OCENA FILMA: Oddelek groze

Režiser John Carpenter si je pridevnik "kultni" (med drugim) prislužil s Stvorom (The Thing, 1982), Meglo (The Fog, 1980), Nočjo čarovnic (Halloween, 1978) in Napadom na policijsko postajo (Assault on Precinct 13, 1976). Rezime je obetaven, a v zadnjih desetih letih je Carpenter posnel le precej medle Duhove Marsa (Ghosts of Mars, 2001), zdaj pa se vrača z Oddelkom groze (The Ward). Za gledalca bi bilo pravzaprav bolje, če bi pozabil na pričakovanja, povezana z omembo Carpenterjevega imena, saj je grozljivka še ena serijsko odtisnjena hollywoodska strašljivka, ki ne preseneti niti za trenutek. Z omembo preobrata ne bomo niti za kanček pokvarili (ne)užitka ob ogledu, saj je ta obvezna priloga k vsem tovrstnim filmom, narejenim v isti tovarni.

A vrnimo se k začetku, k zgodbi. Carpenter se je tokrat lotil tegob mlade Kristen (Amber Heard), ki jo spoznamo kot požigalko in nato pacientko posebnega oddelka psihiatrične bolnišnice. Vse je značilno – neprijeten in občasno prostaški bolničar, zdravnik z britanskim naglasom (očitno znak inteligence, pač), možačasta glavna sestra, ki srepo zre predse, sopacientka, ki izziva, sopacientka, ki se boji, sopacientka, ki je "normalna" in sopacientka, ki se obnaša noro, vse skupaj pa družijo nerazložljivi dogodki, ki jih lahko pripišemo še eni sopacientki, le da je ta očitno mrtva in precej maščevalno razpoložena. Reši se, kdor se more – pred duhom in pred grozečo resnico o lastni preteklosti.

Poletne ameriške grozljivke ne odstopajo od svojega vzorca – namesto da bi gradile napetost in gledalca počasi zvabile v svoje temačne skrivnosti, se raje zatekajo k cenenim trikom. Nelogičnosti, ki jezijo vsakega pozornejšega gledalca (in še posebej ljubitelje žanra), se vrstijo ena za drugim, zakrinkati pa jih ne more niti večno nepočesana Heardova. Slab scenarij, zelo slab tempo in končna poanta, zmožna presenetiti zgolj najstnike. Oddelek groze vsekakor ni tisto, kar bi si želeli za Carpenterjev prvi film po desetih letih.