Evrovizijski poznavalec Alesh Maatko razkriva, kaj Slovenija potrebuje za zmago

Navdušenja nad tekmovanjem ne skriva, ga pa nekoliko skrbi evrovizijska prihodnost. Foto: Gaja Hanuna Kdo je Alesh Maatko?

Izkušeni novinar in poznavalec dogajanja na slovenski glasbeni sceni ter dolgoletni član strokovne žirije festivala Melodije morja in sonca.

Je tudi odgovorni urednik portala Evrovizija.com, kjer že vrsto let spremlja vso dogajanje na in ob Evroviziji. Zaradi njegovih dolgoletnih izkušenj in poznavanja tega tekmovanja ga lahko uvrstimo med redke strokovnjake s tega področja pri nas. Dolga leta je bil namreč tudi mednarodni koordinator evropskih evrovizijskih klubov, zadnja leta pa je član različnih komisij na glasbenih festivalih in nacionalnih evrovizijskih izborih po vsej Evropi. 

Z njim smo se srečali v Baslu, kjer se je odvil letošnji izbor za pesem Evrovizije. Skupaj smo obujali spomine na njegove začetke, se pogovarjali o spremembah, ki so doletele to tekmovanje, ter evrovizijski prihodnosti, ki bo zagotovo še zanimiva.

Koliko časa že spremljate Evrovizijo, se spomnite svojega prvega stika z njo?

To je bilo leta 2001, ko nas je zastopala Nuša Derenda. Tam mi je bilo tako všeč, da sem šel isto leto še enkrat v Köbenhavn. To je bil moj prvi stik z Evrovizijo v velikih dvoranah, kot jo poznamo danes. Namreč včasih je bila Evrovizija v koncertnih dvoranah, kakršen je Cankarjev dom. Tudi Evrovizija leta 1999 v Jeruzalemu je bila v manjši dvorani, potem pa se je nekako razcvetelo.

Kako se je Evrovizija v tem času spremenila?

Precej. Najprej je bila analogna, kar pomeni, da ni bilo digitalnih naprav. Na svoji prvi Evroviziji sem imel še fotoaparat na trakove oziroma filme, ki sem jih razvil šele doma, ko je bilo vsega konec. Leta 2003 pa so imeli v tiskovnem središču že velike naprave, kjer so nam lahko razvili fotografije in jih dali na CD, kar je bilo takrat revolucionarno. Potem pa se je vse skupaj razvijalo precej hitro, leta 2004 sem imel že prva digitalna aparata in od takrat naprej je šlo samo navzgor. Moram reči, da mi je bilo tisto obdobje precej bolj všeč. Vsi tisti, ki delamo za splet, namreč vemo, da si uporabnik vse želi takoj. Je pa tukaj zelo velik problem, ki ga bralci ne poznajo. Današnja Evrovizija ima čedalje več omejitev za medije, ki niso člani zveze EBU. V prvi vrsti je to tekmovanje evropskih televizij, ki imajo prvotne licence. Vsi drugi mediji, ki nismo člani zveze, pa avtorskih pravic nimamo za vse, zato obstajajo omejitve s fotografijami, še bolj pa z videovsebinami. Ampak bralci tega ne razumejo, zato se zdi dobro pojasniti, zakaj včasih nečesa ne dobijo takoj ali pa dobijo v okrnjeni različici.

Od kod izvira navdušenje nad Evrovizijo?

Ste si od leta 2001, ko ste začeli spremljati Evrovizijo, vsa tekmovanja ogledali v živo?

Z izjemo Evrovizije leta 2021 v času koronavirusa in leta prej, ko so jo odpovedali, vsa. Dejansko bi tudi leta 2021 šel v Rotterdam, ampak ker so bile omejitve tako stroge, sem rekel, da se tega ne grem. Organiziranih ni bilo nobenih druženj, srečanj in intervjujev, lahko bi bil samo v hotelu in dvorani, kar nima smisla. Poleg tega so bila pa še obvezna testiranja ne glede na to, ali si bil cepljen ali ne. Ko si prišel v center, si se moral najprej testirati – če je bil test negativen, si šel naprej, sicer pa so te "zaprli do konca življenja" (smeh, op. p.).

Pa se po toliko letih intenzivnega spremljanja tega tekmovanja ne naveličate?

