Restavracija Valentin ima opoldansko in večerno zgodbo. Cenovno več kot ugodna kosila in malice ter malce bolj umirjeno degustiranje po tem, ko se delovne množice vrnejo v službo ali celo domov. Takrat močan vonj iz ribarnice v predprostoru vrata povsem zadušijo, zimska peč pa prijetno greje v pomladno zimski večer. Še nekaj, preden gremo na malicanje: opoldne se nam je že nekajkrat zgodilo, da natakarji zaradi silne gneče izgubijo kontrolo nad prostorom. Gostje sedijo eden čez drugega, hrana in pijača zamujata. V času od dvanajste do druge bi tako morda veljalo zaposliti še eno osebo, da se gostje ne bodo stepli.

Ena od prednosti Valentina pred nekaterimi podobnimi nizkocenovnimi gostišči je gotovo solidna vinska karta. Naš večer smo začeli s Santomasovo malvazijo, ki je zalivala kombinacijo hladnih ribjih jedi. Prekajena postrv, brancin in losos tvorijo nekakšno ribjo solatko ob rahli pomoči čete oliv v oljčnem olju. Na drugi strani se je pripetil čist brancinov karpačo. Porcije so bile velike, okusi pa (ne samo zaradi postrvi) vseeno malce oddaljeni od Jadrana, kot ga poznamo. V tej fazi je treba omeniti naše srečanje s predjedmi v času kosila. Utrujena in kar povprek brez občutka okisana solata hobotnice in ocvrte sardelice brez vsakega okusa niso vlile dovolj moči, da bi se človek v službo vrnil bolj čil. Obratno.

A vrnimo se k večernemu obisku: ponujajo redko škampovo juho z rižem, v kateri plava veliko število neočiščenih jadranskih pošasti. Jasno, raje bi imeli gosto, ki jo menda občasno tudi ponudijo. Manj zamudno je in izplen je neprimerno večji. Na drugi strani mize je bila sprejeta nekoliko boljša odločitev. Ocvrti škampi s tatarsko omako. Človek se kar hitro sooči z dejstvom, da gre za lokal, v katerem ni pametno eksperimentirati. Zato je v spremstvu solidnega vipavskega modrega pinota mojstra Lemuta miza zahtevala še osliča s tatarsko in tržaško omako ter jadranske lignje v ocvrti obliki s krompirjevo solato. Obe porciji sta bili ekstremno veliki. Jedi pa … jasno, kaj pa naročate ocvrte ribje priboljške. Ni problema, v dopoldanskih urah smo dan ali dva pred tem poskusili tudi velike jadranske lignje na žaru, konec koncev so dokaz resnosti, saj ima večina ljubljanskih gostiln zgolj nekakšne portugalsko-japonske približke. Valentinu gre seveda pohvala zaradi tega.

V sladkem finalu Valentin ponuja sladolede, sorbete in palačinke. Naša miza se je odločila za zadnje in jih dala podmazati z marelično marmelado in nutelo. Na koncu so se potrudili in predstavili manjši bataljon slovenskih žganic, ponudili so vse od tepkovke do grappe in račun, ki dokazuje, da je resno večerjo s solidnimi ribjimi jedmi mogoče jesti tudi za manj kot 25 evrov na osebo.

Povzetek

Ribja restavracija z lastno ribarnico, ki ob dostopnih cenah ponuja res izobilje različnih jedi. Od kaviarja do hobotnic, od kaprezeja do olimskega sira, da o morskih in sladkovodnih stvorih niti ne govorimo. Podnevi malice in kosila, zvečer le malce bolj elitne večerje.

Vinska karta je solidna, prilagojena ribjim jedem. Vina so v glavnem primorska, večina jih je na kozarec, cene pa niso pretirane.

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.