Carame: igralniška večerja v avstrijskem letovišču

Gotovo je opaziti, da se v zadnjem času kljub velikim cenovnim tveganjem posvečamo tudi bližnjim avstrijskim gostinskim obratom. Pot nas je tokrat zanesla v restavracijo vrbske igralnice. Mestece Velden, po naše Vrba, je prava turistična destinacija, ki ima kopico hotelov, dve veliki restavraciji, ob Carameju še Schlossstern, malce utrujeno igralnico in predvsem Vrbsko jezero, ki omogoča vse mogoče športne dejavnosti.

Restaurant Carame

Am Corso 10, 9220 Velden am Wörther See (Vrba na Koroškem), Avstrija

Telefon: +43 4274 3000

Carame deluje v sklopu igralnice in pripadajočega hotela. To mu določa ne ravno nizke cene, po drugi strani pa je zanje krivo tudi življenje v senci prestižnega Schlosssterna, v katerem je med drugim briljiral nemški kuharski šef Silvio Nickol. Ta se je leta 2011 preselil na Dunaj v Palais Coburg, kjer ima (tako pravijo ankete in lestvice) restavracijo z najboljšo vinsko karto na svetu, Schlossstern pa ima zdaj že nekaj časa v rokah veriga Falkensteiner. In nekoč se bomo spet ustavili tudi tam – v času Nickola je bila cena osnovnega degustacijskega menija, brez pijače seveda, 270 evrov na osebo.

Kot rečeno, pa smo najprej nekega oktobrskega petka osvojili Carame, kjer smo si izbrali menije, ki brez pijače nanesejo okoli 95 evrov. Samo, da veste, tisti, ki vstopate. A če je po eni strani Carame cenovno komaj še dostopen, je po drugi strani blizu in če si le vsake toliko privoščite izlet, bi celo vse tanjša slovenska denarnica morala preživeti.

Začeli smo s penečim vinom iz Spodnje Avstrije, šlo je za ravno prav suh Bründlmayerjev rose (modri pinot, zweigelt in šentlovrenka). Mimogrede, za razliko od naših gostiln v začetku na kozarec ponudijo tudi nekatere šampanjce. Ob tem na mizo znosijo za pol pekarne različnih vrst kruha in peciv. Selekcija ponuja žafranovega, tartufovega, kruh s krvavico, kruh z olivami, kifeljce … zraven gre maslo in še žepni hišni izum – namaz, sestavljen iz masla in pršuta. Prva kuharjeva ideja je bil pozdravček v obliki spenjenega gin tonika v mini kozarčku. Sledila je juha zelene s tartufi, spomladanski zavitek z modroplavutim tunom na rižu in krompirjeva krema na pumpernicklu (sladek ržen kruh).

Potem smo ob kozarcu najboljšega Tementovega sauvignona 2011, ki ga opeva vsa avstrijska kritika, začeli pokušati dva menija, na eni strani kuharjev, na drugi ribji. Prva mesna jed je bil klasičen goveji karpačo, na njem je bil mošnjiček iz sladkega vlečenega testa, primaknili so še zeleno solatko in istrske črne tartufe. Na ribji strani so povezali surovega lososa, tatarca iz kumaric, okisano rdečo redkvico, tortico belega paradižnika, žele koromača in omako iz popularnih jabolk granny smith.

Po avstrijsko veliko različnih sestavin, ki se mešajo in ponujajo nove zgodbe. Če se seveda ne zgodi kakšna nepredvidena napaka, ki si jih redko privoščijo. V našem primeru takrat, ko so v sicer široki vinski ponudbi ugotovili, da nimajo belega vina, ki bi presegel Tementa, ker belih zvrsti ne prodajajo. Škoda, smo rekli in naročili še enega Tementa.

Medtem je na eni strani mize pristala goveja juha z esenco jurčkov, ki so jo prelili čez cmok z jurčki in kockami želeja iz madeire. Na drugi strani je bil jastogov grisin, ki ga polijejo z juho na osnovi smetane. Nepretresljive kreme ali juhe, če hočete, so najavile prvi finale, šlo je na eni strani za ščuko z bučo v treh oblikah (raviol, kocke, krema), na drugi strani pa kapesanto z vasabijem, kuhano rdečo peso in omako iz, spet, jabolk granny smith. Da presekamo in da lahko rečejo, da smo dobili novo jed iz menija, so prinesli na eni strani sorbet iz jagod in grozdja ter na drugi strani sorbet iz hrušk in limone.

Potem je bila glavna jed res glavna, predvsem divjačina (srna) – zgolj popečena in ravno prav mehka, s sladkim krompirjem in pastinakom – je povsem zadovoljila. Polenovka na drugi strani bi lahko bila manj soljena, dodali so ji kremo iz paprike in pappardelle s chorizom. Morda bi veljalo razmišljati, da naslednjič ribam ne dodajajo tako močnih in tako brezpogojno mesnih okusov, kot je pikantna svinjska klobasa, ampak kot rečeno, kuhinja naših severnih sosedov je vse bolj ustvarjalna, ne redko zapletena in v takšnih primerih je vse mogoče.

Za sladico, ki se je ob koncu razvila v sladko slovo, ki je trajalo še dolgo (v noč), so ponudili čokoladni sufle, ki so ga podkrepili s kumkvati, vaniljevim sladoledom in drobljencem. Pa tudi z jogurtovo zmrzlino z jabolki, mošnjičkom, v katerem so bila jabolka, in jabolčnim čipsom.

Pojedina se na koncu ni zaustavila, dobili smo še izbor francoskih sirov z avstrijskima omakama (pomaranča, fige) in dimljenimi mandlji. To bo dovolj, smo pomislili, ko smo si delili koroško žganico iz jerebike in štajersko žganico iz malin … Pa ni bilo: za dokončno slovo smo morali poskusiti še mini creme brulee, andske jagode, čokoladne kocke s pomarančo, kokosove praline, nekakšno kinder čokoladico in čokoladni bombon s pasijonko.

Povzetek

Bogata avstrijska kuhinja, kakršno poznamo zadnja leta, z mnogo sestavinami in kombinacijami. Naj gre za ribe ali meso, za zelenjavo ali sladice, poskušajo stvari natančno nadgraditi, čeprav bi si gost mogoče včasih želel bolj preprostih rešitev.

Vinska karta je v visokih cenovnih razredih izjemna. Najdražje vino je po 4.800 evrov (Romanée-Conti) in tudi mnogo šampanjcev je v razponu štirih številk. Ob najdražjih tujih (Bordeaux, Burgundija, Toskana) ponudijo večino boljših avstrijskih vin, še posebej lokalne in štajerske vinarje. Našega vina nimajo.

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.