Eno od prvih tekmovanj, ki si jih je Maatko ogledal v živo, je bila Evrovizija leta 2002 v Talinu, kjer so Slovenijo zastopale Sestre. Foto: Osebni arhiv Alesha Maatka Dejansko je bilo na začetku še zanimivo. Priznam, bil sem tudi 25 let mlajši (smeh, op. p.). Danes me bolj zanima dogajanje ob Evroviziji, kako tehnično izpeljejo dogodek. Glasbe pa na Evroviziji že dolgo ni več. Čeprav je bilo to v osnovi glasbeno tekmovanje, ki se je razvilo iz San Rema, se mi zdi, da postaja neglasbeno tekmovanje. Na San Remu še danes ni nekega cirkusa, pomembna je glasba in te pesmi tudi živijo. Današnjih evrovizijskih skladb pa se nihče več ne spomni. Dvomim, da bo po tednu ali dveh kdo poznal letošnje skladbe, mogoče zgolj eno ali dve. Tudi od lani se skoraj nobene več ne spomnimo. Vsi si raje prepevamo starejše uspešnice, ki so dosegle širši krog ljudi.

Kako bi izkušnjo spremljanja Evrovizije v živo opisali nekomu, ki je še ni doživel, v čem je čar?

Čar je v vzdušju, ko spoznavaš ljudi iz številnih držav. Mogoče so bili včasih, ko meje niso bile tako odprte, ti stiki drugačni. Tudi glede medijev. Okrog leta 2000 ni bilo še nobenih spletnih portalov, mi smo nekako orali ledino. Takrat smo veliko sodelovali z nacionalno televizijo in ustvarili neko skupno povezavo. Danes pa se na Evroviziji bolj kot zaradi glasbe družim z ljudmi, ki jih poznam, saj si skozi leta ustvariš neka prijateljstva. Ker glasba je dejansko sekundarnega pomena.

Pravi, da so bile želje glede sodelovanja pri izboru slovenskega predstavnika že izražene, "ampak televizijci pravijo, da imajo dovolj svojega znanja. Rezultati pa so, kakršni so". Foto: Gaja Hanuna

V vseh teh letih ste verjetno spoznali že marsikaterega izvajalca. Vas je kdo še posebej navdušil?

Alesh Maatko s prvo evrovizijsko zmagovalko Lys Assio Foto: Osebni arhiv Alesha Maatka Najbolj me je navdušila prva zmagovalka Lys Assia, ki je žal že pokojna. Mislim, da sva se prvič srečala v Bakuju leta 2011, zadnjič pa v Stockholmu leta 2016, kjer se me je celo spomnila. Po imenu sicer ne, vedela pa je, da sem iz Slovenije. Bila je zelo prijetna gospa, že takrat je bila stara več kot 90 let. Da imaš ob sebi legendo, ki je doživljala vse evrovizijske vzpone in padce, je name naredilo največji vtis. Njen nastop, ki je bil posnet z eno kamero, je v primerjavi z današnjimi, ko je kamer 28, pustil veliko večji vtis. Leta 2014 sem v Köbenhavnu imel priložnost spoznati tudi Conchito Wurst, s katero sva se znova srečala letos, in tudi ona je dejala, da se me spomni. Ko si znotraj evrovizijskega mehurčka, se družiš z vsemi. Včasih ni bilo takšnih omejitev priti do nekega izvajalca, kot so danes. Bilo je tudi precej manj medijev in agresivnih oboževalcev, ki so na eni strani odgovorni za stanje, kakršno je danes, ko imamo resni mediji precej več težav z dostopi do izvajalcev.

Pred leti ste dejali, da če je na Evroviziji zmagala Latvija, lahko tudi Slovenija. Ste še vedno tako optimistični?

