Mitja Lo Duca: primorski alpinist, ki prideluje štajersko vino

Mitja Lo Duca se je rodil v Tolminu, njegove korenine pa segajo v Italijo, natančneje na Sicilijo, saj se je njegov dedek v naše kraje preselil iz mesta Sirakuze.

Iz alpinizma je odnesel potrpežljivost in vzdržljivost

"Alpinizem me je naučil živeti, zaradi njega sem postal potrpežljiv in vzdržljiv. Iz tega sem prinesel delavnost in trmo, to, da si postaviš cilje, za katere se ti sprva zdi, da so nemogoči." Foto: Matjaž Vertuš Mitja, letnik 1964, je odraščal v isti soseski kot eden najboljših slovenskih režiserjev Jan Cvitkovič in najboljša kuharica na svetu Ana Roš. Ko se tega spominja zdaj, pravi: "V nečem smo si bili podobni, takrat nismo niti približno vedeli, kaj bomo počeli kasneje. Je pa res, da o vseh stvareh, ki sem se jih loteval skozi življenje, nisem vedel veliko. Razen tistega, kar me je spremljalo vse življenje, to je alpinizem. Alpinizem me je naučil živeti, zaradi njega sem postal potrpežljiv in vzdržljiv. Iz tega sem prinesel delavnost in trmo, to, da si postaviš cilje, za katere se ti sprva zdi, da so nemogoči."

Pri dvajsetih je bil navdušen alpinist, plezal je po vsem svetu. Pri tem nikoli ni šlo za višino vrhov, pravi, da ga niso zanimali osemtisočaki, ampak težke smeri, recimo El Capitan v narodnem parku Yosemite v Kaliforniji, pa Uzhba v Kavkazu … Ima pa tudi svojevrsten rekord: "V vojski, v JLA, sem bil v osmih dneh osemkrat na Triglavu, vsak dan sem gor čez severno steno vodil drugega oficirja." A plezati se ne da v nedogled, vsaj težkih smeri ne, in pred 25 leti se je doma v Tolminu prvič srečal z gostinstvom, ko je odprl svoj prvi lokal, "kafič", kot pravi, nato se je lotil še sladoleda, ki je sčasoma postal tako priljubljen, da je odprl še eno sladoledarno.

Domačija v Trenti, življenjski projekt

Če boste Mitjo poklicali po telefonu, mu bo zaigrala Kekčeva pesem. Jasno, podlaga je povezana s Kekčevo domačijo, prestižno turistično kmetijo, ki jo je pred leti postavil praktično iz nič.

Foto: Matjaž Vertuš

"Ves čas sem razmišljal o nečem novem. Zame je najpomembnejše, da se vedno lotevam nečesa novega, da počasi lezem navzgor – alpinist, pač. Najslabše je, če stojiš na mestu. Med pripravami na alpinistične odprave sem bil veliko v Trenti in v meni je rasla želja, da bi mi tam uspelo dobiti kakšno hišo. Tam je neko domačijo imelo v lasti Saobraćajno poduzeće Novi Sad, to je bilo že v času vojne v Jugoslaviji, in to mi je po dolgem pogajanju in dogovarjanju uspelo kupiti. Z nekaj tisoč markami sem se peljal v Novi Sad in vse skupaj plačal na roko," razlaga gostinec, nekdanji vrhunski alpinist, pravzaprav plezalec, ki ima za sabo kar nekaj pomembnih podvigov.

Prav plezalska trma mu je veliko pomagala tudi pri gradnji objekta v Trenti: "Prenova je bila res dolg in težaven projekt, ne nazadnje objekt stoji v Triglavskem narodnem parku, kar stvari povsem zaplete. Imel sem več kot meter visok kup dokumentacije, da sem napeljal elektriko, sem moral zbrati 176 soglasij, da ne govorim o vodi," se spominja Lo Duca.

