Kako so dobri nacisti prebrodili holokavst

Interesno območje je petkratni nominiranec za oskarja in dobitnik številnih nagrad, med drugim velike nagrade v Cannesu. Film deloma temelji na istoimenskem romanu Martina Aimesa, vendar je zgodba precej prirejena in bližja resničnemu zgodovinskemu dogajanju. Protagonista sta Rudolf in Hedwig Höss, ki živita s svojimi petimi otroki v prostorni, urejeni hiši s prelepim vrtom in celo bazenom. Podobo kazi le dejstvo, da njihova ograja meji na taborišče Auschwitz, katerega poveljnik je Höss. K temu sodijo nenehni kriki, streli, alarmi ter skoraj neprestano valjenje dima iz krematorijev, kar vsa družina vestno ignorira.

Poglejte napovednik:

Dobri nacisti

Otvoritvena scena filma prikazuje Hössove, kako uživajo v neokrnjeni naravi poleti ob reki, otroci čofotajo, starša pa rade volje prenašata pogosto kričečega dojenčka. Rudolf stoji ob vodi in se zazre v daljavo. Eden tistih dni, ki ostanejo v spominu. Naslednje jutro je njegov rojstni dan. Družina mu je kupila čoln, več ducatov zvestih sodelavcev ga pride pozdravit pred hišo, da nazdravi z njimi. Še pred tem ima sestanek z načrtovalci novega krematorija, ki obljubljajo maksimalno izkoriščenost z uporabo rotacije med komorami, tako da lahko v eni sežigaš, drugo polniš, tretja se hladi, četrta pa je že nared za praznjenje pepela. Höss je zadovoljen in učinkovit. Kot zgodovina uči, tako noro učinkovit, da je umoril poltretji milijon ljudi.

Še bolj fascinantna je podoba Hedwig Höss, ki z nemalo zadovoljstva pove, da jo kličejo "kraljica Auschwitza". Prenovljena hiša, bohoten vrt, sveža zelenjava in plejada čudovitega cvetja ji predstavljajo izpolnitev vseh sanj, hkrati pa se počuti kot "dobra nacistka", saj s pionirsko migracijo na vzhod izpopolnjuje usodo nemškega naroda, Hitlerjev "manifest destiny". Hedwig uživa v svojem družbenem statusu nekoliko nad ostalimi ženami nacistov in s trdo roko obvladuje lokalno služinčad. Ko jo obišče mati, ji z zanosom razkaže svoje kraljestvo in nikakor ni pripravljena na materino nezmožnost sobivanja z grozo onkraj zidu, ki ga grmičevje in trte še niso prekrile.

Režiser Jonathan Glazer z neskladnostjo prekrasnih podob presrečne družine v neokrnjeni naravi z grozo koncentracijskega taborišča (v katerega kamera nikoli ne vstopi) vzbudi nelagodje in šokira gledalca. Foto: Fivia

Maska človeškosti

Interesno območje je posnel angleški režiser Jonathan Glazer, ki je zaslovel v devetdesetih z videospoti za Radiohead in Jamiroquaia. Njegov prejšnji film, posnet celo desetletje nazaj, je Pod kožo, v katerem je Scarlett Johansson igrala vesoljsko bitje, ki pobira štoparje in jih ubija, a jo nato ljudje začnejo zanimati. Na nek način oba filma iščeta odgovore na isto ključno vprašanje – kaj pomeni biti človek? Glazer v obeh filmih to vprašanje zastavlja z vzbujanjem nelagodja in groze pri gledalcu, odgovora pa sta pravzaprav precej enaka. Medtem ko v Pod kožo vzpon sočutja do ljudi privede do propada protagonistke, sta Hössova s svojo selektivno perspektivo in selektivnim sočutjem, omejenim zgolj na družino, nesporno bolj nečloveška od nje.

Glazerjevo vizijo dopolnjuje zmeraj presunljiva glasbena podlaga angleške skladateljice Mice Levi, s katero je sodeloval že pri Pod kožo, za vizualno podobo pa je poskrbel poljski dvakratni nominiranec za oskarja Łukasz Żal (prav tako s holokavstvom navdahnjena Ida). Veliko pripomoreta tudi glavna igralca, Sandra Hüller, ki je letos nominirana za oskarja za vlogo v prav tako osupljivem francoskem filmu Anatomija padca, in Christian Friedel, ki z nepričakovano visokim tonom glasu naredi Rudolfa Hössa nekako še bolj srhljivega.

Zatiskanje oči

Holokavst je nedvomno najbolj travmatičen dogodek 20. stoletja, ki se je zažrl v globalno psiho. Filmarji in drugi umetniki že od konca druge svetovne vojne skušajo izraziti grozo tega dogodka, tega sistematičnega procesa uničenja. Tako so filmi, kot je Sophiejina izbira, prikazali uničene posameznike, Sodba v Nürenburgu je obračunala s storilci, Schindlerjev seznam nam je prikazal grozo taborišča v širokem planu, Savlov sin pa mikrokozmos brezupa. Vsi so skušali razumeti, kako se je to lahko zgodilo. Interesno območje skozi Hössova ponudi svoj odgovor v prikazu brezmejne sposobnosti zatiskanja oči pred grozo, ki jo soustvarjaš. Onadva ne trpita, na svoj način sta celo srečna. Pa čeprav Rudolf ne zmore proslavljati kariernega uspeha, ker lahko na balu razmišlja zgolj, kako težko bi bilo ob tako visokih stropih zapliniti vse plesalce.

Christian Friedel kot Rudolf Höss, poveljnik Auscwitza, po napornem dnevu uživa v cigari na svojem vrtu. Foto: Fivia

Interesno območje je prišlo v kina v srhljivo primernem času. Medtem ko v svetu divjajo vojne in se izvajajo etnična čiščenja, tista iz preteklosti pa se skušajo zanikati, je streznjujoče videti, kako lahko zatiskanje oči pred zločini privede to tega, da oseba postane zgolj krinka človeka. In ogled tega filma z vsemi surovo neprijetnimi, nelagodnimi in brutalnimi pristopi, ki jih premore Glazer, gledalca šokira in potisne v budno stanje, da se ozre naokrog in pogleda svet z novimi očmi.

Ali je film Interesno območje vreden ogleda?

Da.

Interesno območje (The Zone of Interest)

Režija: Jonathan Glazer.
Igrajo: Sandra Hüller, Christian Friedel, Freya Kreutzkam, Ralph Herforth, Max Beck.
Žanr: Zgodovinska drama.
Dolžina: 105 minut.

Preberite še:

Trendi Romantična komedija, ki velja za največjo kino uspešnico te zime

Trendi Najbolj nenavaden film, kar ste jih videli

Trendi Veliko toksične družine, skoraj nič jadranja