Torek, 25. 6. 2024, 4.00
5 mesecev, 4 tedne
V Ljubljani smo se sprehodili po sledeh gora in imeli marsikaj videti #foto
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,49
Kljub temu, da Ljubljana leži manj kot 300 metrov nad morjem, boste v slovenskem glavnem mestu na skoraj vsakem koraku našli zgodbo, povezano z gorami. Po sledeh gora v Ljubljani smo se odpravili s planinsko in turistično vodnico Matejo Komac, ki prav posebno ljubljansko planinsko zgodbo snuje in dopolnjuje že vse od leta 2019. Ali ste vedeli, da je tudi France Prešeren rad zahajal na Šmarno goro? Ali da je legendarna alpinistka Pavla Jesih, ki je s Čopom preplezala znameniti Čopov steber, vodila kinematograf v prostorih današnje Filharmonije? Ali da je bil svetovno znani in priznani arhitekt Jože Plečnik prvi, ki je Triglav postavil v slovenski nacionalni simbol, ki danes kraljuje na pročelju stavbe NUK? Ljubljana je polna takšnih in podobnih zgodb.
Po sledeh gora v Ljubljani smo se podali s planinsko in turistično vodnico Matejo Komac.
Prešeren hodil na Šmarno goro in pisal o njej
Vodenje Po sledeh gora v Ljubljani začnemo na Prešernovem trgu. Razlogov za to je več. Ker gre za eno najprepoznavnejših točk v Ljubljani, ker je trg lahko dostopen in ker ga krasi kip Franceta Prešerna (1800–1849). In kaj ima to z gorami?
To, da je tudi Prešeren rad hodil v hribe. Znano je dejstvo, da se je najbolj znan slovenski pesnik rodil v vasi Vrba, ki jo obkrožajo gore, manj znano pa je dejstvo, da je v obdobju, ko je živel in študiral v Ljubljani (1830–1837), tudi on zelo rad obiskoval hribe, konkretno Šmarno goro.
Turo Po sledeh gora v Ljubljani začnemo pred spomenikom Franceta Prešerna. Tudi on je rad zahajal v hribe, še posebej na Šmarno goro.
"Njegov stric Jakob Prešeren je namreč kot vikar deloval na Šmarni gori, zato je tudi Prešeren pogosto zahajal tja. In ne samo to, gori je posvetil tudi dve pesnitvi," nam je na prvi točki naše ture po Ljubljani povedala Mateja Komac. Gre za pesnitvi z naslovom Šmarna gora, v kateri največji slovenski pesnik opeva njene lepote (Vi, ki hodite na sveto Šmarno goro, blagor vam), in drugo z naslovom Od zidanja cerkve na Šmarni gori, ki pripoveduje o razlogih za gradnjo cerkve na Šmarni gori.
Zadnji odstavek pesnitve Od zidanja cerkve na Šmarni gori
S Prešernovim spomenikom je povezana še en zanimiva gorskotekaška zgodba. Leta 2021 je namreč Prešernov spomenik in Šmarno goro v posebnem tekaškem projektu povezal gorski tekač Timotej Bečan, ki je do vznožja Šmarne gore potreboval 29 minut in 30 sekund, še dodatnih 12 minut in 40 sekund pa mu je vzela pot do vrha Šmarne gore, kar je svojevrsten rekord. Celotna trasa meri 10.700 metrov, do vznožja je nekaj več kot devet kilometrov. O posebnem podvigu se je Bečan razgovoril tudi v intervjuju za naš medij.
Plečnikovo Tromostovje in plezalni podvig Jerneja Krudra
Naslednja postaja naše ture nas vodi le nekaj korakov stran od Prešernovega kipa, in sicer do znamenitega Tromostovja, edinstvene arhitekturne posebnosti Ljubljane, ki je delo mednarodno priznanega in čislanega arhitekta Jožeta Plečnika. Po oboku osrednjega kamnitega mostu, ki ga je Plečnik skonstruiral za potrebe prometa, postavili pa so ga leta 1842, je leta 2017 v promocijske namene kot ambasador plezalnega tekmovanja Triglav The Rock plezal slovenski plezalec Jernej Kruder. Leto pozneje je Krudi v promocijske namene preplezal še druge Plečnikove stvaritve v Ljubljani.
