Kako sem preživel Exit

Približno pol ure za tem, ko nam je ob enem izmed postankov na počivališču nek deček med pranjem šipe le-to umazal, smo na srbski strani meje opazili, da so razkošni oblaki, ki so krasili hrvaško nebo, izumrli in s seboj odnesli tudi hribe (ti so se v ravnice sicer prelili že malo pred izhodom iz Hrvaške). Morda sploh niso izginili in se nam je že rahlo bledlo od vročine, saj je zunaj sonce neumorno pripekalo, spodaj pa se je vročina, ki je puhtela iz asfalta, skupaj s tistim značilnim vonjem ovijala okrog gležnjev in plezala po nogah navzgor. Vremenska napoved za čas festivala je bila dobra – sončno in od 31 do 37 stopinj (znanec iz Novega Sada mi je pozneje zaupal, da je v Srbiji nekakšna javna skrivnost, da pravzaprav lažejo glede temperatur, saj bi morali takrat, ko gredo temperature čez 40 stopinj Celzija, ustaviti delo v tovarnah in podobno).

Termometer v avtu je ob prihodu v Srbijo kazal 34,7 in bil sem hvaležen, da imamo klimo, sicer bi se mi pivo (nisem vozil jaz) v pločevinkah pod nogami segrelo še prej kot sicer. Na steklenico jacka, ki je počivala zavita v odejo v prtljažniku, nisem upal niti pomisliti, ker bi me verjetno zgolj vonj tiste polovice, ki ne bi izpuhtela ob odprtju, "sezul" v trenutku.

Vse poti se proti koncu že malo vlečejo, a celo tisti, ki nismo "na ti" z geografijo, vemo, da Novi Sad ni daleč stran od hrvaške meje, tako da smo se že kmalu vozili po Petrovaradinu in zrli v trdnjavo, ki se pné nad mestom in kjer gostuje Exit, ta štiridnevni festivalski kolos, ki se je letos (že skoraj tradicionalno) bahal z več kot 600 izvajalci na več kot 20 odrih.

Mesto, hrana, pijača

Novi Sad, glavno mesto avtonomne pokrajine Vojvodina, drugo največje mesto v Srbiji (380 tisoč prebivalcev), se ponaša s tradicionalnim gostoljubjem, obilico hrane in dobrega vina, povrh vsega pa v "srbskih Atenah", kot znajo opaziti gostje, vse teče počasneje, bolj sproščeno in umirjeno, kar se zdi dobro okolje za preživljanje dopustniškega popoldneva. V času Exita lahko k vsemu naštetemu prištejemo še vsesplošno pozitivno vzdušje, ki se meša z živostjo vrveža, tako da vse skupaj preverjeno odtehta marsikatero manjšo nevšečnost.

In res smo se že od začetka sprehajali in uživali (minus vročina, ki nima zveze z logiko) ter jedli in pili kot bogovi po relativno ugodnih cenah. Ponudba hrane vključuje domačo, italijansko, kitajsko, tajsko pa indonezijsko kuhinjo, restavracije, specializirane za ribje obroke, nepogrešljivi fast food in drugo. Povprečna cena obroka v restavraciji je od 400 do 800 dinarjev (1 eur = približno 101 dinar), pivo od 120 do 200 dinarjev, kava od 80 do 100 dinarjev, sokovi okoli 100 dinarjev. Če smo že pri tem - malo me je presenetil podatek, da tujci bojda spijejo ogromno rakije in se jim zdi ena izmed najboljših pijač, kar so jih poskusili (sam imam travme še od lani...).

Hrana je bila dobra, pa naj smo nos pomolili v večje restavracije ali pa v male lokale, kjer so hrano nudili kot postransko stvar. Na žalost pa ima dan premalo ur, da bi človek obredel in poskusil vse, kar mu pade na pamet, tudi če jé do te mere, da pol ure po zadnjem obroku ne more niti vstati od mize.

Exit

Če za dobro hrano in pijačo velja, da jo je v Novem Sadu v izobilju, kaj reči za glasbo na Exitu? Resda je bil letošnji seznam izvajalcev po mnenju nekaterih (večine?) bolj skromen (ali slabši) kot prejšnja leta, pa vendar ob toliko izvajalcih na toliko odrih vsakdo najde nekaj zase – že znanega ali pa odkrije kaj novega, čeprav se je že ob samo bolj znanih imenih vsakdo lahko "zaposlil" do zgodnjih jutranjih ur.

