OCENA FILMA: Umri pokončno: Dober dan za smrt

Nostalgija. Naj bodo predelave, nadaljevanja ali predzgodbe – zdi se, da nas Hollywood vsaj v zadnjih letih bombardira z oživljanjem kultnih uspešnic. In če so nekatera od filmskih vstajenj vsaj kolikor toliko sveža in vitalna, so druga le razpadajoči zombiji svoje nekdanje veličine.

Peto popotovanje v kultno akcijsko franšizo Umri pokončno, polno eksplozij, ropotanja najrazličnejšega strelnega orožja, razbijanja avtomobilov in drobečega stekla, v gledalcu prebudi željo, da bi poprijel za strojnico in tudi sam naredil nekaj škode. In to ne zato, ker bi ga v akcijo potegnila zanimiva, napeta zgodba, temveč zato, ker je Umri pokončno: Dober dan za smrt e medla senca tistega, kar je luč sveta ugledalo pred petindvajsetimi leti.

Film je tako rekoč neokusen mišmaš klišejske zgodbe, nezanimivega scenarija, zablojene montaže in slabe režije Johna Moora – zdi se, da želi film na hitro in površno oživeti tisto, kar je pred dvema desetletjema navduševalo celo tiste, ki jim akcija ni najbolj pri srcu.

Zgodba filma Umri pokončno: Dober da za smrt dogajanje popelje v Rusijo, kjer se sin glavnega junaka, starega dobrega newyorškega policista Johna McClana, znajde v neprijetni situaciji. Da bi jo razrešil, se oče odpravi v Moskvo – pravzaprav gre tja samo na počitnice –, tam pa kmalu ugotovi, da je njegov sin pravzaprav vohun agencije Cia. McClane starejši se tako, kot je zanj značilno, vnovič znajde v neprijetnem položaju, ki ga mora kakopak lastnoročno rešiti – pa tudi če je samo na počitnicah, kot sam sitno ponavlja skozi celotno dogajanje.

Johna McClana, ki z obrazom Brucea Willisa velja za enega najbolj prepoznavnih akcijskih junakov, so vedno zaznamovali premetenost, potreba po lastnoročnem reševanju neprijetnih situacij, svojeglavo soočanje s kriminalci ne glede na to, koliko pravil ob tem krši, vse skupaj pa je seveda vedno pospremil z nepogrešljivimi jedrnato duhovitimi opazkami. Med svojimi podvigi je utrpel nešteto pretresov in poškodb – očitno tudi poškodb glave. Če nas je s svojimi komentarji nekoč zabaval, so ti danes dolgočasni, neizvirni in celo malce butasti. Več kot očitno se mu je premaknil tudi kolešček, ki vpliva na to, kako se posameznega zapleta loti. Če se je nekoč k nasilju zatekal, zato da bi rešil svoje življenje in življenje nedolžnih okoli sebe, sodobni McClane po streljanju, razbijanju šip in pobijanju vseh tistih,ki mu prečkajo pot, hlepi le zaradi lastnega veselja. Pa tudi če je le na počitnicah! In to v Rusiji …

In če je prisotnost njegovega sina Jacka, v katerega se je vživel mladi avstralski igralec Jai Courtney, na nek način pričakovana, gledalca prej ali slej zmoti zasnova njunega odnosa. Jack svojemu očetu očita, da je očetovsko vlogo odigral izjemno slabo, kar mu da med odvijanjem zgodbe tudi večkrat vedeti. Njun odnos je več kot neprepričljiv, med njima preprosto ni kemije – niti po tem, ko se stare zamere že ohladijo, med njima pa vzklije "tipično" rivalstvo med očetom in sinom. Mišljeno je, da bi se gledalec ob njunemu zbadljivemu odnosu zabaval, v resnici pa vse skupaj izpade le nerodno, medlo in dolgočasno.

Enega od prepoznavnih in nepogrešljivih elementov prvih filmov franšize Umri pokončno so predstavljali nepogrešljivi kriminalci, s katerimi se je moral McClane spoprijeti – njihov prvak je nekoč junaku predstavljal nasprotni pol, mu bil v marsičemu primerljiv. Pravzaprav je šlo za dvoboj, v katerem sta obstajala le onadva. Le kdo se ne spomni Alana Rickmana kot legendarnega Hansa Gruberja? Tokrat tovrstnega "zlobneža" ni – to bi sicer morala biti Irina Komarov (Julija Snigir), a je njena vloga v skladu s celotnim filmom zasnovana medlo in površno.

Dober dan za smrti je le eden od znakov, da tisto, kar je navduševalo nekoč, ne bo nujno navduševalo tudi danes. Ali povedano drugače: Bruce Willis je s filmom končal triperesno deteljico, ki jo sestavljata tudi Arnold Schwarzenegger in Sylvester Stallone. Vsi trije namreč letos na velikih platnih ne preveč bleščeče obujajo spomine na svoje akcijske zlate čase (Schwarzenegger v filmu Zadnja bitka, Stallone pa v Bullet to the Head). Mar bi se končno sprijaznili, da je njihovega podivjanega, nasilnega vrhunca iz Reaganovih osemdesetih že davno konec. Še posebej se motijo, če mislijo, da bodo kritike in zahtevnejše gledalce navdušili s filmi, v katerih je pomembno le število eksplozij, akcijskih norišnic in trupel. Če je to delovalo nekdaj, danes film potrebuje več "žmohta", več vsebine, več nečesa, kar gledalca ne bo pustilo praznega. Po drugi strani pa: svet se, tako kot sama zgodba aktualnega filma, vrti okoli denarja – in kot kažejo lestvice, Dober dan za smrt več kot uspešno polni blagajne.

Kljub kopičenju zelencev bi bil nedvomno čas, da se franšiza Umri pokončno konča in McClanu pusti tisto trohico dostojanstva, ki mu je sploh še ostala. John McClane, čas je, da se upokojiš. In če se želijo s kriminalci nekoč boriti tudi tvoji vnuki, naj to počnejo sami!