OCENA FILMA: Služkinje

Knjižni uspešnici Kathryn Stockett, ki je v slovenskem prevodu izšla na začetku leta, smo tik pred iztekom leta dobili še filmsko različico romana. Zgodba Služkinj je umeščena v šestdeseta leta prejšnjega stoletja, ki so jih v ZDA zaznamovala tudi prizadevanja za enakopravnost temnopoltih Američanov. Na jugu države je rasna segregacija še vedno v polnem razcvetu, ko se v domače mesto Jackson v zvezni državi Misisipi vrne pravkar diplomirana Skeeter (Emma Stone), ki si želi postati pisateljica. Pri lokalnem časopisu ji zaupajo pisanje kolumne o gospodinjskih nasvetih, a ker ji je tematika popolna neznanka, pomoč poišče pri prijateljičini služkinji Aibileen (Viola Davis), s katero se zbližata. Po formalni izobrazbi je Skeeter tako deležna še življenjske izobrazbe in odloči se, da bo spisala knjigo iz zornega kota nevidnih delavk in združila glas služkinj, ki iz generacije v generacijo vzgajajo otroke svojih belih gospodarjev. S tem seveda dregne v osrčje okostenele tradicije in stereotipne južnjaške nazadnjaškosti, ki jo v filmu učinkovito pooseblja Bryce Dallas Howard, hkrati pa poveže vse zamolčane zgodbe črnskih služkinj. Ja, robčki so priporočljivi.

V glavni vlogi se torej predstavlja Stonova, katere kariera nadaljuje svoj vzpon. Po tem, ko smo vsi spoznali njene komične sposobnosti (letos v Tej nori ljubezni), lahko njen talent prepoznamo še v polnokrvni drami (Služkinje), prihodnje leto pa bo sledila še akcija (The Amazing Spider-Man). Še grozljivka, pa bo asortiment popoln. Tudi v Služkinjah se je Emma znašla neverjetno dobro in skupaj z Octavio Spencer in Violo Davis ustvarila pravi igralski presežek. Spencerjeva in še posebno Davisova predstavljata hrbtenico filma in pri obeh ne bi bili začudeni, če bi njuni imeni prebrali na seznamu nominirank za oskarja. Tistega oskarja, ki je bil doslej namenjen le trinajstim temnopoltim igralcem (Viola pa je bila poprej nominirana že za stransko vlogo v drami Dvom). Omeniti velja tudi letos vseprisotno Jessico Chastain (Drevo življenja, Zaklonišče) v stranski vlogi izobčenke Celie, medtem ko talent Sissy Spacek v vlogi mame dežurne rasistke ne dobi dovolj manevrskega prostora.

Zgodba premeteno uporablja humor za izpostavljanje plitkosti in osvetljevanje predsodkov tistih, ki se imajo za večvredne. Film je obenem seveda tudi izjemno ganljiv, ni kaj, a težava tiči v njegovi površinskosti in spoliranosti, s katero ga je bržkone lažje prodati širšim množicam. Obravnava težko in pomembno temo, hkrati pa ameriški jug spremeni v golaž stereotipov (čeprav naj bi bil namen njihovo rušenje). Na srečo so ostale sestavine na mestu, predvsem že omenjena odlična igralska zasedba, zanemariti pa ne smemo niti scenografije in pozornost, namenjeno podrobnostim, ki zgodbo učinkovito umeščajo v pravo zgodovinsko obdobje.