Absolutno bo napočil čas tudi za Slovenijo. Finska je na zmago čakala 45 let, Portugalska pa 53. Enkrat se bo zagotovo poklopilo, mogoče še za časa mojega življenja. Slovenci smo pač takšni, da velja samo prvo mesto, preostalo nič. Je pa res, da bi se bilo dobro na Evrovizijo enkrat za spremembo pripravljati načrtno. Nekatere države namreč že dan po koncu Evrovizije začnejo priprave na prihodnjo in do poletja izberejo pesmi. Tiste države, ki imajo interne izbore, se intenzivno pripravljajo vse do točke, ko je na sporedu Evrovizija. Tako je bilo na primer s Conchito Wurst, ko so vse naredili načrtno. Tudi lanski zmagovalec Nemo je svojo pesem napisal na taboru, kjer se učijo pisanja pesmi in pristopa. Presenetilo me je, ko je Klemen Slakonja dejal, da se je tudi on udeležil tega tabora, saj tam dobiš neke dodatne informacije. Tako da se mi naši interni izbori, ko smo na Evrovizijo poslali Raiven in Joker Out, ne zdijo napačni. Je pa pomembno vprašanje, koga izbrati. Če bi se enkrat skupaj zbralo več glasbenih mojstrov, ki bi sodelovali pri eni pesmi, bi se mogoče poklopilo. Včasih se celo najprej napiše pesem, šele nato pa se izbere izvajalca. Mislim, da bi izbiranje pesmi in izvajalca morali malo osvežiti.

Maatko pred evrovizijsko ulico v Baslu, kjer smo našli številne lokale in trgovine, ki so "prijazne Evroviziji". Foto: Gaja Hanuna

Glede na vaše izkušnje in poznavanje tega tekmovanja bi bilo morda smiselno, da bi tudi vi sodelovali pri tem izboru. Bi si želeli?

Želje so že bile izražene, ampak televizijci pravijo, da imajo dovolj svojega znanja. Rezultati pa so, kakršni so. V tujini sodelovanje med poznavalci in oboževalci bolj teče. Pri nas pa smo evrovizijski poznavalci na mnogih področjih "nebodigatreba". Vsi vedo vse. Dobro bi bilo, da se enkrat združimo in gremo na Evrovizijo kot država. Če mi osebno katera pesem slučajno ni tako pri srcu, jo vseeno podprem, ker je to predstavnik moje države. Dobro bi bilo, da bi se televizija enkrat odločila za sodelovanje z oboževalci, avtorji, novinarji … Dajmo na mizo vse ideje, da vidimo, kaj lahko naredimo iz nekega nastopa, da bomo bolj opaženi. Danes je za nastopom velik marketing. Prisoten moraš biti povsod, tudi na družbenih omrežjih. Pa tudi pesem mora biti na mestu, ne da je všeč zgolj nekomu osebno. To je lahko precej dvorezen meč.

Torej bi vse morali delati bolj premišljeno in začeti priprave takoj po koncu Evrovizije?

Na Evroviziji leta 2014 v Köbenhavnu je Slovenijo zastopala Tinkara Kovač. Foto: Osebni arhiv Alesha Maatka Pa ne samo za Evrovizijo, tudi za Emo ter Melodije morja in sonca. Pri vseh večjih projektih bi morali začeti prej. Na tem mestu se lahko vprašamo, ali se športnik na eno tekmo olimpijskih iger pripravlja en mesec ali štiri leta. Ema pa je običajno v februarju, nato pa do Evrovizije ne ostane skoraj nič časa. Do marca je namreč treba poslati želje, kakšen nastop si država želi na odru. Klemnov letošnji obrat na glavo je bila želja Slovenije. Organizatorji želje običajno upoštevajo, lahko pa tudi sami kaj dodajo. Tudi Klemnu so morali potrditi visenje v zraku, smo pa videli, da so ga kombinirali s poljsko predstavnico, ki je imela podobno željo. Oba sta visela na istem traku, zato sta tudi nastopila drug za drugim. Včasih se kdo sprašuje, kaj so naredili z našim nastopom. To so v glavnem naše želje. Na primer ManuElla je za pirotehniko ob nastopu v Stockholmu dobila sponzorja. Vse je treba plačati in to ni poceni. Običajno je cena pirotehnike okoli deset tisoč evrov.

Se vam zdi bolje, da na Evrovizijo pošiljamo bolj ali manj uveljavljene glasbenike?

V tujini je čisto vseeno, ali gre za izvajalca, ki ga nihče ne pozna, ali pa za Damjana Murka ali Heleno Blagne. Na Evroviziji, kakršna je danes, bi Damjan kot profesionalec šovbiznisa verjetno dosegel več kot nek profesionalni glasbenik, kot je Helena. Občinstvo namreč Evrovizijo posluša z očmi in to se mi zdi največja napaka. Balade pa so med gledalci žal dolgočasne, ker se nič ne dogaja.