Če naštejem samo vidnejše izvajalce zgolj na glavnih treh odrih: Bad Religion, Arcade Fire, Pulp, Magnetic Man, Joachim Garraud, Tiga, Deadmau5, James Zabiela, House of Pain, Beirut, Amadou & Mariam, Editors, M.I.A., Underworld, Tini, Urban & 4, Jinx, Santigold, Jamiroquai, Gramophonedzie, Fedde le Grand, Groove Armada, Hadouken!, Portishead, Grinderman, Steve Aoki, Paul Kalkbrenner, Partibrejkers, De Staat in Laibach. Pa je to zgolj 3,7 odstotka celotnega programa ...

Prvi dan

Na dan odprtja je festival obiskalo 40.000 ljudi. Medtem ko je v beograjski Areni igral Santana pred okoli 6.000 ljudmi, se je največja množica v Novem Sadu zbrala pod glavnim odrom ob nastopu Arcade Fire. Skupina je sicer upravičila sloves in po mnenju nekaterih obiskovalcev so imeli najboljši nastop na celotnem Exitu, a najdejo se tudi taki, ki so jim Arcade Fire že v štartu bolj "njah". Med njimi sem tudi sam.

Malo manjša množica je zatem na glavnem odru spremljala še nastopa ponovno združenih Pulp in skupine Magnetic Man, nato pa si je horda ljudi po celi trdnjavi nadela kartonaste maske v obliki mišje glave, kot jo nosi Deadmau5 (ki jo je pozneje na svoji Facebook strani navdušen krstil za "Papermau5"), ki je nedolgo nazaj navdušil tudi v Ljubljani (in zbudil župana).

Ta povodenj miši je iz raznih smeri krenila proti Dance Areni in tiste, ki še niso vedeli, kdo je Deadmau5, odpeljala k svojemu "liderju". Areno so napolnili do zadnjega kotička in tam ostali do jutra, ko je za večino zaključil James Zabiela, najvztrajnejši pa so se okoli devetih od prvega dne Exita poslovili z Jorisom Voornom.

Drugi dan

Ko so ob 22.15 na oder prišli Editors (ki 10. septembra gostujejo tudi v Ljubljani), je bilo že od prvega trenutka jasno, da smo priče profesionalcem, ki svoj nastop oddelajo odlično (ob takem frontmenu pravzaprav niti ne potrebujejo veliko). Gneča je bila sicer manjša kot na Arcade Fire, a to je prej dobrodošlo dejstvo kot kaj drugega.

Izkazalo se je, da morda niti niso bili glavne zvezde večera, saj je za nekatere takoj za Editors šov z divjim nastopom in koreografijo ukradla M.I.A. ki je (trivia: v oblačilih, kupljenih ob prihodu v Beograd v neki kitajski trgovini) neutrudno skakala po odru vsaj uro in pol (ob dogajanju na odru je bilo nelogično gledati na uro).

Nastop je bil že od začetka tako dogajanje (kaj drugega sicer ob njenem nastopu pričakovati), da so nekateri ljudje nekaj časa delovali, kot da poskušajo dojeti, kaj točno se odvija. Z odra je namreč v enormnih količinah kipelo razbijanje, njen prodoren glas (čeprav ni neka pevka), barvni kič in neusahljiva energija, ki se je zlivala po prizorišču. Vse to skupaj.

Nekateri so sicer vmes odšli na Dance Areno, da bi videli še en vrhunec večera - britanski Underworld.

To noč je maloštevilne obiskovalce (med njimi sem bil tudi sam), ki so se ob osmih, dobri dve uri pred nastopom Editors, potikali pod glavnim odrom, navdušil tudi slepi par iz Malija, Amadou & Mariam. Kot zanimivost velja omeniti, da sta nastopila na odprtju svetovnega prvenstva v nogometu leta 2010 v Južni Afriki.

Ravno tako priče nastopa Nigerijca Femija Kutija z bendom The Positive Force na Fusion stageu pravijo, da so tisti, ki so v tem času spremljali Editors, zamudili izjemen koncert, a na žalost človek ne more biti na vseh koncih in krajih ...

Na Dance Areni sta "preživele" v jutro in zaključek drugega dne pospremila DJ-a Marco Carola in Tini.

Tretji dan

Za mnoge vrhunec festivala, saj so se ta večer zvrstili Santigold, Jamiroquai, Gramophonedzie, Fedde le Grand in Groove Armada.

A obiskovalci so enotno drli samo na polnočni nastop Jamiroquai.

