OCENA FILMA: Alpe

Sinoči smo bili na mednarodnem filmskem festivalu Kino Otok priča pretresljivi drami Alpe grškega režiserja Yorgosa Lanthimosa, s katero je filmski ustvarjalec tako rekoč odpotoval v svet duhov. Da ne bo pomote – tu ne gre za raziskovanje paranormalnega, temveč zgodbo, ki problematizira soočanje z izgubo bližnjih, še bolj pa prazna življenja tistih, ki svojega mesta na zemlji ne morejo resnično definirati.

Yorgos Lanthimos velja za enega najbolj talentiranih režiserjev v svoji domovini. S predhodnikom Alp z naslovom Dogtooth si je že prislužil nominacijo za tujejezičnega oskarja, prejel pa tudi nagrado Un Certain Regard v Cannesu, medtem ko mu je film Alpe v Benetkah prinesel priznanje za najboljši scenarij. Film se ukvarja s skorajda nadrealistično zgodbo štirih ljudi, ki pod skupnim imenom Alpe skušajo zapolniti življenja tistih, ki so pred kratkim nekoga izgubili. Tovrstne misije se lotevajo na nenavaden način – za določeno vsoto denarja se za nekaj časa prelevijo v pokojne, živijo z njihovimi svojci in s tem poskušajo odpraviti njihovo bolečino.

Film je zgrajen tako, da se gledalcu, ki je brez kakršnekoli vednosti o njegovi vsebini, to, s čimer se ukvarjajo protagonisti, odkriva šele prizor za prizorom. Kljub temu, da se že sama ideja nadomeščanja umrlih zdi popolnoma nerazumna, se je ob gledanju nemogoče izogniti vprašanju, kdaj se bo kateremu od trpečih svojcev popolnoma "strgalo" in kako brutalne posledice bo moral zaradi tega trpeti eden od najetih igralcev. Toda ne: korak za korakom postaja jasno, da se to ne bo zgodilo …

Lanthimos se z zanimivim pristopom osredotoča na dogajanje v glavah tistih, ki umrle nadomeščajo – ne da bi razkril, zakaj so tu in zakaj to počnejo, skozi dogajanje prevprašuje njihovo kompleksno duševno stanje, postopoma pa postaja jasno, da s svojim početjem pravzaprav nadomeščajo tisto, kar v življenju manjka njim samim. Najeti igralci so zelo slabi – oblečeni v pokojne s suhoparnimi, nerodnimi, napol mrtvimi dialogi skušajo oživiti popolnoma trivialne spomine svojcev na svoje najdražje. Zdi se, da pri tem niso uspešni, saj je njihovo edino gonilo zapolnitev praznine, ki jo čutijo sami. Skozi cel film iščejo nekaj oprijemljivega, nekaj konkretnega, nekaj, kar bi imelo pomen … Navdajajo jih najrazličnejša čustva, ki pa gledalcu niso nujno najbolj jasna. Še več, film ne poda trdnih odgovorov, gledalcu preprosto pusti, da o njem premleva še dolgo zatem, ko se je odvrtela zaključna špica.

Tako kot je nerodno početje protagonistov, je nerodna tudi njihova spolnost, Lanthimos pa hkrati brez zadržkov v film vplete tudi surov, neusmiljen odnos med moškim in žensko, ki se več kot očitno nagiba v prid prvega. V iskanju zgoraj omenjenega pomena se nekateri sem in tja zatečejo k nasilju, vsi pa venomer delujejo otožni, prazni, neizpolnjeni. Njihovo skrivnostnost, ki v glavah gledalcev zbudi marsikatero vprašanje, režiser potencira z nekonvencionalnimi kadri – nemalokrat lahko protagoniste namreč vidimo le od zadaj ali le na pol. Piko na i doda v zadnjem prizoru, ko s trenutkom nepopisne sreče prekine uro in pol dolg preplet otožnosti, iskanja, pasivnosti in obupa. Film Alpe gotovo ni primeren za tiste, ki želijo, da jim film priskrbi odgovore, nedvomno pa bodo v njem uživali tisti, ki so nagnjeni k premlevanju človeške narave, potreb, vzgibov in tistega, kar posameznika v življenju osrečuje.