Nedelja, 28. 4. 2019, 4.00
5 let, 6 mesecev
Violinist André Rieu: Vsaka država bi morala delovati kot dober orkester #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,15
2
Ko je bil star pet let, mu je mama v roke položila violino in od tega trenutka je imel vedno le ene sanje - da bi na velikih odrih igral številnim ljudem in vse ljudi po svetu osrečeval s svojo glasbo. Danes André Rieu, nizozemski violinist in dirigent, z okoli 60-članskim orkestrom Johanna Straussa podira rekorde po svetu in s klasično glasbo osvaja tudi pop lestvice. Je najbolj uspešen violinist modernega časa. Z okoli sto koncerti letno zaigra milijonu ljudem na vseh celinah, njegova koncerta pa sta bila razprodana tudi v ljubljanskih Stožicah, kamor se André Rieu tretjič vrača 24. maja. Z njim smo se pogovarjali v njegovem dvorcu v Maastrichtu na Nizozemskem.
Kamor koli gre, potuje s svojo violino znamke Stradivarius iz leta 1667, ki naj bi bila danes vredna več milijonov. Njegovo imetje je sicer ocenjeno na okoli 36 milijonov evrov. Do danes je prodal že 40 milijonov CD- in DVD-plošč.
Živi v dvorcu iz 15. stoletja, v katerem je živel in naj bi svoj zadnji zajtrk pojedel tudi D'Artagnan, francoski mušketir, prav na dan, ko je v bitki za kralja Louisa XIV. izgubil življenje.
Po svetu z največjim zasebnim orkestrom
Njegov Orkester Johanna Straussa je največji zasebni orkester na svetu, šteje okoli 60 članov. Za potrebe orkestra je zgradil svoj studio, v katerem vadijo in snemajo, tudi vsa slavnostna oblačila v studiu šivajo posebej zanje. Zaradi izdelave koncertne kulise v podobi avstrijske palače Schönbrunn je skoraj bankrotiral. Za svoje nastope ima vsak trenutek pripravljene štiri identične sete opreme, oblačil in vsega, kar potuje z njimi na koncert, saj ničesar ne prepušča naključjem.
Je preprost in pozitivno naravnan, kakor smo ga vajeni s koncertnih odrov. S svojim odnosom sogovorniku nikdar ne da slutiti, kako uspešen je, pomembni so mu namreč pristni odnosi z ljudmi in to je bilo mogoče občutiti tudi v času, ki smo ga imeli na voljo. André ima tudi smisel za humor, zato se veliko smeji in nasploh pogovor z njim poteka prav tako sproščeno, kot bi se z njim poznali že dlje časa. Zgodbo o uspehu, ki jo je spisala prav njegova velika ljubezen do glasbe, pripoveduje tako z besedami kot s telesno govorico, zato ni težko verjeti, da mu ustvarjanje glasbe, skupaj z obema družinama pomeni največ.
Njegova največja želja je, da bi lahko na svojih koncertih iz ljudi izvabljal solze in jih osrečeval še vrsto let.
Letos boste stari 70 let, a nekako vam uspeva, da ste že skoraj desetletja videti skoraj enako. Je razlog v glasbi, vas ta "pomlajuje"?
Da, zagotovo. Jaz ne delam, temveč se ukvarjam s svojim hobijem. In ko imaš rad ta svoj hobi, imaš rad tudi svoje življenje, to je tisto, kar jaz počnem – živim svoje sanje.
Da ste zaradi zdravja odpovedali svoj nastop, se je prvič zgodilo leta 2010, po 32 letih vaše kariere. Kako vam uspe, da ste tako zdravi?
Takrat sem se preveč gnal, ob tem pa se nisem popolnoma nič ukvarjal s športom, in ko sem zbolel, sem se enostavno moral ustaviti. Začel sem se ukvarjati s športom in še zdaj imam trikrat na teden težke treninge, poleg tega pa zelo zdravo jem, ne pijem alkohola, ne kadim in skrbim za to, da se lahko moje sanje še naprej uresničujejo.
Torej bi lahko rekli, da se ključ do vitalnosti skriva v zdravem načinu življenja ob dobri glasbi?
Tako je, to je ta skrivnost.
