Hotel Jožef: jedilnica z razgledom na idrijski koncern

Ko pravimo pred desetletji, imamo v mislih gostilne, ki so ponujale najbolj klasično idrijsko izročilo. Od žlinkrofov do ocvirkovih potic. Večina jih je iz različnih razlogov zaprla vrata in najprej se je namesto njih pojavil Kendov dvorec, o katerem smo že pisali in ki je v rokah lokalne korporacije Hidria.

Hotel Jožef

Vojkova 9A, 5280 Idrija

Telefon: +386 (0)8 20 04 250, +386 (0)5 37 50 650

A ker sta lokalna mogotca vedno dva, tako kot je imel Frank Sinatra svojega Deana Martina in Jurij Gagarin svojega Germana Titova, so se tudi drugi lokalni veljaki, povezani v podjetje Kolektor, lotili gostinstva. Hotel Jožef, za katerega so porabili tudi evropska sredstva, je dobil mesto med bloki, bencinsko črpalko in orjaško tovarno Kolektor. Pametno: tuji poslovneži imajo kje spati (cene sob so okoli sto evrov na noč), hkrati pa se je mogoče v Jožefu solidno najesti.

Morda je škoda, da je tisti sobotni večer, ko smo Idrijo obiskali, sicer simpatično dekle opravljalo tako naloge receptorke kot natakarice. Je že tako, da se lahko v sodobnem svetu globalnih poslov bori le podjetje, ki zna znižati stroške. Vprašanje je le, ali podobno v veliki tovarni čez cesto inženir, ki razvija nov produkt, zraven dela še kot vratar. Upamo, da ne.

Kakorkoli, naša družba je v jedilnici skoraj preveč moderno opremljenega hotela samevala. Smo izbrali napačen dan, uro ali pa so cene v hotelu previsoke za lokalni živelj, ki je, mimogrede, tako ali tako v glavnem zaposlen v obeh omenjenih podjetjih. Jedli smo za okoli 30 evrov na osebo (brez pijače), degustacijskih menijev, ki bi malce pocenili obed, pa niso imeli, čeprav so bili zapisani v jedilnem listu.

Škoda, saj se je ob koncu izkazalo, da je restavracija v hotelu Jožef v več pogledih zelo dober lokal. Recimo po raznoliki in ne predragi vinski karti, ki je kar klicala po tem, da naročimo kakšno buteljko. In smo tudi jo. V krajih, ki so zgodovinsko vezani na vino z vipavskih koncev, so ponujali eno najboljših buteljk Silvia Jermanna – Capo Martino. Cena: najnižja v deželi.

Za pozdrav smo dobili popečen sir škripavc na rukoli, s češnjevcem in makovim kruhom, odišavljenim z rožmarinom. Niti ne preveč avtorsko. Tudi nadaljevalo se je manj atraktivno, kot to daje slutiti Jožefova udeležba na Odprti kuhni pred ljubljansko stolnico. Pri hladnih predjedeh tako vztrajajo pri hobotnici v solati, pri mocareli s paradižnikom, pri tatarcu iz tune, pri pljučnem fileju s hruško na solati in pri mešanih sirih.

Naše moštvo se je tradicionalno odločilo za mešan krožnik suhomesnatih izdelkov in prilog in upamo si trditi, da smo izbrali najboljše. Kraški pršut, šebreljski želodec, domača salama, ovčji sir in sir s poprom, paradižnik, suhe fige in marelice ter marmelada so se lepo ujeli, vprašanje je le, zakaj se v Idriji ne odločijo za povsem lokalen krožnik. Še bolj bi teknilo. Tako kot recimo smukavc, lokalna juha z ohrovtom in krompirjem, medtem ko se je na drugi strani kadilo iz špargljeve juhe.

Kuharji iz hotela Jožef se tudi pri toplih predjedeh kar preveč posvečajo mednarodni in morski sceni. Jakobove pokrovače, rižota z gamberi, sicilijanski rezanci z mocarelo in podobno … Na srečo imajo tudi na tem seznamu nekaj lokalnih možnosti: odločili smo se za idrijske žlikrofe z bakalco, ki jih postrežejo v sirovi košarici. Jagenjčkov golaž, bi lahko rekli, oziroma razmeroma nasitna lokalna jed, ki se je ne gre sramovati.

Za presekati, kot se reče, so ponudili jagodni sorbet z belim rumom in že smo nadaljevali z glavnimi jedmi, med katerimi je razmeroma veliko rib, pa naj gre za tuno, jadranske ribe ali škampe. Mi pa smo svojo obsedenost s celino reševali z res majhnim, a dobro pripravljenim biftekom na žaru s kruhovima žličnikoma in popečeno zelenjavo. Kos divjega prašička je bil nekoliko večji in nekoliko trši, pripravijo ga na porovem pireju z radičem.

Ko napoči čas za sladkor, imajo ob tiramisuju, sufleju in različnih palačinkah zanimivo zmrzlino temne čokolade z metinim pestom in jagodami, našel pa se je tudi soliden jabolčni zavitek s cimetovim musom. In če vprašate nas, po nepotrebnem ponujajo prekmursko gibanico – konec koncev bi lahko našli kakšno bolj domačo sladico.

Še dve besedi o vinu. Na kozarec jim iz vipavske zadružne kleti pripeljejo pinelo in cabernet sauvignon – po 16 evrov na liter –, če bi kaj boljšega, odprejo tudi Marjanov cabernet. Sicer pa smo med penečimi našli Medot, Jazbeca, Svetega Martina in radgonske penine, pa še Dom Perignon in Moet iz uvoza. Med štajerskimi vini se najdejo Dveri Pax, Šumenjak in P&F, pester nabor primorskih ob naštetih sestavljajo še Korenika&Moškon, Batič, Renčel, Jakončič, Mlečnik, Čotar in Rojac, z jugovzhoda Slovenije pa se najde še Šturm. Pisano in razmeroma poceni druščino končuje ščepec tujih vin: Jermann, Radikon, Gravner (po 62 evrov), Terpin, nekaj Francije, Čila in Južne Afrike. Za višjo alkoholno stopnjo po koncu obroka pa poskrbi izbor šnopčkov z briške domačije Belica.

Povzetek

Posodobljena lokalna kuhinja z velikimi vplivi drugih slovenskih pokrajin in trenutno modernih tujih kuhinj. Če hočete malicati povsem domače, se v vseh kategorijah najde tudi nekaj idrijskega.

Vinska karta je celo korak naprej od kuhinje. Poleg vin iz bližnje Vipavske doline imajo vse, kar v Sloveniji kaj pomeni, in še nekaj tujine za povrhu. Cene so ugodne.

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.