Po oboku osrednjega kamnitega mostu na Tromostovju, ki ga je skonstruiral Jože Plečnik, je leta 2017 v promocijske namene kot ambasador plezalnega tekmovanja Triglav The Rock plezal slovenski plezalec Jernej Kruder.
Pot nadaljujemo po Čopovi ulici do stavbe Banke Slovenije, v kateri oz. v njeni predhodnici je nekoč živela pionirka slovenskega alpinizma Mira Marko Debelak (1904–1948), članica Turistovskega kluba Skala. Debelakova je bila prva ženska, ki je bila sprejeta v Avstrijski akademski klub, njeno ime pa nosita tudi planinska pot pod Kanjavčevimi policami in smer v severnem ostenju Velike Mojstrovke.
Čopova ulica v Ljubljani
Najpomembnejši plezalni dosežek Mire Marko Debelak je preplezana 900-metrska stena Špika (leta 1936 jo je preplezala kot prva na svetu!), ki velja za eno najslavnejših v Julijcih. Plezalnega podviga se je lotila skupaj z dr. Stankom Tominškom in legendarnim Jožo Čopom, ki pa je zaradi zdravstvenih težav moral predčasno sestopiti. Debelakova in Tominšek sta steno preplezala 6. septembra 1926 po 31 urah. Njun uspeh je odmeval tudi v tujini, smer še danes nosi ime Direktna in ima oceno V+.
Zgradba, v kateri je odraščala alpinistka Mira Marko Debelak
Tivoli in Švicarija – pomemben kraj srečanja
Pred stavbo Banke Slovenije se z vodnico Matejo zadržimo še nekoliko dlje časa. Od tod nam namreč pogled seže vse do parka Tivoli, ki je bil od nekdaj stičišče Ljubljančanov, bil pa je tudi prostor, kjer so se zbirali ljubitelji gora, pojasni Mateja.
Prvi izurjeni gorski vodniki, ki so se leta 1894 v Mojstrani izšolali pri Kranjski planinski sekciji, gre za sekcijo Avstrijsko-nemškega planinskega društva, so jo leta 1894 obiskali v sklopu nagradnega izleta v Ljubljano. Na Švicariji so imeli pogostitev, nagrada pa je vključevala tudi ogled Ljubljane," nam pove Mateja.
Piparji
Tivoli je bil tudi kraj srečanja Piparjev. "Gre za klub šestih članov, ki so se leta 1892 povezali v želji, da bi hribe naredili spet slovenske. V okviru Avstrijsko-nemškega planinskega društva so namreč slovenske hribe takrat označevali z nemškimi napisi in markacijami ter postavljali nemške koče, Piparji pa so si to želeli spremeniti," pojasni naša vodnica.
"V želji, da hribe naredijo spet slovenske, so ustanovili Klub piparjev (njihovi člani so s seboj vedno prinesli pipo in vžigalice, od tod tudi posebno ime) in se vsako nedeljo srečevali v hribih ali Tivoliju, izdajali so tudi zabavni časopis … Bili so tudi pobudniki ustanovitve Slovenskega planinskega društva leta 1893," pove Mateja Komac, ki nas že vodi do naslednje postaje, spominske plošče, ki označuje njegov nastanek.
Spominska plošča ob 120. obletnici Planinskega društva Slovenije
Ploščo ste morda že videli, stoji ob vhodu v poslovalnico Nama, če vanjo vstopite pri vhodu, ki je bližje postaji za mestni avtobus.
Spominska plošča, ki so jo leta 2013 odkrili ob 120. obletnici ustanovitve Slovenskega planinskega društva
"Tukaj je nekoč stal hotel Malič, v katerem je bil ustanovni sestanek Slovenskega planinskega društva," nas v novo zgodbo popelje vodnica Mateja. Spominsko tablo so postavili 27. februarja 2013 ob 120. obletnici ustanovitve društva ob prisotnosti takratnega predsednika PZS Bojana Rotovnika in Maruše Komac, vodje marketinga pri Nami. Planinsko društvo Slovenije se je leta 1948 preimenovalo v Planinsko zvezo Slovenije, ime pa nosi še danes.