Bilo je nemalo vprašanj, ali bodo nastopili, saj so nedolgo pred tem odpovedali koncerta v Bolgariji in Turčiji zaradi zvina gležnja, ki ga je staknil Jay Kay. A sledil je nastop v Romuniji in vse je bilo v redu. Med nastopom Santigold (ki sicer ni razočarala, a ljudje so komaj čakali naslednjega izvajalca) je bilo še nekaj prostora, a malo pred polnočjo je bil podvig pod delovnim imenom "preboj bližje odru" bolj kot ne misija nemogoče, tako da ga je človek moral zreducirati zgolj na željo.

Ob taki gneči je bilo nemogoče ugibati, ali se je situacija še poslabšala, ko smo na odru končno ugledali človeka z vijolično perjanico, ki je najprej pozdravil Srbijo in čestital Novaku Đokoviću za osvojeni Wimbledon ter požel val navdušenja.

Po mnenju nekaterih je Jay Kay deloval malo utrujen in ni izžareval tiste svoje klasične energije, a vendar je ves čas zavidljivo dobro plesal in skakal po odru, kot bi človek od njega pričakoval, medtem ko je navzoče do vratu poplavila mešanica jazz funka, diska in drugega, kar skupina izvablja iz inštrumentov.

Ko se je koncert končal, se je s poti, ki so vodile s prizorišča (in so bile v tem času res že dodobra zdelane), dvignila enormna količina prahu (ki prav tako doda nek čar festivalu, pa naj se praši med odhajanjem ljudi s prizorišča ali pa plesom med nastopi). Na eni strani so ljudje odhajali na Hadouken!, ki so harali po Fusion stageu, na drugi strani pa so drli na verjetno drugo najbolj zanimivo ime tistega večera – Fedde le Granda, ki si je v tistem času ravno začel podrejati Dance Areno.

Za Fedde le Grandom sta nastopila še Groove Armada s svojim Red Light eksperimentom in sodeč po odzivih ne ravno navdušila. Jutro sem ta dan dočakal pod odrom Happy Novi Sad, bolj osredotočen na ljudi, ki so se ob pol šestih zjutraj polivali s pivom na prizorišču kot na glasbo.

Četrti dan

Če smo že pri koncertu Grinderman ... Nekateri so uživali v Portishead, ampak kot je nekdo izjavil ob zaključku večera: "Kdor je užival v Portishead, mu je Grinderman polomil kolena." Trditev ni daleč od resnice.

Medtem ko so preostale skupine in izvajalci stavili (tudi) na impresivne svetlobne efekte in projekcije/animacije, so Grinderman ob pol enih nastopili zgolj pred nekakšnim rdečim zastorom. Več niti niso potrebovali. Niso minile tri minute in Nick Cave (53 let!) je že stal na ograji in se drl na ljudi, zavijal nekam v zrak in se vrgel v množico, ki mu je na kratko odtujila pas, ves čas pa je bil videti kot sila, ki se je ne da nadzorovati, zajeti in ji ni najbolj pametno hoditi blizu, ker te lahko že zgolj njegova karizma spravi v komo.

Na odru je brcal stvari (in Warrena Ellisa, iz katerega je bilo treba nedolgo zatem izganjati hudiča), metal mikrofone po tleh in prevračal stojala, ki jih je osebje na odru znova postavilo na svoje mesto ... samo zato, da bi Nick lahko brcal, metal in prevračal še malo več. Vse to med surovim zvokom kitar in ob besedilih, ki verjetno bolj nežne ljudi spravljajo v jok zaradi surovosti.

Po koncertu Grinderman in tej uri in dvajset minut čiste energije ("esence rokenrola", kot se je izrazil nekdo iz novinarskih krogov), pred katero bi se bilo verjetno pametneje skriti v zaklonišče (ali pa vsaj v eno izmed prenosnih stranišč blizu glavnega odra), si je bilo treba vzeti malo pavze in počakati na Laibach.

Le-ti so s performansom navdušili vse, ki so v zmerni gneči ob treh zjutraj stali pod Fusion odrom. Približno uro in pol so se sprehajali po svojem repertoarju in navduševali.

Na Dance Areni so, tako kot vsak dan, zaključili okoli osmih ali pol devetih s trojčkom najbolj znanih domačih DJ-jev. Od Exita 2011 so se ljudje poslovili z Markom Nastićem, Dejanom Miličevićem in Markom Milosavljevićem.

Ob odhodu s trdnjave pa se je cel čas, tako kot vsa leta, ko so ljudje še zadnjič odhajali mimo apokaliptično opuščenih vhodov/izhodov navzdol po zlizanih tlakovcih in stopnicah v mešanici jezikov dalo slišati "Naslednje leto spet".