Živi v dvorcu iz 15. stoletja, v katerem je živel in naj bi svoj zadnji zajtrk pojedel tudi D'Artagnan, francoski mušketir, prav na dan, ko je v bitki za kralja Louisa XIV. izgubil življenje. Da je dvorec takšen, kot je danes, je moral vanj veliko vložiti.
Z ženo sta poročena že 44 let, še malo, pa bosta praznovala zlato poroko. Če bi lahko skomponirali glasbo o vajinem zakonu, bi bil to valček? Bi lahko opisali, kakšna glasba bi to bila?
(Smeh, op. p.) Težko je z besedami opisati glasbo, a menim, da bi res bil valček. Dejansko sem že sestavil skladbo zanjo. Ko sva se spoznala v Bruslju, je bil božič, takrat sem bil študent tamkajšnjega konservatorija. Začelo je snežiti. Sestavil sem melodijo zanjo in menim, da je zelo lepa. Ko jo je slišala prvič, ji je bila zelo všeč.
Z ženo Marjorie sta se poročila leta 1975 in letos praznujeta 44. obletnico poroke. Prav ona je tudi avtorica njegove biografije in sodeluje pri vodenju podjetja.
Ko ste bili še otrok, ste imeli dobro izkušnjo s svojo učiteljico violine, bila vam je všeč?
Tako je. Sicer ne vem, ali je bila dobra učiteljica, a bila je svetlolasa. (Smeh, op. p.) Stara je bila 18 let, jaz pa pet in popolnoma sem se zaljubil vanjo.
Kaj pa bi danes svetovali vsem učiteljem, ki danes otroke učijo igranja inštrumentov – kaj je glavno, na kar bi morali biti osredotočeni pri delu z otroki?
Glavna stvar pri učitelju je, da razišče, ali je pri otroku prisoten talent, in ko ga odkrijejo, je pomemben način, kako ga razvijati. Pri enem učencu je potrebno več odločnosti, drugemu bo treba pustiti več svobode. To je vsekakor težko, a vsaka oseba je edinstvena.
André ima dva sinova, od katerih je eden umetnik, drugi pa, kot tudi Andréjeva žena Marjorie, pomaga voditi očetovo podjetje. Ima tudi pet vnukov.
Rekel bi, da je najpomembnejše, da učitelj nanj prenese ljubezen do glasbe. Brez slabe volje in prisile, saj se tako ne bo dobro končalo. Ko je prisotna ljubezen do glasbe, bo posameznik napredoval, rasel.
Je to torej tudi vaš nasvet staršem?
Seveda in to pri čisto vsem. Pri starših, ki tega ne bodo sprejeli, ne bo delovalo. Sam sem imel takšne starše.
Pa vendar ste danes uspešni.
To je že res, a bilo je zelo težko. Prav zdaj, na primer, v naših šolah veliko razpravljajo o sistemu. Moji vnuki v šolah že pišejo teste, pa so stari šele devet let. In na podlagi odgovorov testa dobijo oceno, na podlagi teh pa se kasneje odločajo, v katero smer bo otrok šel. To je popolnoma nasprotno mojim prepričanjem. Menim namreč, da je treba otrokom dati priložnost za rast.
Sam sem začel rasti pozno. Sedel sem v kotu in bil sem srečen, zato so moji starši menili, da iz mene nikoli ne bo nič. Sestri, ki je bila bolj energična, so pripisovali, da bo ona tista, ki bo uspela. A nje zdaj ni več med nami, jaz pa sem še vedno tu in še vedno se razvijam in imam svoje življenje rad. To je tisto, kar želim povedati. Pustite jim rasti, pustite jim svobodo.
Obenem pa je to na primer za učitelje zelo težko, saj morajo učenca pravilno stimulirati. Menim, da je zelo pomembno, da učimo z zgledom, in če je talent prisoten, mu bo ta vedno sledil.
André Rieu za sprostitev nikoli ne posluša glasbe, veliko raje spi. Ko se vrne s poti, najraje sede na stopnišče dvorca, kjer posluša ptice in opazuje reko - tudi sami smo preverili, zakaj mu je prav ta točka tako všeč. Pozno zvečer, ko se vrne s koncerta, si na televiziji najraje ogleda teniški dvoboj. Rad ima komedije, kot sta na primer Alo alo in Fawlty towers, rad gleda oddaje o novih odkritjih in novih tehnologijah. Ker ima rad živali, ima, poleg psov, tudi aviarij za ptice in metulje, tako v njem kot pred njim pa ribnik.