"Glavna dejavnost Planinskega društva Slovenije je bilo izvajanje tega, kar so si zamislili Piparji, da se gore naredi spet slovenske in da se planinske poti markira s slovenskimi napisi in oznakami. Knafelčeve markacije takrat še nismo poznali, ta pride na vrsto leta 1922, že pred tem pa so planinske poti označevali z belo in rdečo barvo, a ne v obliki kroga, temveč je šlo za križce, krožce, kvadratke in podobno. Graditi so začeli tudi slovenske postojanke, tudi v bližini nemških. Prvi načelnik Slovenskega planinskega društva je bil Fran Orožen, po katerem se imenuje ena od planinskih koč."
Nekdanji predsednik Planinske zveze Slovenije Bojan Rotovnik in Maruša Komac, vodja marketinga pri Nami, na predstavitvi spominske plošče
Kino Pavle Jesih, ki je s Čopom preplezala Čopov steber
Pot nas vodi naprej do Slovenske filharmonije, kjer so leta 1923 odprli kino, za našo zgodbo pa je najbolj zanimivo to, da ga je leta 1939 kupila Pavla Jesih (1901–1976), še ena izjemna slovenska plezalka in alpinistka medvojnega obdobja.
Alpinistka in plezalka Pavla Jesih je imela v prostorih Slovenske filharmonije svoj kino.
"To ni bil njen prvi kino, imela ga je že na drugih lokacijah, bila je prava podjetnica," pove Mateja. Pavla Jesih se je po poškodbi leta 1934, ko je v družbi Jožeta Lipovca gradila novo smer med Veliko Mojstrovko in Travnikom in sta se ji izdrla oba klina, s katerima se je varovala, padla 30 metrov globoko, začela resneje ukvarjati s kinematografi.
"Ena od zanimivosti iz njenega življenja je tudi ta, da je med drugo svetovno vojno skrivala Jožo Čopa. Čop je bil član zlate naveze Skalašev (Tominšek, Čop in Potočnik) in je skupaj z Jesihovo preplezal Čopov steber, osrednji steber na Triglavu. To jima je uspelo po drugi svetovni vojni, iz tega je nastala tudi predstava v SMG z naslovom Pavla nad prepadom, ki pripoveduje o tem, kako je obvisela nad prepadom, Čop je odhitel po pomoč in so jo po dveh dneh rešili. Ni želela, da bi jo potegnili ven, ampak je ven splezala sama."
Pavla Jesih (1901–1976)
Pavla Jesih je bila članica Turistovskega kluba Skala, ki je bil ustanovljen leta 1921 v Ljubljani. Skalaši so bili enako misleči, ki so tako kot Drenovci, ti so delovali pred začetkom prve svetovne vojne in so bili na nek način začetniki alpinizma, v hribih želeli dosegati več. Drenovci so takrat prenehali obstajati, predvsem zato, ker so se ukvarjali z jamarstvom, to pa ji je bilo po prvi svetovni vojni, ko je velik del jam prevzela Italija, onemogočeno, nekateri so se poročili in takrat so nastopili Skalaši.
Miselnost Skalašev, ki so bili začetniki organiziranega alpinizma pri nas, se je še posebej po tem, ko se jim je pridružil Klement Jug, glavni ideolog slovenskega alpinizma, spremenila. Jug (po njem se imenuje Dom dr. Klementa Juga v Lepeni) se je leta 1924 ponesrečil v zahodnem delu Triglavske stene, ko je poskušal preplezati steber, ki so ga kasneje poimenovali Jugov steber.
Zlata naveza Skalašev (Tominšek, Čop in Potočnik)
Jug je bil zelo natančen in strikten v tem, da morajo njihovi člani plezati čim težje smeri, kar je pomenilo, da kar vsak, ki bi si to želel, ni mogel biti član Skalašev, ampak samo tisti, ki so se dokazali z vzponi, tisti, ki jih je kdo priporočil in podobno. Plezali so veliko in preplezali ogromno prvenstvenih smeri, pove Mateja.
