OCENA FILMA: Bojna ladja

Se še spominjate potapljanja ladjic? Gre za preprosto družabno igro, pri kateri mora tekmovalec ugotoviti, na katera polja je nasprotnik razvrstil svojo floto, in obratno. Za brezplačno različico zadostujeta že list papirja in pisalo, lahko pa si omislite tudi plastično, ki vam jo ob primernem plačilu ponuja podjetje Hasbro, drugi največji svetovni proizvajalec igrač, za katerega je Bojna ladja – po trilogiji Transfomerji in otročji akcijski pustolovščini G. I. Joe: Maščevanje Kobre – tretji izlet v filmske vode. Najuspešnejši do zdaj, kar pa samo po sebi še ni nek izjemen dosežek. Režiserju Petru Bergu – ja, tistemu, ki je v Bolnišnici upanja igral dr. Billyja Kronka – moramo priznati, da je pacifiška različica Transformerjev veliko zabavnejša, kot se zdi na prvi pogled. Kljub temu pa Bojna ladja ne ponudi nobenih občutnejših presenečenj, zato vam lahko nebolečo izkušnjo obljubim samo v primeru, če se zavedate, za kakšno vrsto filma gre, in ste se ji še vedno pripravljeni prepustiti. Če pa se vam zdi, da bi se bolje počutili na italijanski križarki, ki je na začetku leta nasedla ob toskanski obali, vam svetujem, da poslušate svoj prvoten instinkt in se na Bojno ladjo ne vkrcate. Impresivni posebni učinki ne odtehtajo slaboumnih dialogov ("Glede tega imam slab občutek!" in "Pridobimo Svetu še en dan!"), pomanjkanja karakterne izgradnje in tistega, čemur naj bi rekli zgodba.

Te je res samo za odtenek in komaj zapolni prvih 30 minut filma. Taylor Kitsch igra vročekrvnega mladeniča Hopperja, ki poskuša očarati lepotico v podobi Brooklyn Decker. Ukraden nachos morda zadostuje za zaroko, za kaj več pa bo moral očarati tudi zaročenkinega očeta – admirala Shana (Liam Neeson). Kljub težavam z avtoriteto se pridruži ameriški mornarici, kjer ga že čaka odgovornejši brat Stone (Alexander Skarsgård). Stotnik Hopper namerava admirala zaprositi za hčerkino roko na mednarodni vojaški vaji, ki jo v bližini Havajev prireja ameriška mornarica, še preden pa uspe zbrati dovolj poguma, ga pred neprijetnim opravilom rešijo prišleki iz vesolja, ki pristanejo v Pacifiku. Reševanje sveta ima prednost, očitno pa Hopperju spopad z Nezemljani pomeni manjšo težavo kot soočenje s strogim Liamom Neesonom.

Do tu je zgodba preprosta in razumljiva, od trenutka, ko se Nezemljani nastanijo v oceanu, pa izgubi vsak smisel. Od kod prihajajo? Iz planeta G. Zakaj so nas obiskali? Ker so prestregli naš signal. Kakšni so njihovi motivi? Le kdo bi vedel. Škoda – ljudem podobna tehnološko naprednejša bitja, ki naj bi temeljila na Nezemljanih iz Okrožja 9, bi bila lahko precej zanimivejša, tako pa dobimo občutek, da so v filmu samo zaradi tehnologije, s katero onesposobijo radarje. Od tu izvira dolgotrajna akcijska sekvenca, v kateri poskuša posadka rušilca na slepo zadeti (in potopiti) vesoljsko-morska plovila. Omenjena sekvenca se tudi najtesneje navezuje na družabno igro (pri kateri pa z Nezemljani, če me spomin ne vara, nimamo opravka).

Še dolgočasnejši so pripadniki človeške vrste. Igralci so obsojeni na enolične klišejske vloge, igra je v najboljšem primeru povprečna. Kitsch, ki smo si ga lahko ogledali v finančno propadlem Johnu Carterju, izžareva dovolj karizme in precej bolj spominja na akcijske ikone iz osemdesetih, kot je to veljalo za nevrotičnega Shio LaBeoufa, ki nas je utrujal v vseh treh delih Transformerjev. Prispevka Skarsgårda in Deckerjeve nista vredna omembe, za Neesona, ki ga večino filma sploh ni na spregled, pa je to še eden od projektov, s katerimi si poskuša zagotoviti brezskrbno finančno prihodnost (je kdo omenil Spopad Titanov?). Ne, nisem pozabil na debitantko Rihanno. Popzvezdnica opravi svoje delo čisto solidno, vendar ji na podlagi videnega še ne moremo napovedati bleščeče igralske kariere – v vlogi ljubiteljice orožja, kakršna je običajno rezervirana za Michelle Rodriguez, se lepotica z Barbadosa niti ne more izkazati. Bo pa zagotovo v kina pritegnila katerega od svojih oboževalcev, kar je tudi namen njenega sodelovanja.

Berg, za katerega je Bojna ladja po Hancocku in Kraljestvu daleč najambicioznejši režijski projekt, se dobro zaveda prednosti in pomanjkljivosti 200-milijonskega proračuna. Vse je podrejeno spektaklu, poudarek je na posebnih učinkih, ki pa so v nasprotju s tistimi v Transformerjih precej razločnejši in manj boleči. Film najlepše opiše prizor z resničnimi veterani ameriške mornarice, ki ob zvokih AC/DC s cigarami v ustih osedlajo "plavajoči muzej" iz druge svetovne vojne, mogočni USS Missouri. Prizor, ob katerem se z nostalgijo spomnimo na filme, kot sta Letalo prekletih in Alkatraz, ki nimajo z umetnostjo ničesar skupnega, bili pa so zabavni. Bojna ladja ima zabavne trenutke, kot celota pa je prebavljiva, vendar pozabljiva.