Pevka Koala Voice: Poplavilo nam je studio, a vseeno nam je uspelo #intervju

Pred prvo edicijo natečaja dijaških bendov Špil liga leta 2014 so skupino Koala Voice poznali le redki. Kljub temu je imela zasavska štirica že od prvih nastopov tudi prve oboževalce.

Danes Koala Voice poznajo vsi spremljevalci slovenske glasbene scene. Štiričlanska zasedba iz Kisovca je po izdaji prvenca Kangaroo’s a Neighbour začela svojo glasbeno pot po odrih tako doma, kot tudi v tujini. V zadnjih treh letih ustvarjanja so imeli več kot sto koncertov, vse od Liverpoola pa do Rusije. Igrali so na nizozemskih, nemških, slovaških, madžarskih in makedonskih odrih. Britanski časopis DIY jih je razglasil za eno izmed petih najboljših odkritij konference Eurosonic leta 2016.

Skupina je 26. oktobra izdala nov album z naslovom Wolkenfabrik in ga predstavila v Ljubljanski Cvetličarni. 

Se je vaša glasba od začetka ustvarjanja pa do danes spremenila?
Se je spremenila, zato, ker smo se tudi mi malo spremenili, malo odrasli, doživeli toliko in toliko stvari. Življenje se spreminja, zato se tudi naša glasba spreminja. Ker se spreminjamo mi, se verjetno spreminjajo tudi naši oboževalci. Kljub spremembam pa naša besedila ostajajo življenjska. Enak ostaja naš način izpovednosti.

Vaša glasba je mešanica rocka, popa, disca in punka, kako to, da ste se odločili pomešati vse te zvrsti in ne vztrajati pri eni glasbeni zvrsti?
Nismo se odločili pomešati teh zvrsti, kar zgodilo se je. Nikoli se nismo zares odločili, kaj bomo igrali. Nikoli nismo rekli, da bomo rock ali pa punk bend. Prišli smo, postali kolegi in začeli igrati. Naša glasba je produkt tega, da je vsak poslušal malo drugačno zvrst glasbe. Enostavno nam je uspelo najti preseke. To je ta mešanica, ki je nihče zares ne zna opredeliti. Je precej spontano, kot je vse na nas.

Kdo je vaše občinstvo?
Naše občinstvo je zelo mešano. Zelo je zanimivo, ko smo igrali na Valu 202, sta bila na koncertu dva osemletnika. Obenem pa je dve vrsti za njima stal nek stric, ki je bil videti, kot da ima vsaj petdeset let. Res pa je, da je bil Val 202 malo poseben, ker je omogočil različnim ljudem, da so prišli. Sicer pa menim, da so glavnina mladi ljudje, študentska populacija.

Kako je razdeljeno delo, ko kreirate glasbo?
Sem želela razložiti, kdo piše besedila, pa pravzaprav ne morem. Besedila pišemo vsi, tudi Tilen (basist, op. a.) jih je začel pisati. Nekaj jih napišem jaz s pomočjo prijateljice Zale, sicer pa večino besedil napiše Domen (kitarist, op. a.). Ne morem razkriti recepta za nastajanje naše glasbe, ker ga ni, vedno nastane malo drugače. Vsi skupaj igramo in ko ujamemo dobro melodijo, se pesem začne sestavljati kar sama. Večinoma gre za skupinsko delo.

Meniš, da lahko na slovenski sceni (pre)živiš kot glasbenik?
Res rada utopično rečem ja. Res bi rada verjela, da se da. Ne vem še sicer zares, kako.

Člani benda Koala Voice so poleg Mance Trampuš še Miha Prašnikar, Domen Don Holc in Tilen Prašnikar. Foto: Osebni arhiv

Nedavno ste v ljubljanski Cvetličarni predstavili nov album Wolkenfabrik, zakaj takšno ime?
Wolkenfabrik pomeni tovarna oblakov. Ideja predstavlja zadnja tri leta našega življenja. Gre za zidanje gradov na oblakih. Če je bend tovarna, glasba ni tisti produkt, ki pride zapakiran iz tovarne. Glasba je tisti čudni produkt, ki pride iz dimnika in ga nihče zares ne razume.

Idejo smo dobili na Nizozemskem, ko smo igrali na nekem festivalu. Bendi smo se zbirali in družili v neki zapuščeni cukrarni, na kateri je bil velik napis Wolkenfabrik. Ideja je v tem, da smo vsi tukaj zaradi iste stvari, vsi delamo kar imamo radi, vsi imamo neke sanje.

Imate najljubšo pesem iz albuma? Ali kakšno pesem posebej čutite kot svojo?
Za tem albumom res stojim. Res mi je všeč kot celota, kar je za mene precej nenavadno. Vedno sem stroga sama do sebe in se nikoli ne pohvalim. Za tem albumom pa res stojim.

Moj komad bi bil recimo Talk about it, zgolj zato, ker sva ga napisali skupaj s prijateljico Zalo. Ker je bil dolgo časa najin komad in ga dolgo nisva nikomur pokazali. Dokler ga seveda nismo enkrat zaigrali na vajah. Zato se mi zdi ta najbolj moj, ker gre za zgodbo o prijateljstvu. 