Zanimivo je, da so Skalaši gojili tudi umetniško dejavnost. Eden njihovih članov je bil fotograf Jaka Čop (1911–2002), ki je posnel ogromno fotografij, s kolegi pa so posneli tudi prvi celovečerni (nemi) film z naslovom V kraljestvu zlatoroga (1931). "V njem nastopa zlata naveza in še nekaj drugih, film pa govori o vzponu na Triglav. Leto pozneje so posneli še film Triglavske strmine," pojasni Mateja Komac. S sredstvi od projekcij drugega filma so pozneje zgradili dom na Voglu.
Skalaška filmska ekipa leta 1931 na Triglavu
Turo po sledeh gora nadaljujemo na Šuštarskem mostu, ki je bil eden od dveh mostov v srednjem veku in kjer najdemo simbol Triglava. Občudovali ga boste lahko v podobi obcestne svetilke, ki jo je oblikoval Plečnik.
Plečnikova obcestna svetilka s simbolom Triglava
Naslednja postojanka na naši poti je Narodno-univerzitetna knjižnica, ki je impozantna že sama po sebi, izstopa pa tudi po tem, da je na njenem pročelju simbol, povezan z gorami. "Plečnik je bil prvi, ki je Triglav postavil v slovenski nacionalni simbol. Triglav je bil že pred tem pomemben, a Plečnik je bil prvi, ki ga je kot simbol slovenstva vpletel v grb Jugoslavije v stebru na Bledu, vidimo pa ga tudi na pročelju stavbe NUK," razloži vodnica.
Narodno-univerzitetna knjižnica (NUK)
Jože Plečnik je bil prvi, ki je Triglav postavil v slovenski nacionalni simbol. Danes ga najdemo na pročelju stavbe NUK.
Naslednji postanek opravimo ob bregu Ljubljanice poleg kipa Žige Zoisa (1747–1819), ki ga najdemo na steni Zoisove palače. Zois je bil mecen raznim umetnikom, pisateljem in pesnikom, spodbujal je pisanje in bil strasten nabiralec mineralov in ljubitelj gora.
"Ker je zelo mlad zbolel za putiko, je bil obsojen na življenje v invalidskem vozičku. Žiga Zois je za našo planinsko zgodbo pomemben, ker je financiral druge, da so hodili v hribe, nabirali minerale in iskali nova nahajališča rud. Ko se je izkazalo, da je Triglav najvišja gora Slovenije, in ker se je o tem veliko pogovarjal z botanikom Balthasarjem Hacquetom, s katerim je veliko sodeloval, je financiral tudi odprave v pogorje Triglava. Med drugim je plačal tudi odpravo prvopristopnikov leta 1778, znanih kot štirje srčni možje. Zois je takšne odprave spodbujal in jih financiral," pove Mateja.
Doprsni stenski kip Žige Zoisa (1747–1819) najdemo na steni Zoisove palače.
Žiga Zois je zelo mlad zbolel za putiko in bil obsojen na življenje v invalidskem vozičku.
Pomembno vlogo je odigral tudi njegov brat Karl Zois, ki je bil kot botanik zaslužen za odkritje številnih rastlin v Triglavskem pogorju in drugje, tudi Zoisovo zvončnico. "Legenda pravi, da je ga je motilo, ker je zvončnica preveč glasno zvonila, zato jo je na koncu cveta zaprl, da ne bi bila preveč glasna," nam pove vodnica.
Zoisova zvončnica
Pot nas nato pelje mimo hiše na Krakovskem nasipu, v kateri se je rodil Henrik Tuma, odvetnik, politik in publicist, ki je veliko pisal tudi o planinstvu in alpinizmu, predvsem se je posvečal imenoslovju slovenskih gora. Po njem nosi ime planinska koča na Slavniku.
Turo po sledeh gora v Ljubljani nadaljujemo navkreber na Ljubljanski grad. Spotoma se ustavimo še pred kipom prej omenjenega Hacqueja, zdravnika in botanika, ki se je v 18. stoletju prijavil za delo zdravnika v idrijskem rudniku živega srebra.
Rojstna hiša Henrika Tume, odvetnika, politika in publicista, ki je veliko pisal tudi o planinstvu in alpinizmu, predvsem se je posvečal imenoslovju slovenskih gora. Po njem nosi ime planinska koča na Slavniku.