Kako vidite svojo vlogo v klasični glasbi?
Menim, da nimam neke posebne vloge, sem to, kar sem. Ne želim hoditi naokrog in biti pridigar, ki bi želel, da bi vsi delali tako kot jaz. Zdaleč od tega. Sem, kar sem, tudi na odru. Izbira moje glasbe je takšna, kakršno želim sam, zato je včasih to klasična glasba, včasih zabavna, a cela mešanica je namenjena temu, da osreči ljudi – da se jih dotakne, da iz njih izvabi solze, da jih povabi k plesu, da jim omogoči svobodo. To je to, kar počnem.
To je verjetno tudi vaš glavni argument za vse, ki želijo klasično glasbo ohraniti v bolj strogih okvirjih, ki smo jih sicer vajeni.
Verjetno res. Menim, da ni klasične glasbe ali pop glasbe. Ne maram teh razmejitev. Je le dobra glasba, ki se dotakne tvojega srca, in to je pomembno.
Sodeč po solzah na vaših koncertih, se vaša glasba dotakne številnih src.
Da, in tega sem zelo vesel. Rad vidim ljudi, ki se jih glasba zares dotakne. Res mi je všeč, ko ob neki glasbi zajočejo in se že ob naslednji energično veselijo.
"Sem, kar sem, tudi na odru. Izbira moje glasbe je takšna, kakršno želim sam, zato je včasih to klasična glasba, včasih zabavna, a cela mešanica je namenjena temu, da osreči ljudi – da se jih dotakne, iz njih izvabi solze, jih povabi k plesu, jim omogoči svobodo. To je to, kar počnem."
Dejali ste že, da ni boljšega kot igranje glasbe s svojimi prijatelji. So v orkestru tudi še tisti, ki so bili z vami ob vaših začetkih?
So.
Po vašem mnenju je to kot neke vrste zakon - da ste poročeni s svojimi člani orkestra. Kako bi opisali ta zakon?
(Smeh, op. p.) Menim, da zelo dober, ker smo skupaj že zelo dolgo časa. Ljudje radi delajo z mano, jaz pa z njimi. Seveda ni čisto tako kot v zakonu, saj v zakonu nihče od dveh partnerjev ni glavni. V orkestru pa moram biti jaz, saj ni drugega načina.
Gre za zelo lep odnos. Ves svet bi moral bitikot orkester. Zelo dobro je imeti šefa, nič slabega ni v tem. A nato ljudje rečejo "torej si diktator" in odgovorim jim, da ne, da sem skladatelj, ki sliši in vidi prav vse in to je zelo pomembno. Predsednik vlade bi moral biti tak. Videti in slišati bi moral vse in nato poskušati reševati težave.
Da so njegova družina tudi člani orkestra in to niso zgolj lepe besede, je bilo mogoče začutiti tudi v njegovem studiu, ko smo bili med njimi med pripravami na pot v Lizbono. Nekateri so mu poročali o počutju, z drugimi je kramljal o čem drugem, s sinom sta usklajevala zadnje podrobnosti. Med njimi je bilo čutiti prijetno vzdušje, njihovi medsebojni odnosi so bili spoštljivi in so dajali vtis velike družine.
Zares lahko primerjate orkester z državo, moralo bi biti tako. In v mojem orkestru zares vlada demokracija. Ko flavta zaigra solo, sem jaz morda imel v mislih nekaj drugega, nato pa on to zaigra tako lepo, da je lepše, kakor bi želel sam in mu pustim njegov način. To namreč dela dober skladatelj z vsemi talenti v svojem orkestru. Poizkuša ga dvigniti višje in doseže, da igrajo še bolje, kot so sami menili, da zmorejo. In to zaradi mene – to dela dober skladatelj in predsednik bi moral delati enako.
Se spominjate svojih prvih začetkov? Kako je bilo igrati prvič s svojim orkestrom?
