Sreda, 11. 12. 2013, 13.16
6 let
Restavracija Renzo: smučarsko kosilo na meji
Vse več naših smučarjev se odloča za vijuganje po belih strminah na drugi strani meje, kjer je solidno poskrbljeno tudi za okrepčilni obed.
Restavracije in gostilne v Trbižu ali v njegovi okolici imajo v sodobnih kulinaričnih vodičih skromne ocene. Navadno jih niti ne zaznajo, drugače pa pri Michelinu opazijo Ex Posto in Renzo, pri Gamberu Rossu zgodovinsko navdahnjeno trattorio Da Giusi v Naborjetu, spet nekateri pišejo, da se najboljše malica v trbiškem Golfu Clubu, kjer kuha Ilija Pejić …
Albergo Ristorante Renzo
Via Saisera 11 33010 Valbruna (Ovčja vas), Italija
Telefon 0039 042860123
Renzo, restavracija s sobami, je postavljena v Valbruni, po naše v Ovčji vasi. Zgoraj so smučišča, kak kilometer proti Trbižu je pot na Višarje, najprej mimo Naborjeta vodi dolga pot v Videm. Notranjost je urejena z lesom, v kotu je, kot se za hladne kraje spodobi, romantičen kamin, po oknu na zunanji strani pleza debel gostilniški maček. Mogoče ga zebe, mogoče si želi družbe, medtem ko bulji v naše krožnike, a njegova postava izdaja, da lakote ne trpi.
Prišli smo v času kosila, večina gostov je bila nemško govorečih in tudi nas so zaradi barve las kar hitro zamenjali za Avstrijce. Nič hudega, smo si rekli in začeli z razmeroma obilnim, lahko bi rekli smučarskim obedom in ga podprli z Jermannovim Pignacolusom, ki ima v teh krajih več kot zmerno ceno (28 evrov), o okusu tega napitka pa vsaj spodaj podpisani ni nikoli dvomil. Mimogrede, pri Renzu imajo solidno, a ne preobširno vinsko karto, kjer ob kompletu Jermanna v fazi furlanskih vin ponujajo še Isidora Polencica, La Roncaio in La Viarte. Drugo Italijo ob nekaterih penečih vinih pokrivajo s kletjo Castello Banfi, prestižno Sassicaio in Villo Antinori.
Če se vrnemo k hrani, ki jo je debeli maček opazoval skozi okno, je treba omeniti pozdrav iz kuhinje: brusketa z melancani z žara, nekaj balzamičnega kisa, češnjevim paradižnikom in česnom. Potem pa smo si zaželeli mešanico vseh hladnih mesnih jedi, ki so jih lahko ponudili. Bresaola, pršut San Daniele, dve salami, štorovke v kisu… Konkretno. Da se ve, da se v teh krajih resno smuča. Sicer je še nekaj drugih možnosti, imajo tudi morske menije, na katerih kraljujejo škampi, lignji in kapesante, a je lokacija narekovala gozdno mesni tempo in ena njihovih specialitet je jelenova bresaola, na katero so še posebej ponosni. Pri toplih predjedeh imajo veliko količino raznih testenin, ki jih najraje ponujajo z gobami ali morskimi dobrotami, tretja možnost pa je divjačina.
Naša res velika porcija rezancev je imela srnin ragu, poskusili pa smo še malce večjo porcijo pašta fižola, ki ga zabelijo z olivnim oljem. Fino, le še nekaj prostora je ostalo za glavne jedi. Pri Renzu so podobno kot v nekaterih gostilnah na tem koncu Italije znani po taljatah, ki jih pripravljajo iz junetine. Kosi mesa so, drugače kot pri nas, narezani bolj na široko, meso pa (brez odvečnih vprašanj o tem, kako naj bo pečeno) rožnato mehko in predvsem ne presuho. Rukole jim je na naše veselje zmanjkalo, zato je bila ena porcija podložena z dišečim rožmarinom, druga z radičem. Porcija takšne hrane je ocenjena zmerno, na 14 evrov. In verjetno ni treba preveč razlagati, da pri Renzu k mesu ne dodajo nepregledne vrste prilog.
Ob koncu imajo ob solidnem limonovem sorbetu, profiterolih in jabolčnem zavitku tudi skoraj presladko torto z meringo in čokoladno torto. V finalu pa se pri grappah odločate med ponarodelima Noninom in Storico Nero. Oseba za štiri konkretne in kakovostne jedi odšteje kakih 25 do 30 evrov, kar ni veliko dražje kot pri večkrat ubogi konkurenci pohanih pišk na naši strani, pa še dober izbor vina imajo, da o simpatičnem kaminu in debelem mačku niti ne govorimo.
Povzetek
Restavracija, ki pokriva klasične želje turistov, pa naj gre za smučarje ali pohodnike. Po drugi strani so marsikatere jedi velik presežek klasične turistične ponudbe. Čeprav ponujajo tudi morske dobrote, po katerih so celo malce znani, se celo raje zavihtite med taljate in divjačino.
Vinska karta ni obsežna, a dokaj natančno pokriva tisto, kar je treba v Italiji piti: briški mojstri, peneča vina Veneta in Lombardije, rdeče iz Toskane in Piemonta.
Ocena
Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.