Spominska plošča botanika Balthasarja Hacqueta (1740–1816), ki je v Sloveniji živel in delal med letoma 1766 in 1787.
"Hacquet je v Slovenijo prišel leta 1766 in se leta 1776 preselil v Ljubljano, kjer je med drugim predaval tudi na šoli, ki je bila na območju današnje osrednje ljubljanske tržnice. Poleg tega je ogromno hodil po hribih, nabiral in raziskoval rastline. Med drugim je odkril tudi triglavski svišč. Hacquet je tudi avtor dela Oritografie Carniola, v katerem je v prvem delu prvič upodobljen Triglav, ki ga je narisal Baraga, v Planinskem vestniku, najstarejši še izhajajoči slovenski reviji, pa je opisal zabavna navodila za t. i. gorolazce," našteva naša vodička.
Naslednji postanek opravimo na Šancah na Ljubljanskem gradu. Ne le zaradi čudovitega panoramskega razgleda na mesto, ampak je pomemben tudi v mozaiku naše hribovske ture po Ljubljani. Robni zid obzidja oz. trdnjave, ki je bil obnovljen po Plečnikovih načrtih, je bil v 60., 70. in 80. letih prejšnjega stoletja telovadnica za alpiniste in plezalce.
Šance na Ljubljanskem gradu so bile dolga leta trenažni poligon slovenskih plezalcev in alpinistov.
Zanimivo je, da bi, če bi se na Ljubljanski grad povzpeli s Streliške ulice, navkreber hodili po markirani poti, ki jo je postavilo Planinsko društvo RTV Slovenija, saj uradna pot vodi do oddajnika RTV Slovenija. Do gradu vodi tudi trasa Slovenske turnokolesarske poti. Žig najdete ob vstopu v grad.
RTV oddajnik in knjižica z žigi
Naš pohod končamo ob čisto pravi markaciji v neposredni bližini spomenika Valentinu Vodniku (1758–1819) na osrednji ljubljanski tržnici. Vodnik je bil med drugim tudi začetnik planinske poezije, pesem Vršac je napisal med odpravo na Triglav, nam pove naša vodnica Mateja Komac.
Tura, ki se vseskozi razvija
Tura Po sledeh gora v Ljubljani je nastajala več let. Mateja Komac jo je začela snovati že leta 2019, ko se je izobraževala za čebelarsko-turističnega vodnika. "Del izobraževanja smo opravili na Čebelji poti v Ljubljani, ki se je vzpostavila v okviru Mestne občine Ljubljana. Medtem ko smo iskali s čebelami povezane kraje, so mi misli ušle v hribe in začela sem razmišljati o tem, koliko različnih točk in zgodb je v Ljubljani povezanih z njimi. Začela sem jih beležiti. Vsake toliko sem naletela na nove informacije in jih skušala zbrati v zaokroženo celoto. Ko se je zgodila epidemija koronavirusa, smo turistični vodniki ostali brez dela. Slovenska turistična organizacija (STO) nam je prišla nasproti z javnim pozivom, na katerega smo se lahko prijavili vodniki s svojimi vodenji. Takrat sem vodenje imenovala še Iskanje gorske kulture v centru Ljubljane. Zanj sem leta 2021 in 2022 dobila sredstva STO. Tako je doživelo prve izvedbe na terenu. Vodenje Po sledeh gora v Ljubljani ves čas dopolnjujem, vsaka nova informacija je prinesla novo raziskovanje, skratka, gre za nikoli dokončano zgodbo, ki se ves čas razvija in nadgrajuje."
Tura Po sledeh gora v Ljubljani ima več različic, pove Mateja. Ena vodi le po središču Ljubljane, druga vključuje še Ljubljanski grad, tretja pa še sprehod po Tivoliju in skok na Rožnik. Na voljo so tudi možnosti z obiskom Šmarne Gore in rojstne hiše Jakoba Aljaža, župnika, pesnika in pisatelja, ki je najzaslužnejši za to, da na vrhu Triglava stoji Aljažev stolp. V njegovi rojstni hiši v Zavrhu pod Šmarno Goro je danes njegov muzej.
Tura, za katero ne potrebujete kondicije, težkih planinskih čevljev in polnega nahrbtnika sendvičev. Toplo priporočamo!
