Gostišče Kapušin: morski pes med jagenjčki

Za Belo krajino velja, da je turistično in gostinsko podhranjena pokrajina, podobno kot še na nekaterih drugih področjih. Tisti, ki odločajo, namigujejo, da bi se to utegnilo spremeniti, ko bomo v te kraje speljali avtocesto. Jedci, ki v teh krajih malicajo predvsem jedi, vezane na številno ovčjo populacijo, prisegajo na zidanice, kjer ob lokalnih vinih še nekaj narežejo, naša rubrika pa se lokalov, kamor je treba posebej poklicati, da se sploh odprejo, načrtno izogiba. Tudi tokrat je bilo tako. Po pokušini pri mojstru Otmarju Šturmu smo iz Metlike naredili še nekaj kilometrov proti meji s Hrvaško in pristali v Krasincu, pri Kapušinu, ki je bojda ena redkih kolikor toliko znosnih gostiln.

V srebrno-beli, skoraj preveč moderno oblikovani jedilnici je prasketala peč, ki so jo vsake toliko naložili z drvmi. Jasno, dan je bil hladen in kot so za nas poskrbeli s pečjo, so poskrbeli za ptičjo ekipo, ki smo jo gledali skozi okno. Raznobarvni paleti sinic, vrabcev, taščic in detlov so pripravili toliko piče, da smo jih lahko opazovali dve uri, medtem ko smo se tudi mi krepčali.

Pri Kapušinu nimajo vinske karte, čeprav so v bližini vinogradi in kljub temu, da se na jedilniku najde Zdravica Otona Župančiča. V isti knjigi se pohvalijo, da je hišni gospodar sommelier druge stopnje, kar je logično, saj dokazuje, da dobro vino skriva samo zase. Občinstvu medtem za majhen denar ponujajo najnižjo linijo modre frankinje in metliške črnine že omenjenega Šturma. Pri glavni jedi smo se odločili za kiselkasto modro frankinjo, pri belih pa imajo Malnaričeva sveža chardonnay in sauvignon, s katerim smo začeli obed.

Za hladno predjed so narezali domačo šunko in ji priložili popečen mladi sir, orehe in suho sadje. Da ne bi bilo dvoma, da smo v Beli krajini, smo naročili še jagenjčkov karpačo, ki so mu dodali olive, sir, rukolo in limono. Morda bi v prihodnosti premislili o možnosti, da bi meso opremili z dodatki manj močnih okusov. Bilo bi manj "moderno", a prepričani smo, da je nadomestke za rukolo in olive mogoče najti tudi v lokalnem okolju.

Če hočete, vam za hladno predjed pripravijo tudi domač narezek, tatarca, hobotnico, karpačo tune ali govedine, pa tudi dimljenega lososa. Živali iz bližnje Kolpe v začetni fazi ni opaziti. So nam pa dodali štiri vrste solidnega kruha, ob popečenem toastu imajo bel kruh, ajdovega s semeni in bige.

Posebno zanimiva jed je juha ali bolje mlečni močnik s štrukljem iz pregrete smetane. Dodajo mu tri bilke drobnjaka za okus in upamo si reči, da gre za najboljšo jed, ki smo jo poskusili pri Kapušinu. Goveja juha, po drugi strani, je bila malce bolj prazna, a je z dodano soljo in poprom služila svojemu namenu.

Če prihajate iz drugih koncev Slovenije, morate vsekakor pobrskati po tistih delih jedilnika, kjer so zapisane lokalne jedi. Ja, imajo vse mogoče plošče, ocvrt sir, lignje, hobotnice, obvezne lignje in celo morskega psa, ampak pet belokranjskih jedi je tisto, kar gostišče Kapušin naredi drugačno od podobnih lokalov na Gorenjskem, Dolenjskem ali Štajerskem.

Pri glavnih jedeh smo, kot rečeno, pili modro frankinjo in jedli lokalno. Recimo hišne žlinkrofe s piščančjimi jetrci, želodčki in srčki na gobovi omaki. Obilna, močna jed, ki nam je niti približno ni uspelo pomalicati do konca, prav tako, kot nam ni uspelo v celoti pokončati jagenjčka z rožmarinom in pečenim krompirjem.

Velike porcije, tako značilne za slovensko podeželje, pa nam niso vzele poguma za pokušino sladice. Na jedilnem listu smo opazili ocvrte vrtnice v breskovem testu (ki jih niso imeli), kopico palačink, tudi Anine, ki so bile po pripovedovanju osebja bolj omleta, pa v kokosovi skorjici ocvrte vaniljeve kroglice na topli borovničevi omaki in celo carski praženec. Mi pa smo se zapodili v gibanico Kapušin, nepretresljivo daljno sorodnico prekmurske sladice, v kateri so se izmenjevale plasti orehov, skute, jabolk in borovnic - vse skupaj na borovničevi omaki. Škoda, da se niso spomnili in nam zraven ponudili kakšnega kozarca sladkega vina, ki ga v teh krajih ne manjka.

Povzetek

Ko se gredo pri Kapušinu lokalno kuhinjo, so zanimivi, celo prepričljivi. Jagenjčki na nekaj različnih načinov, štruklji, žlinkrofi … Drugače ponujajo tisto, kar lahko dobite povsod, tudi lignje in različne plošče.

Vinska ponudba je (verjetno zato, ker v okolici ni pravega povpraševanja) siromašna, vezana na lokalne litrske steklenice.

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.