Koliko časa je album nastajal?
Nekatere pesmi so že zelo stare. Osnutke inštrumentalnega komada Filmska smo igrali že čisto na začetku, ko je bend šele nastal, pa se nikoli prej ni sestavil. Lahko bi rekla, da že skoraj desetletje delamo ta album. So pa komadi, ki so se dokončno sestavili šele tik, preden smo šli studio.

Komu je album namenjen? Je komu posebno posvečen?
Nam! Resnično mislim, da je namenjen nam štirim. Sami sebi smo posvetili ta album.

Ste imeli med snemanjem albuma kakšne težave?
Ja! (smeh, op. a.) Enkrat ponoči nam je poplavilo studio. Snemali smo v studiu Jork, na Primorskem. Deset dni smo bili zaprti v hiši. Zgoraj smo spali, spodaj smo po cele dneve snemali. Bilo je super, imeli smo super producenta. Nekega jutra se zbudimo, pripravljeni na snemanje, pridemo v studio in najdemo poplavo! Ne šalim se! Bilo je toliko vode! Po studiu, po mešalki, povsod. Tudi po diskih, po vsem materialu, ki smo ga posneli.

Kako pa je prišlo do poplave?
Od stranišča se je nekaj iztaknilo in tako je voda iz zgornjega nadstropja celo noč padala v studio. Bilo je res grozno. Obupano sem rekla: Fak! Ne! Rabimo nov studio. Vse moramo posneti še enkrat! Ful denarja! Ful vsega! Grozno.

Zanimivo je, da sta lastnika studia to sprejela povsem flegmatično. Rekla sta, da bo vse v redu, da bomo vse uredili. Cel dan sta sušila in čistila stvari. Jaz si sploh nisem upala v spodnje nadstropje. Sem čisto sem bila iz sebe. In potem je bila ura sedem zvečer, lastnika prideta gor in rečeta, da lahko pridemo naprej snemati. V redu je, vse smo uredili.

Torej ni bilo treba ničesar ponovno posneti?
Ne, vse sta rešila. Ohranili smo ves material. Tudi diske smo zelo previdno poslušili in zelo dolgo čakali, da ne bi prišlo do česarkoli. In na veliko srečo je bilo na koncu vse v redu. Ampak za trenutek se mi je zaustavilo srce. Res neprijetni občutki.

Kako pa je bilo z inštrumenti? 
Poplava je v bistvu nastala tam, kjer je mešalna miza. Voda je šla po mešalki in računalniku. Poplavljena je bila tudi ena kitara in še par stvari, ki smo jih pustili tam čez noč. Bobni se niso zmočili – hvala bogu!

"Hej, bil sem na koncertu, zelo mi je bil všeč, ko sem prišel domov sem naredil ta dizajn, naredite z njim kar hočete"

Pa ste imeli zaradi težave zakasnitev pri nastajanju albuma?
Vseeno nam je vse uspelo posneti v teh desetih dneh. Smo bili res kar pridni.

Vam je med pisanjem novih pesmi kdaj zmanjkalo navdiha?
To je precej odvisno od tega, kar se nam dogaja v življenju. Včasih imamo vajo, ko eno uro igramo eno pesem in se vse popolnoma ujema. Včasih pa imamo kakšno luknjo. Doživeli smo že oboje.

Trenutno se albuma ne da slišati nikjer drugje kot v živo na predstavitvah ali CD-ju. Boste pesmi objavili tudi na YouTubu ali se bodo prodajali le CD-ji?
Album je dostopen na iTunes, Bandcamp ... povsod smo ga objavili.

Na YouTube še ne.
Na YouTube še ne, ker so našo predstavitev albuma v Cvetličarni posneli zagrebški strokovnjaki za 360-stopinjski sound system. V bistvu bomo na YouTube naložili kar cel koncert.

Kot študentka dizajna ste sami dizajnirali grafiko za svoje CD-je in majice? Ali imate za to plačane ljudi?
Ta dizajn, ki smo ga zdaj dali na majice, ima pravzaprav smešno zgodbo. Po koncertu v Postojni smo dobili email z res dobro grafiko in pripisom: "Hej, bil sem na koncertu, zelo mi je bil všeč, ko sem prišel domov sem naredil ta dizajn, naredite z njim, kar hočete". Dizajn nam je bil res zelo všeč. Rekli smo si, da ga bomo uporabili za potisk majic.

Glede CD-jev je tako, da mi ponavadi ni všeč nič, kar naredim, zelo sem stroga sama do sebe. Vseeno pa rada pomagam. Tudi pri tem dizajnu smo oblikovalko poznali, je Mihova punca. Za enkrat nismo še nobenega plačanega neznanca spustili zraven. Tudi prvi CD je oblikovala Domnova prijateljica. Seveda smo ji tudi pustili del zaslužka, kar se nam je zdelo pravično.

Še kakšno sporočilo za oboževalce in bodoče oboževalce?
Pridite nas poslušati na kakšen koncert! Radi vidimo ljudi, ki jim je všeč kar delamo. Pridite izkazati podporo. We love you all (radi vas imamo, op. a.).