Katera je vaša najljubša evrovizijska uspešnica vseh časov?

Kako pomembne pa so po vašem mnenju stavnice? Se nanje lahko zanašamo ali so brezpredmetne?

Bolje bi bilo, če jih ne bi bilo, saj pri ljudeh ustvarijo zgolj psihozo. Stavnice, ki so se razvile iz konjskih dirk, delujejo zelo čredno – če je na prvem mestu Švedska, jo začnejo bolj iskati in poslušati, skladba pa ima posledično več ogledov. Večja, kot je stava na določeno pesem, več je zanimanja zanjo. Ljudje rečemo: "Če je drugim všeč, potem bo tudi meni." Smo čredne živali in gremo za drugimi. Če je Slovenija na koncu stavnic, je nihče več ne bo pogledal. Je pa res, da so nekatere države že tradicionalno visoko na stavnicah. Švedska je bila letos na prvem mestu, še preden so izbrali pesem in izvajalca. Če bi Klemen letos zastopal Švedsko, sem prepričan, da bi bil na stavnicah med najboljšimi, kar je žalostno.

Spomnim se nekega intervjuja s Celine Dion, ko je pred leti izjavila, da se počuti kot na konjskih dirkah. Že takrat so bile namreč stavnice, a še niso bile tako razvite. Razkrila je, da je njen zdaj že pokojni partner nanjo stavil veliko denarja. Tistega leta je slavnih 12 točk kot predstavnica Jugoslavije podelila Miša Molk. Jugoslavija je bila zadnja, ki je podelila svoje točke, in do zadnjega se ni vedelo, kdo bo zmagovalec. 12 točk nismo podelili Švici, ampak Franciji, a na koncu je zmagala Švica. Tako da se večkrat pošalimo, da je Miša Molk zakoličila usodo Celine Dion.

Kaj pa menite o trenutnem sistemu glasovanja, je kombinacija glasov občinstva in strokovne žirije še smiselna ali bi bil sistem potreben prenove?

Sistem se mi zdi kar korekten. Če pogledamo statistiko preteklih let, nekih bistvenih sprememb na vrhu ne bi bilo. Pomembni sta samo dve razliki – gledalec se odloči v trenutku, ko vidi nastop, stroka pa ima več časa in lahko pesem bolj prouči, kar naj bi bilo korektno. Ko to seštejemo, so končni rezultati podobni. Zdi se mi pomembno, da tudi ljudstvu damo možnost glasovanja. In ta sistem 50 : 50 se mi zdi zelo pravičen. Ne vem, ali veste, ampak tudi v predizborih glasujejo žirije, a zgolj kot rezerva. Torej če telefonsko glasovanje v neki državi ne deluje, se uporabijo glasovi žirije. Če tudi to ne deluje ali pa ugotovijo, da je bila žirija pristranska, pa se uporabi statistika iz preteklih let. Tudi to se je v preteklosti že dogajalo in bilo je veliko polemik glede tega.

"Letos so se stavnice zelo spremenile, ko so začeli krožiti posnetki s prvih vaj. Tudi Slovenija je nekoliko zrasla, v času predizbora pa smo v nekem trenutku celo prišli med deseterico," je pojasnil letošnje dogajanje okrog stavnic. Foto: Gaja Hanuna

V enem intervjuju ste dejali, da so bili včasih Hrvati na Evroviziji svetlobna leta pred nami, potem pa je festival Dora izgubil veljavo. Kaj se je zgodilo?

Ob svojih začetkih je bila Dora izredno močna. Spomnim se, ko sem hodil še v Opatijo in bil sem navdušen. Kar zadeva izvajalce, je bil izbor zelo močan, podobno kot naša Ema oziroma še prej Slovenski izbor za Pesem Evrovizije. Na Dori so bili takrat najuspešnejši izvajalci na Hrvaškem, podobno je bilo tudi na Emi. Z leti pa sta oba izbora začela padati, ker določeni glasbeniki niso zmagali in jim ni bilo več zanimivo. To se je začelo okoli leta 2000, ko so odprli telefonsko glasovanje. Dora je izgubila nekaj veljave tudi zaradi menjave šefov v razvedrilnem programu hrvaške televizije. Umaknila se je t. i. mama Dore Ksenija Urličić, ki jo lahko primerjamo z našo Mišo Molk. Ker so imeli novi šefi drugačne poglede, je Dora izgubila veliko, pa tudi rezultati so bili slabši. Ko se je tekmovanje vrnilo v Opatijo, pa je po nekem preobratu Dora spet začela pridobivati veljavo.