Najprej sem se moral naučiti predvsem tega, da imam sposobnost nečesa takšnega. Takrat tega nisem vedel, zdaj pa. Danes je tako, da že takoj, ko prvič zaigramo neko melodijo, v istem trenutku slišim, kaj lahko z njo naredimo. In to je nekaj, česar se da naučiti, menim pa, da sem imel talent v sebi prisoten že prej.
"Želim osrečevati ljudi po vsem svetu, le kaj je boljše od tega? To me ohranja mladega in prav tako člane mojega orkestra."
Je tudi samozavest prišla kasneje?
Seveda, na začetku je bilo zelo težko. Čeprav, ko smo sedeli skupaj in vadili ter je nekdo rekel "o, to je super skladba, morali bi jo igrati", sem takoj vedel, da ni tako, da ni dovolj dobra za oder. Niso mi verjeli, ko pa smo jo zaigrali skupaj, so videli, da sem imel prav. Takrat je bilo težje.
Vedno ste zelo pozitivno naravnani. Eden vaših najljubših rekov je Disneyjev, ki pravi, da če o nečem lahko sanjaš, lahko to tudi dosežeš. Leto 2018 je bilo za vas izredno uspešno leto – kaj so vaši cilji?
Nadaljevati tako.
Torej nizati uspešne plošče drugo za drugo in odigrati sto koncertov letno?
Tako je. Po vsem svetu. Želim osrečevati ljudi, le kaj je boljše od tega? To me ohranja mladega in prav tako člane mojega orkestra.
In čisto res je tako – nikoli ne zbolijo. Ko sem pred mnogimi leti igral v simfoničnem orkestru, sem kasneje slišal, da je bilo v orkestru nenehno okoli 25 odstotkov članov bolnih, ki smo jih morali nenehno nadomeščati.
Menim, da imamo v mojem orkestru 0,001 odstotka odsotnosti zaradi bolezni.
Ni bil prav to glavni razlog, zaradi katerega ste ustanovili svoj orkester? Ker je vaša žena opazila, da domov prihajate nesrečni? Dejali ste, da so ljudje ves čas govorili le o tem, kdaj bodo šli na dopust, kdaj bodo dobili priložnost, da ne bi igrali?
Tako je in vsak dan sem bil bolj nesrečen. Takrat mi je rekla "jaz bom zaslužila denar zate, sledi svojim sanjam in ustanovi svoj orkester". Prav to sem tudi naredil in zelo sem ji hvaležen, da je to naredila.
Velja za najbolj uspešnega violinista modernega časa. S sto koncerti letno zaigra milijonu ljudem na vseh celinah. V največje veselje mu je letni koncert v Maastrichtu. To je tudi največji dogodek, ki se ga udeležijo ljudje z vsega sveta.
Imate pred koncerti kakšen svoj posebni ritual? Je rdeč kavč, ki ga povsod vozite s seboj, del rituala?
Ni prav del rituala, je tradicija.
Ste vraževerni?
Ne, niti najmanj. Ob 15.30 pridemo na prizorišče, pojemo malo juhe, nato imamo tonsko vajo, saj moramo zelo natančno prilagoditi zvok. Po njej večerjamo, po večerji pa na kavču za kratek čas zaspim. Ob sedmi uri me prebudijo, začnem se pripravljati in ob osmi uri se začne.
V Sloveniji ste bili že dvakrat in obakrat je bila dvorana razprodana. Kaj lahko letos pričakujemo na vašem koncertu?
(Sme, op. p.) Ne bom vam povedal. Všeč mi je to, da pri mojem orkestru ljudje nikoli ne vejo, kdo bo igral, kdo soliral, kdo bo dirigent, a ko kupijo vstopnico, vejo, da bodo z mojim orkestrom doživeli nepozaben večer. In včasih mi ljudje pišejo, da so po koncertu potrebovali dva tedna, da so se spustili nazaj na Zemljo. To je zame zelo velik kompliment.
Najlepša hvala za prijeten pogovor in veliko uspeha tudi v prihodnje.
Hvala tudi vam in upam, da se vidimo 24. maja v Ljubljani.
André nam ni želel razkriti, kaj nas čaka na koncertu v Ljubljani, saj ima rad presenečenja.
Oglejte si, kako je pred leti na željo znanega hollywoodskega igralca sira Anthonyja Hopkinsa zaigral valček, ki ga je skomponiral prav Hopkins sam.
2