"Moj cilj je, da ljudi pripeljemo čez mejo, da Avstrijci rečejo, no, saj tudi ti Slovenci znajo kaj narediti." Foto: Matjaž Vertuš

Samo obnova je trajala kakih šest ali sedem let, kmetijo so odprli leta 2000. "Dela se pravzaprav do danes niso končala, vedno je kaj, kar je še treba postoriti. V tem času sem se recimo naučil restavrirati staro pohištvo, vse sem naredil sam," pravi trmasti Primorec, ki so mu napovedovali, da bo moral obupati, saj ne bo nihče hodil v tiste kraje.

In podobno mu napovedujejo zdaj, ko se je na drugem koncu Slovenije odločil za vino, a to je zgodba, ki sledi. Najprej naj še povemo, da je Kekčeva domačija zdaj ena najlepših slovenskih turističnih kmetij, menda pa tudi eden od 25 najlepših alpskih hotelov v Evropi.

Iz Kekčeve domačije v Svečino

Mitjev sin Tim je nogometaš, a je vse bolj vpet tudi v vinograde in klet v Svečini. Foto: Matjaž Vertuš Če ima Mitja največ vzornikov in prijateljev iz plezanja, mu je marsikaj ostalo tudi iz nogometa. Sam je bil nekaj časa pri tolminskem Puntarju, sin Tim Lo Duca, zdaj star 31 let, ki že pridno pomaga pri vodenju kleti v Svečini, pa je bil eden najperspektivnejših slovenskih nogometašev.

Še vedno igra v Avstriji, a bolj za rekreacijo kot za denar in slavo, saj se zdi, da se vse bolj znajde v kleti in v vinogradu. "Tim se mora kar najbolje naučiti posla. Saj veste, kako je pri tem športu; nogometaši do 35. leta sanjajo, da bodo igrali pri Barceloni, potem pa ugotovijo, da ne bodo. In ne znajo delati nič drugega," nogometne sanje ocenjuje Mitja Lo Duca, ki sicer ve, da je Kekčeva domačija v Trenti še vedno osnovni posel družine, a je vino vse pomembnejše.

Vsak dan bolj, od trenutka, ko sta bila s partnerico Joži Kuclar leta 2006 v Mariboru na podelitvi zlatega sejalca, kjer so dobili nagrado za najboljši penzion v Sloveniji. "Zapeljala sva se do Svečine, ker so vsi govorili, kako je lepo. In res je bilo. Bila sva pri Valdhuberju, ki je omenil, da se prodaja parcela nad njim," prvo srečanje s svojimi vinogradi opisuje Lo Duca, ki sprva sploh ni imel namena pridelovati vina.

Z Joži sta razmišljala o tem, da bi se preprosto začela ukvarjati s turizmom, podobno kot v Trenti. Potem pa sta videla, kako dobro deluje vinski turizem na vinski cesti na avstrijski strani. "Od takrat je moj cilj, da ljudi pripeljemo čez mejo, da Avstrijci rečejo, no, saj tudi ti Slovenci znajo kaj narediti."

Razgled izpred kleti v dolino Foto: Matjaž Vertuš

Iz porušene stare hiše je zrasla sodobna klet

Njegov načrt v Svečini je ambiciozen, še posebej če vemo, da je na mestu zdajšnje vinske kleti stala porušena stara bajta, vkopana v zemljo. Zdaj sta tam klet in degustacijski prostor, nekakšen amfiteater, od koder je videti proizvodnjo, sode, amfore in peninski del, v prihodnosti bi nekdanji alpinist postavil še apartmaje in bazen ter uredil restavracijo.

Med največjimi promotorji Lo Ducovih vin – poimenoval jih je Ducal – so zagotovo v ljubljanskem Asu. Ko smo tamkajšnjega šefa Svetozarja Raspopovića povprašali, kdo je pravzaprav Mitja Lo Duca, kaj misli o njem, je rekel: "Pusti njega, on je deloholik." Natančneje ga pravzaprav ne bi mogel zadeti. Človek, ki živi v Ljubljani in se vozi v Trento, potem pa še v Svečino, mora biti nekaj posebnega.