Kako se je potem lansko leto Baby Lasagni uspelo uvrstiti tako visoko?

Baby Lasagna je imel na Dori blazno srečo, ker je bil najprej prva rezerva. Na festival so ga nato uvrstili, ker je prejšnja pevka svojo pesem že predvajala v javnosti. Na Hrvaškem je bilo glede tega veliko polemik, saj so se spraševali, zakaj ga že prvotno niso uvrstili v najožji izbor. Njegov uspeh je bil splet različnih okoliščin, vse se je poklopilo. Če se navežem na prejšnje vprašanje, bi Baby Lasagna v primeru, da bi bilo glasovanje samo telefonsko, mogoče zmagal. Kot prejšnje leto Finec. Zmaga na Evroviziji je sladka, so pa številne pesmi, ki niso zmagale, postale veliko večje uspešnice. Zdi se mi, da se pesem lanskega zmagovalca Nema ni toliko prijela. Je pa res, da je imel izjemen nastop, ki si ga še vedno zgolj ogledam. Čeprav je bil nastop preprost, je bil zelo dodelan. So ga pa tisti, ki so ga videli v dvorani, doživeli bistveno drugače kot prek prenosa.

Kot nam je povedal, so evrovizijske stavnice, ki so se razvile iz konjskih dirk in športnih stav, "bolj priljubljene in razvite v Veliki Britaniji, kjer imajo stavnice za vse, kar je mogoče, tudi kdo bo zmagal v MasterChefu ali šovu talentov". Foto: Gaja Hanuna

Zakaj je spremljanje Evrovizije v dvorani tako drugačno?

Letos zaradi postavitve scenografije v dvorani pol stvari nisi videl. Če ljudje mislijo, da gre za veliko dvorano, je bila zelo podobna Hali Tivoli. Sedišča so na levi in desni strani, na sredini pa je stojišče in prostor za "green room". Kar zadeva scensko postavitev, bi letošnjo Evrovizijo lahko primerjali s Halo Tivoli. Postavitev v dvorani Stožice pa je zelo nehvaležna, ker je oblikovana v krogu in ti scenografija vzame tretjino dvorane. Ko si videl letošnjo dvorano prek prenosa in na drugi strani v živo, si se vprašal, ali gre za isto dvorano. Takšen učinek naredijo širokokotne kamere. So pa dvorane vsako leto tako majhne. Bilo je nekaj izjem, na primer v Düsseldorfu in še posebej v Moskvi, kjer si skoraj potreboval daljnogled. Še ena zanimivost – v Moskvi leta 2008 so uporabili kar tretjino vseh razpoložljivih LED-zaslonov na svetu, kar pove, kako obsežna je bila Evrovizija takrat. Danes, ko je na voljo vse, si je to težko predstavljati. Zaslon je danes bolj oster, razvijajo pa se zlasti tehnične izboljšave v dvorani. Marsikdo, ki Evrovizijo spremlja v dvorani, reče, da marsičesa ni videl ter da se več vidi na televiziji. Seveda pa doživetje v živo odtehta vse slabosti.

So vam bili ljubši izbori izpred nekaj let ali jih raje spremljate zdaj, ko je tehnologija toliko napredovala?

Zdaj, ko je Evrovizija toliko napredovala, je veliko stvari dodanih računalniško. Sploh pri prehodih med nastopi dodajo vizualne učinke, ki nastop naredijo drugačen, kot je. Zelo zanimiv je bil način kadriranja pri Švicarki, pa tudi pri Nizozemcu, kjer je bila kamera ves čas pred njim. Marsikdo reče, da bi rad Evrovizijo videl v živo, ko pa je tam, pa reče, da ni videl nič. Je pa vzdušje tisto, ki je nepozabno.

