Projekt Bob Dylan

Kar nekam nenaravna se mi zdi povezava ameriške ambasade in s tem ameriške politike z Bobom Dylanom, legendo uporništva in protivojne poezije. Ampak podobno, kot so pred leti začeli govoriti in pisati, da ima legendarni Robert Zimmerman, kot je pravo Dylanovo ime, delnice tudi v tovarnah orožja, tako je povsem možno, da je ameriška politika sedemdesetletnega kantavtorja prepoznala kot svoj simbol.

Moralisti bi seveda pričakovali, da se bodo ZDA kot simbol miru najprej umaknile s svojih najbolj dvomljivih položajev in ukinile paragrafe, ki uzakonjajo orožje v vsako ameriško vas, ampak nekje je vendarle treba začeti, in začeli so pri Dylanu, ki naj bi kot simbol prostovoljstva povezal najboljše slovenske pop glasbenike in predramil egoistično slovensko dušo.

Štirinajst Dylanovih skladb, 14 izvajalcev s svojim, največkrat artistično zdolgočasenim pogledom na Dylana. Če mojstra ne bi poznali s plošč, bi se kar ustrašili. Kot da ne bi hoteli ameriški ambasadi pokazati vsega, kar znajo, vsega, kar jih (dobro) prodaja na koncertih. Pa saj je vseeno, so si rekli… "Tribute to" so plošče, ki jih hitro pozabimo, čeprav mnoge čudi, da naši mojstri niso bolje izkoristili (uradne ameriške) priložnosti, ki so jo dobili.

Tako pa prevladujejo počasni in preveč razmišljujoči komadi Kreslina, Katalene, Brine, Severe, Mie Žnidarič. Nekaj bolj ali manj povprečnega rocka, za presežek pa mojem mnenju poskrbita zgolj dva izvajalca: zanimiv poskus je uspel 6 Pack Čukurju, ki tokrat v duet ni povabil neodvisne vokalistke Zofije Mazej Kukovič, s Subterranean Homesick Blues. Ne samo zanimiva, ampak pogojno celo uspešna pa bi lahko bila Predinova Django Reinhardtska verzija Mr. Tambourine Man.

Pa še nekaj ameriška ambasada predlaga, na samem disku piše: Should Be Played Loud! Ali kot so prevedli: Navij do konca! V rajnki Jugi so pravili: Slušati glasno! In sem navil svoje potenciometre do konca, pa ni nič pomagalo, še vedno je večina komadov dolgočasnih, sporočilo o prostovoljstvu pa bledo, res bledo do konca.