"V Trenti po večerji sedem v avto in se pripeljem sem na Štajersko, zjutraj že spet nazaj … Vršič lahko prevozim miže." Foto: Matjaž Vertuš

Dejstvo, da se v vsakem obdobju svojega življenja uči nekaj novega, je še bolj zanimivo. Konec koncev vina nekoč sploh ni poznal, v gostilnah je najraje pil kokakolo. "Vinograde smo najprej dali v najem sosedu Valdhuberju, po dveh letih pa sem si rekel, zakaj pa zdaj ne bi sami naredili vina. In takrat res nisem imel pojma, kako in kaj. A na neki način je to, da nimam nona, ki bi že od nekdaj prideloval vino, moja prednost. Tako je filozofija te kleti samo naša, do nje pa sem prišel prek pogovorov z mojimi prijatelji vinarji s Primorske, kot je recimo Štemberger. Največ se pogovarjam s Popetom iz Asa, tudi po trikrat na dan."

Ko se je lotil vinarstva, je vse noči bral knjige in vsaki dve sekundi pogledal v leksikon, ker ni poznal vinskih izrazov. Še vedno se uči, tudi na napakah, a ga tega ni sram priznati.

"Hočem prepoznavna vina, hočem, da ljudje rečejo: neverjetno, ali je tukaj res mogoče narediti nekaj takšnega?" Foto: Matjaž Vertuš

Moderna, do narave prijazna vina

Njegov prvi letnik iz svečinskih vinogradov je bil 2008. In če Mitja v začetku ni poznal vina, zdaj načrtuje vsako leto pridelati kakih 25 tisoč litrov. In če je pred 15 leti v lokalih pil kokakolo, mu je zdaj neznansko všeč, če lahko prebere, da iz njegove kleti prihajajo zgledni renski rizlingi. Obenem prisega na naravo. "Že od prvega dne delamo ekološko. Tega ne delam zaradi certifikata – imam ga, a le zato, ker v tujini, predvsem v Skandinaviji, padajo na takšne štose. Me pa moti, ko kdo napake v vinu upravičuje z razlago, da gre za ekološko vino," meni primorski gostinec v štajerski kleti.

"Zdaj smo razpeti na dveh koncih, in to na zelo oddaljenih koncih. Tako v Trenti zvečer po večerji sedem v avto in se pripeljem sem na Štajersko, zjutraj že spet nazaj … Vršič lahko prevozim miže," se smeje Mitja in na vprašanje, zakaj vinogradi na Štajerskem, ne na Primorskem, odgovarja, da je na Štajerskem mogoče narediti največji preskok. "Vem, da smo drugačni kot vsi drugi tukaj, a to je moj namen. Hočem prepoznavna vina, hočem, da ljudje rečejo: neverjetno, ali je tukaj res mogoče narediti nekaj takšnega?"

Grozdje trgajo pozno, celo v začetku novembra. Foto: Matjaž Vertuš

Zadnja dva meseca pred trgatvijo tvega vse

Vina Ducal imajo posebno filozofijo in ko sredi jeseni mnogi že prodajajo mlado vino, imajo Lo Ducovi grozdje še na trsih, trgatev se zavleče celo v začetek novembra. "Zadnja dva meseca tvegam vse, a v tem času se moje vino naredi. Vsi že julija govorijo o vrhunskem letniku, a takrat ne moreš vedeti," pravi Lo Duca, ki poskuša izpiliti predvsem sorte in vina, značilna za te kraje, penine, šipon ter renski in laški rizling … "Najprej smo nameravali tukaj pridelovati le rizlinge in penine, ker pa ima moja šjora rada rdeče vino, sem rekel, okej, bomo zasadili še modri pinot," razlaga Mitja, medtem ko nataka rezultat tega vinograda – lahko rečemo, da se je odločil prav.