ocena filma
Petek, 12. 1. 2024, 23.43
10 mesecev, 3 tedne
Ocena filma Šterkijada
Veliko toksične družine, skoraj nič jadranja
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,15
Jure Šterk po treh letih pripluje okrog sveta v samostojno Slovenijo ob navdušenju množice.
Šterkijada je film scenarista in režiserja Igorja Šterka o odraščanju s slovitim jadralcem Juretom, prvim Slovencem, ki je samostojno objadral svet. A osrednji fokus ni na jadranju – tega komaj vidimo – temveč na toksični družinski dinamiki, v kateri je odraščal.
Film prikazuje serijo prelomnih dogodkov, ki segajo od režiserjevega otroštva leta 1975 do jadralčeve smrti leta 2009. Skoznje spremljamo dečkovo odraščanje v najstnika in nato v moža, ki ga obkroža ter definira nenehna vojna med staršema. Ta predvsem očeta pogosto prikaže v negativni luči, pri čemer film ne posega po kakršnemkoli upravičevanju, plehkih psiholoških razlagah ali drugih pokroviteljskih prijemih, temveč predstavi dogajanje v surovi obliki.
Poglejte napovednik:
Film kot terapija za otroške travme
Šterkijada sodi v izjemno širok sklop filmov, v katerih se avtor sooča s travmami iz otroštva, predvsem z odnosom do staršev. Taki so denimo Fabelmanovi Stevena Spielberga, Belfast Kennetha Branagha, Roma Alfonsa Cuaróna in klasika 400 udarcev Françoisa Truffauta.
Šterk k temu filmskemu formatu ne doprinese takih presežkov, kot so jih zgoraj našteti oskarjevci, vendar je v primerjavi z večino neprizanesljiv do svojega protagonista. Tako ga ne prikaže v idealizirani, spolirani podobi, denimo kot žrtev okolja, ki se bori proti represiji in travmam, temveč je pogosto tudi sam ravno tako zoprn kot njegova starša. To filmu doda raven realizma, ki je denimo pri Spielbergu, Branaghu in Cuarónu zamegljen za nostalgičnimi lečami ter ga najdemo le pri Trauffatu.
Mladi Tito Novak je odličen v upodobitvi otroške različice režiserja Igorja Šterka.
Po drugi strani v primerjavi z omenjenimi avtorji Šterk ne ustvari dovolj koherentne zgodbe ali prepričljivih lokov svojih junakov. Nobenega dvoma ni, da posamezne scene temeljijo na resničnih dogodkih, saj odražajo pristnost prepirov, ki ne vodijo nikamor, vendar nizanje tovrstnih prizorov gledalca ne posrka v dogajanje in prepriča k sočustvovanju z junaki. Ti so sicer dobro zgrajeni, vendar film ne uspe ujeti ali utemeljiti njihovih preobrazb oziroma stagnacij, kar gledalca dodatno odtuji, namesto da bi zanje navijali.
Kje je Šterkijada?
Kot razloži protagonist filma, njegov naslov Šterkijada izvira iz letnega srečanja članov širše družine Šterk, vendar film z izjemo te omembe, ki se zgodi mimogrede v baru, širše družine nikoli ne pokaže. Pravzaprav je videti, kot da je atomska tričlanska družina prepuščena sami sebi, saj na platnu praktično ne vidimo nikogar, ki bi se z njimi družil, prijatelji so občasno le omenjeni. Ta hermetičnost družine potencira toksične odnose, a na račun prepričljivosti, saj ni jasno, kako bi lahko toliko dosegli, če so tako zaprti sami vase.
Med vojno se je Jure Šterk pridružil Teritorialni obrambi, a na lastno žalost ni videl nobene akcije.
Dodatno težavo predstavlja igra. Janez Škof in Silva Čušin sta igralca prve lige ter odigrata Jureta in Vojko Šterk z maksimalno energijo. Žal njune scene pogosto niso harmonične, kot da bi igrala vsak zase, namesto drug z drugim.
Zelo dobro se izkaže tudi Tito Novak v vlogi šestletnega Igorja, medtem ko Jernej Gašperin v vlogi od najstniškega do odraslega Igorja Šterka ne prepriča povsem. Režiserju je sicer vizualno precej podoben, vendar igralsko ne dosega obeh velikanov slovenskega filma, prej omenjene težave s scenarijem pa to razliko še potencirajo.
Janez Škof in Jernej Gašperin kot Jure in Igor Šterk v Pulju, kamor Jure pripelje novo barko, ki jo je kupil v Južni Afriki.
Kaj pa jadranje?
Šterkijada je oseben projekt, osredotočen na tiste elemente režiserjevega življenja – in življenja njegovih staršev – ki so se mu zdeli najbolj prelomni. Vseeno je hkrati tudi film o človeku, ki je s svojimi jadralskimi podvigi in avtobiografskimi potopisi pustil pomemben pečat na slovenski kolektivni zavesti.
Film ga predstavi v izrazito surovi luči, kot sebičnega, vase zaverovanega hedonista, ki ga na poti k ciljem nič ne ustavi, niti skrb za lastno družino ne. Ta podoba odstopa od tiste, ki jo je Jure Šterk sam kultiviral v knjigah in intervjujih ter je zanimiva sama po sebi. Vseeno to ni edino, kar občinstvo pričakuje od filma o njem.
Najboljši jadralni posnetek v filmu. Igor Šterk je pogosto mojster širokih planov in tukaj ne razočara s kvaliteto, temveč s kvantiteto.
Njegove drzne plovbe, ki so ga na koncu stale življenja, so imele močan – in ne zmeraj pozitiven – vpliv na njegovo družino, vendar pa gledalcev ne zanima zgolj ta vidik, ampak tudi plovbe. Tako je v celotnem filmu natančno en čudovit posnetek jadranja, na nobeni točki pa se kamera ne sprehodi po palubi, ali zaide v kajuto, da bi dobili vsaj približen vizualni vtis njegovega potovanja.
Seveda od slovenskega filma nihče ne pričakuje spektakularnih posnetkov jadranja skozi neurje, ali česa podobnega, saj so vsem jasne finančne in varnostne zahteve takih podvigov, vendar smo gledalci upravičeno pričakovali več.
Poslednje slovo ob odhodu na zadnjo plovbo. Z masko, lasuljami in garderobo se Janez Škof prepričljivo stara skupaj z likom, ki ga upodablja.
Ali je film Šterkijada vreden ogleda?
Šterkijada je film z zanimivo dinamiko, ki ponudi vpogled v režiserjevo odraščanje v senci slavnega in svojeglavega očeta. Prizori družinskih in zakonskih prepirov so občasno mučni, vendar predvsem zaradi realizma, kar je nedvomno pomembno prikazati, sploh, ker hkrati demistificira drznega posameznika, ki so ga mnogi idealizirali. Žal se ti prizori ne sestavijo v dovolj celovito zgodbo, da bi gledalca posrkali vase. Tako je rezultat družinska drama s tragičnim koncem in brez prave razrešitve, pri kateri bodo številni gledalci pogrešali posnetke morja.
ŠterkijadaRežija: Igor Šterk.
Igrajo: Silva Čušin, Janez Škof, Jernej Gašperin, Tito Novak, Blaž Setnikar, Saša Pavček, Primož Pirnat.
Žanr: Drama.
Dolžina: 77 minut.
Preberite še:
