Nagrada FDF-ja univerzalni pripovedi o begunstvu

"Dokumentarni film Sladka ladja Danieleja Vicarija uspe iz pretresljivih dokumentarnih posnetkov tisočih Albancev, ki prisilijo tovorno ladjo, da jih prepelje v obljubljeno deželo Italijo, stkati univerzalno pripoved o begunstvu. Film govori o upih, ki begunstvo sprožajo, in o razočaranju, ki ga poraja."

S temi besedami je mednarodna žirija 15. festivala dokumentarnega filma pojasnila odločitev, da nagrado Amnesty International Slovenije za najboljši film na temo človekovih pravic podeli italijanskemu režiserju Danieleju Vicariju za dokumentarec Sladka ladja (La nave dolce) – pretresljivo zgodbo o dvajset tisoč Albancih, ki so avgusta leta 1991 z ladjo Vloro prispeli v bližino Barija v Italiji, kjer jih je doletela humanitarna katastrofa bibličnih razsežnosti.

Imeniten film o žal aktualno univerzalni temi Odločitev mednarodne žirije, ki so jo sestavljali borka za povrnitev pravic izbrisanim Mirjana Učakar, predstojnik katedre za zgodovino in teorijo filma na AGRFT-ju Igor Koršič ter odvetnik, specializiran za tožbe, povezane s človekovimi pravicami pred nacionalnimi in mednarodnimi sodišči, Andrea Saccucci, ni bila preprosta, saj so se morali po Koršičevih besedah odločati med petimi dobrimi filmi.

Ob nagrajeni italijansko-albanski koprodukciji so se v tekmovalnem sklopu festivala znašli še dokumentarec Black Power Mixtape 1967-1975 švedskega režiserja Görana Olssona, Pet razbitih kamer v režiji Palestinca Emada Burnata in Izraelca Guya Davidija, nemški film Revizija Philipa Scheffnerja ter film Vojak/državljan izraelske režiserke Silvine Landsmann.

Odločitev o zmagovalcu, "imenitnem filmu o žal aktualno univerzalni temi," je bila kljub temu sprejeta soglasno, posebno omembo žirije pa si je prislužila še Revizija (Revision), dokumentarni film o dveh romunskih državljanih, ki so ju leta 1992 pri nezakonitem prečkanju poljsko-nemške meje ubili policisti.

Režiserja odločitev žirije globoko presunila Ker se režiser Vicari dogodka v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma ni mogel udeležiti, je nagrado v njegovem imenu iz rok direktorice Amnesty International Slovenije Nataše Posel prevzel Angelo Izzo, vršilec dolžnosti direktorja Italijanskega inštituta v Ljubljani.

Režiser se je za nagrado zahvalil v pismu, v katerem je poudaril, da je prvi član svoje družine, ki se ni bil primoran izseliti iz Italije vse od druge polovice 19. stoletja, ter da usodo njegovih sorodnikov delijo milijoni Italijanov. "Kljub temu danes priseljenci v moji državi niso dovolj spoštovani. Odrekanje spoštovanja človeškemu bitju samo zato, ker nima dokumenta, ni človeka vredno ravnanje. S tem zanikamo lastno človečnost, ne izpolnjujemo svoje človeške vloge zagovornika častnega ravnanja. V tem pogledu lahko filmska umetnost znatno pripomore z odstiranjem zgodb, v katerih bo tudi najbolj nepristranski gledalec zaznal sledi zgodovine lastne države," je v pismu zapisal Vicari, ki ga je odločitev žirije "globoko presunila," nagrada pa mu pomeni smernice za nadaljevanje kariere.

Za konec portret skrajnega primera kiča in slabega okusa Američanov Sklepni slovesnosti, ki jo je povezoval igralec in voditelj Pavle Ravnohrib, je sledila projekcija dokumentarnega filma Kraljica Versaillesa, v katerem režiserka Lauren Greenfield osvetljuje skrajni primer kiča in slabega okusa Američanov, razkošja in postavljaštva brez primere, ki jih utelešata floridska zakonca David in Jackie Siegel.

S filmom, za katerega so pri New York Timesu zapisali, da ni samo portret, temveč tudi zrcalo, se je tako poslovil 15. festival dokumentarnega filma. V osmih dneh smo si lahko ogledali 24 dokumentarcev, razporejenih v pet festivalskih sklopov, med katerimi je bila tudi retrospektiva filmov ameriškega ustvarjalca Fredericka Wisemana.