Alesh Maatko in Lumo, uradna maskota nedavno končane Evrovizije v Baslu Foto: Gaja Hanuna

Kako pa vidite prihodnost Evrovizije?

Omar Naber je Slovenijo na Evroviziji zastopal dvakrat, obe tekmovanji je v živo spremljal tudi Alesh Maatko. Foto: Osebni arhiv Alesha Maatka Želel bi si takšne Evrovizije, kot je bila nekoč. Samo en večer, brez predizborov v torek in četrtek, ki ju imamo od leta 2004. Ampak ker se vse vrti okrog denarja, se to ne bo zgodilo. V tem času se je zvezi pridružilo veliko televizij in najti neko normalno pot je težko. Dobro bi bilo tudi, če ne bi bilo t. i. "velikih pet" (države, ki se zaradi velikega finančnega prispevka uvrstijo neposredno v finale, op. p.), da bi bili vsi enakovredni. Ampak smo spet pri denarju. Ker te države v Evrovizijo vložijo veliko več denarja kot Slovenija ali pa kakšna druga manjša država, se to zelo pozna. In še druga pomembna zadeva – želel bi si, da se Evrovizija vrne h glasbi. Zdaj je na Evroviziji v živo samo glavni vokal. To ni glasbeno tekmovanje. Če se lahko na San Remu orkester nauči 40 komadov, govorim o vseh točkah in ne samo o tekmovalnih, potem je to mogoče tudi na Evroviziji. Res je, da je to naporno za glasbenika, ampak z dobro organizacijo bi se to dalo narediti. Vem, da je bilo že pred leti veliko pripomb, da aranžmaji niso takšni, kot bi si jih želeli. Predvsem tekmovalci niso bili najbolj zadovoljni. V tem primeru, kjer smo danes, pa gre lahko na oder kdorkoli in z dobrimi spremljevalnimi pevci in šovom celo zmaga. Vokal je na Evroviziji danes zadnji. Na primer Švedi, ki so jih stavnice uvrščale na prvo mesto, so bili bolj zabavljači kot pevci. Klemen, ki je vokalno odpel vrhunsko, pa je bil nizko. Želel bi si, da bi bilo to drugače.

Mislite, da bi morale mesto na tekmovanju dobiti tudi neevropske države, morda tudi ameriške?

V osnovi gre za tekmovanje med članicami zveze EBU, torej med javnimi televizijami. Tako je že od vsega začetka, ko je bila televizija še v povojih. Morda bi se lahko vse skupaj malce prevetrilo, ampak dvomim, da bo EU naredila kakšne spremembe v tej smeri. V Ameriki so imeli pred leti (po podobni licenci) American Song Contest, ki pa se ni obnesel.

Kakšno pa je vaše mnenje o sodelovanju Izraela?

Menim, da bi morala veljati enaka pravila za vse. Če so pred leti zaradi vojne izključili Rusijo in Belorusijo, zakaj zdaj ne morejo Izraela? Tudi na izboru se čuti ta napetost okrog Izraela, na koncu pa "štrli" ven še telefonsko glasovanje. Tu se nekaj ne ujema. V prihodnje bi bilo najbolj korektno, da če je država v konfliktu s katerokoli drugo državo, naj na Evroviziji, dokler se konflikt ne reši, ne sodeluje. To se mi zdi osnova. Če trenutno ne bi bilo vojne v Ukrajini, dvomim, da bi Ukrajina letos prišla v finale. In dvomim, da bi nekaj let nazaj v Torinu Ukrajina zmagala. Ta zmaga je bila bolj politična kot glasbena, to je dejstvo.

"Letošnja dvorana je bila ena izmed manjših in je primerljiva z avstrijsko Stadthalle," je povedal o dvorani v Baslu, ki je bila na televizijskih zaslonih videti precej večja kot v resnici. "Takšen učinek naredijo širokokotne kamere," nam je pojasnil. Foto: Gaja Hanuna

Preberite tudi: 

Trendi Nemec: To je državna propaganda na račun davkoplačevalcev

Trendi Se bo Slovenija zaradi Izraela odpovedala Evroviziji? Na mizi je tudi ta možnost.

Trendi Zmagovalec Evrovizije podprl izključitev Izraela s tekmovanja