ocena filma
Petek, 5. 1. 2024, 22.25
10 mesecev, 2 tedna
Ocena filma Še en gol za zmago (Next Goal Wins)
Nogometni film ne zadene enajstmetrovke
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,13
Nogometaši in njihov trener, polni zanosa in navdušenja – tipična slika za športno dramo/komedijo, a scena, ki jo le redko vidimo v tem filmu.
Še en gol za zmago želi biti nogometna različica Ledenih stez, in čeprav je zgodba o najslabši nacionalni nogometni ekipi v zgodovini športa polna humorja, to ne upraviči šibkega scenarija ali odsotnosti razvoja likov.
Film temelji na resničnih dogodkih, na največjem porazu na mednarodnih nogometnih tekmah (31:0), ki ga je Ameriška Samoa utrpela proti Avstraliji, in na trudu, ki ga je ekipa desetletje kasneje vložila v to, da se je z uvoženim trenerjem prebila do svoje prve zmage. Zgodba ima izreden potencial, film pa je režiral oskarjevec Taika Waititi, ki se je že večkrat izkazal z inovativnostjo in drznostjo (Zajec Jojo, Thor: Ragnarok). No, to pot mu ni uspelo. In imam teorijo, zakaj.
Poglejte napovednik:
Preseči kralja luftarjev
"Obožujem roke za oddajo. Všeč mi je zvok, ki ga naredijo, ko zdrvijo mimo." To je eden slovitejših citatov Douglasa Adamsa, avtorja kultnega Štoparskega vodnika po galaksiji in najbrž tudi enega večjih luftarjev, ki so veliko dosegli.
Čeprav je snemanje filmov izjemno zahteven projekt, pri katerem je treba upoštevati tisoče dejavnikov in koordinirati množico ljudi, Še en gol za zmago daje vtis, da se je Waititi pri ustvarjanju spopadal s podobnimi težavami kot Adams. No, s tem, da je Adams pisal romane, ki jih je nato v skladu s svojo vizijo dokončal z zamudo, medtem ko je Waititi moral posneti film, čeprav ni videti, da je imel povsem pripravljen scenarij ali pa čas, da bi dovolj delal z igralci.
Taktika preigravanja, ki je trener niti ne poskusi razložiti svojim igralcem, kaj šele gledalcu.
Okvirna zgodba filma precej natančno sledi dejanskim dogodkom, vendar brez pravega loka, tempa ali razvoja likov. Waititi skuša to praznino zakrpati s klišeji športnih filmov in zgodb o ljudeh, ki se prebijajo skozi depresijo, vendar jih niti ne razdela niti ne izpelje do konca. Namesto tega v slogu improvizacijske komedije skoraj v vsako minuto filma vstavi šalo ali dovtip, kar sicer popestri ogled filma, a zaradi rafalne narave teh šal le redke med njimi uspejo zadihati.
Ledene steze, spolzek teren
Kar je škoda, saj je izvirna zgodba kot nalašč ustvarjena za humorno in čustveno adaptacijo, pa čeprav bi nekoliko odstopala od resnice. Ne nazadnje je to uspelo Ledenim stezam (Cool Runnings), zgodbi o jamajški ekipi za bob na olimpijskih igrah 1988, ki je postal eden najbolj gledanih filmov 90. let (predvsem v televizijskih ponovitvah).
Nogometaši vadijo tradicionalni bojni ples pacifiških otokov – hako. V filmu je skoraj več časa posvečenega uprizoritvam hake kot nogometu.
Tudi tukaj imamo ekipo, ki se mora naučiti osnov športa, ki je nihče ne jemlje resno, ki je z eksotičnega otoka, ki jo celo vodi enako zapiti, propadli trener, vendar ta film med člani ne uspe najti prave povezave.
Pa res ne bi bilo treba veliko. Ekipa Ameriške Samoe je bila namreč zadnja uvrščena na Fifini lestvici, njihovo obvladovanje nogometa pa na nižji ravni kot pri ekipah slovenske občinske lige. Kar ni nenavadno, saj ima ne nazadnje cela država manj prebivalcev kot Celje. To bi lahko odprlo pot za epske montaže treninga ter prikaz fizičnih in psihičnih ovir, ki jih mora ekipa – in država – preseči, da sploh uspe zadeti gol, kaj šele poseči po zmagi. No, namesto tega dobimo zmedene posnetke treningov in res veliko šal.
Tista točka vsakega športnega filma, ko ugotovijo, da se je treba zabavati, če želiš doseči rezultate.
Novozelandski humor
Taika Waititi je nedvomno filmar, ki je za popularizacijo novozelandske humoristične struje naredil največ. Ta je najbolj znana po serijah Kaj počnemo v mraku in Očarana nad zvezdnikom (obe najdete na HBO Max), gre pa za izredno odbit pristop, poln manjkajočih delcev in nepričakovanih preobratov, ki si jih mora gledalec sam razložiti, vse pa je začinjeno z občasno eksplicitnostjo.
Ne nazadnje, Waititi je posnel film o nemškem dečku v drugi svetovni vojni, ki ima namišljenega prijatelja Hitlerja (ki ga je Waititi s svojimi ponosnimi maorskimi in judovskimi koreninami tudi odigral). Tudi v Še en gol za zmago najdemo ta humor, vendar v omejenem obsegu in brez pristnih čustvenih elementov, ki so povzdignili vse njegove prejšnje filme.
Michael Fassbender zre v daljavo in najbrž razmišlja o tem, kako drugače je bilo igrati v Neslavnih barabah, Sramoti, Stevu Jobsu ali Macbethu.
Težavo predstavlja tudi igra, saj večina igralcev, ki upodobijo nogometaše in prebivalce Ameriške Samoe, nima veliko izkušenj, Michael Fassbender pa ne prikaže tiste ravni igre, ki mu je prinesla že dve nominaciji za oskarja. Po drugi strani je zanimiv samoansko-novozelandski igralec Oscar Knightley v vlogi predsednika nogometne reprezentance Ameriške Samoe, ki svojo vlogo odigra s podobno energijo in pristopom k humorju, kot jo običajno ponudi Waititi (denimo v Zajec Jojo, Thor: Ragnarok ali seriji Naša zastava pomeni smrt).
Ali je film Še en gol za zmago vreden ogleda?
Še en gol za zmago je prijeten in zabaven film, ki poda veliko priložnosti za smeh, a niti približno ne izkoristi potenciala, ki ga ponuja resnična zgodba, na kateri temelji. Prav tako gledalcu ne predstavi izpopolnjenih, celovitih junakov, s katerimi bi se poistovetil na kaj več kot osnovni ravni. Film res kar kipi od humorja, vendar po odhodu iz kina šal ne ostane veliko v spominu, a bo nedvomno odlična izbira za ogled na TV-sporedu ali pretočnih servisih.
Ena svetlih točk filma je lik trans igralca Jaiye, ki je kasneje postal Fifina ambasadorka za enakopravnost. Jaiyah je faʻafafine, kar je tretji spol v polinezijski kulturi.
Še en gol za zmago (Next Goal Wins)Režija: Taika Waititi.
Igrajo: Michael Fassbender, Oscar Kightley, Kaimana, David Fane, Elizabeth Moss, Will Arnett.
Žanr: Komedija.
Dolžina: 104 minute.
Preberite še:
