SiolNET. Trendi Film in TV
5,41

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Nedeljski intervju: Alex Cvetkov

Sin znanega slovenskega kaskaderja: V ZDA sem bil zgolj številka in to mi je ustrezalo #intervju

5,41

termometer

Alex Cvetkov
Režiser Alex Cvetkov je za svoj diplomski film, s katerim je zaključil šolanje na filmski akademiji v ZDA, izbral problematiko obsedenosti z družbenimi omrežji. Glavno žensko vlogo v filmu Scout je odigrala Ula Furlan. Foto: Matic Kremžar

Se spomnite mladega fantiča, ki je pri petih letih kot za šalo izvajal vratolomne trike z motorjem, pozneje pa z vrtenjem glasbe pri plešoči mladini vzbujal prijetne občutke? No, danes je ta fant že odrasel in živi v Los Angelesu, kjer je zaključil študij filmske režije in ima smele načrte. "Če v tebi prepoznajo talent, te bodo pri tem podpirali, ne glede na to, čigav sin si. Družinsko ozadje jih ne zanima. Prav tako jih ne zanima, kaj si ustvaril pred prihodom v ZDA. Pravijo, da veljaš toliko kot tvoj zadnji projekt, in to je resnica," o pozitivnih plateh življenja v Los Angelesu pripoveduje Alex Cvetkov, 24-letni mladenič, ki marsikaj zna in ga marsikaj tudi zanima.


Alex Cvetkov izhaja iz znane kaskaderske družine Cvetkov. Oče Rok je najbolj znan slovenski kaskader, sestra Tjaša, poročena Perko, prav tako uspešno stopa po očetovih stopinjah.

Rok Cvetkov Trendi Rok Cvetkov: Slovenec, ki snema uspešnice, v katerih ga ne opazimo. Z razlogom. #video Trendi Žena vrhunskega športnika, ki ni čisto običajna mama

Oče ga je že pri treh letih posedel na motor. Šlo je za ljubezen na prvi stik in pogled. Za srečanje z adrenalinom, ki je postal stalnica njegovega življenja. Še preden so mu izpadli mlečni zobje, je že postavil več Guinnessovih rekordov v vožnji z motorjem, pri petih letih je znal voziti avto, ki ga je oče prilagodil tako, da je fant sploh lahko segel do pedalov.

Pri 16 letih se je zaradi poškodb, ki jih je pridelal med številnimi padci med izvajanjem vratolomnih trikov, preusmeril v glasbo. Delal je kot DJ. Užival je, ko je zabaval druge.

Občinstvo mu od nekdaj ogromno pomeni. Če je včasih delal za takojšno povratno informacijo javnosti, danes kot filmski ustvarjalec stremi predvsem k temu, da gledalcu predstavi neki družbeni problem in mu poskuša nakazati rešitev. Tako je sporočilo filma večje, je prepričan.

Štiriindvajsetletnik, ki je prvo polovico življenja preživel v Postojni, drugo pa v Kopru, je septembra lani z diplomskim filmom z naslovom Scout, ki se loteva enega najbolj perečih problemov sodobne družbe, zaključil študij na filmski akademiji v ZDA. To pa še ne pomeni, da se vrača v Slovenijo. Vsaj za zdaj še ne ...


Na filmskem setu se počuti povsem domače, saj ga je vajen že od nekdaj. Nekoč je tam spremljal očeta in mu pomagal, danes sam prevzema vajeti. Na filmskem setu se počuti povsem domače, saj ga je vajen že od nekdaj. Nekoč je tam spremljal očeta in mu pomagal, danes sam prevzema vajeti. Foto: Marjan Cerar

V ZDA ste lani končali študij filmskega ustvarjanja. Se boste zdaj vrnili v Slovenijo ali bodo Združene države Amerike tudi vnaprej vaš drugi dom?

Res je, septembra sem diplomiral na New York Film Academy, vendar se moja zgodba v ZDA s tem še ne bo končala. Tukaj sem se našel. Na začetku mi je bilo seveda težko. Nikogar nisem poznal, niti jezika nisem dobro obvladal. Imel sem domotožje, razmišljal sem celo o tem, da bi se vrnil v Slovenijo. Doživljal sem vzpone in padce, a sem se jih navadil in sčasoma mi je postajalo lažje in vedno bolj všeč.

Celotna izkušnja mi je zelo odprla oči.

Ko sem lani zaključil študij, si enostavno nisem več predstavljal, da bi zapustil Los Angeles. Ta bo vedno del mene, tukaj sem vzljubil film, ustvaril sem ekipo, s katero smo skupaj rasli in napredovali. Vse skupaj je na meni pustilo zelo velik pečat.

Seveda pa nikoli ne bom pozabil Slovenije, ta bo vedno moj dom, dom moje družine, najlepša dežela na svetu in kraj, kjer bi se rad postaral.

Kaj pa aktivna leta življenja? Jih bolj vidite v ZDA?

Da. Moj nekrvni brat, torej moj svak (nekdanji alpski smučar Rok Perko, op. p.), vedno pravi, da je Amerika kot velik zabaviščni park in s tem se strinjam. Meni, ki prihajam iz zelo ekstremne družine, vsaj po očetovi strani, in imam zelo rad vse ekstremne športe, je življenje v Kaliforniji pisano na kožo.

Tukaj lahko izživim ljubezen do kolesa, skejta, filma in glasbe ter umetnosti. V Los Angelesu vse to lahko združim na enkraten način. Če vse to lahko počnem še v tako sončnem mestu, kot je L.A., potem je to krasno.

Alex Cvetkov Foto: Marjan Cerar

Zakaj ste se odločili za študij v ZDA? Je tudi dejstvo, da ste sin zelo znanega očeta in bi vam nemara vseskozi očitali, da vam je v karieri na njegov račun marsikaj podarjeno, igralo pomembno vlogo?

Morda res. Vedno sem bil v senci slavnega očeta. Morda tudi zato, ker je bil moj oče name vedno zelo ponosen in je to tudi javno povedal. To, da si na neki način pod drobnogledom, je ena od slabosti življenja v majhni državi. Poleg vseh prednosti, ki jih to prinaša, seveda.

Ko sem prišel v ZDA, pa je bilo drugače. Tukaj sem bil zgolj ena od številk in to mi je zelo ustrezalo. Očitno prej sploh nisem vedel, da sem s tem obremenjen.

V ZDA pa sem bil samo mulc, ki ima rad film. Če v tebi prepoznajo talent, te bodo pri tem podpirali, ne glede na to, čigav sin si. Družinsko ozadje jih ne zanima. Prav tako jih ne zanima, kaj si ustvaril pred prihodom v ZDA. Pravijo, da veljaš toliko kot tvoj zadnji projekt, in to je resnica.

V družbi očeta Roka Cvetkova, najbolj znanega slovenskega kaskaderja. "Imam srečo, da imam odštekanega očeta in to odštekanega na pozitiven način," pravi Alex, ki se je prav po zaslugi očeta že v otroštvu navadil na adrenalin. V družbi očeta Roka Cvetkova, najbolj znanega slovenskega kaskaderja. "Imam srečo, da imam odštekanega očeta in to odštekanega na pozitiven način," pravi Alex, ki se je prav po zaslugi očeta že v otroštvu navadil na adrenalin. Foto: Osebni arhiv Kdaj se je zgodil trenutek, ko ste začutili, da vam bolj leži ustvarjanje filmov kot pa podvigi z motorji in štirikolesniki oziroma vrtenje glasbe po klubih? Kdaj ste začutili, da vam bolj ustreza vloga človeka, ki pri snemanju filmov vleče vse niti, kot pa vloga tistega, ki dela po navodilih režiserja?

Pravzaprav šele pred kratkim. Na to me je napeljalo vse, kar sem v življenju že počel.

Začeli ste z raznimi triki na motorju. Skakali ste skozi ognjene obroče, preskakovali ljudi, delali vragolije s štirikolesnikom. Opazi se, da ste sin kaskaderja.

Tata mi je dal motor pri treh letih. S seboj me je jemal na vsa snemanja, na razne šove … Imam srečo, da imam odštekanega očeta in to odštekanega na pozitiven način.

Imel sem res lepo otroštvo. Že v najbolj rosnih letih, ko si marsikdo želi takega adrenalina, pa ga ne dobi, sem jaz vse to okusil na lastni koži. Adrenalin me je dobesedno čakal pred vrati.

Ko se zdaj ozrem nazaj, se spomnim, kaj vse bi se mi lahko zgodilo, pa se k sreči ni.

Z motorji sem se ukvarjal od tretjega do 16. leta, ko so se začele kazati posledice padcev - med drugim sem si zlomil ključnico, imel sem težave s koleni, zaradi ukleščenega živca v hrbtu sem čutil bolečine in podobno. Takrat so se moji starši odločili, da je bolje, da se s tem preneham ukvarjati. Pri tem je najbolj skrbelo mojo mamo. Mislim, da sem ji kar pošteno skrajšal življenje.

Alex kot mladi motorist:

Kmalu zatem sem se preusmeril v glasbo. Začel sem obiskovati tečaje, učil sem se delati glasbo, jo vrteti in to me je povsem prevzelo. Želel sem biti tisti, ki zabava občinstvo. Od nekdaj jo imam rad in rad nastopam. To sem počel že na motorju. Rad vidim, da ljudje uživajo, in mislim, da sem to prenesel v glasbo. Svoje občutke sem vložil v poldrugo uro nastopa, zabaval sem ljudi in to energijo dobival nazaj.

Alex kot DJ:

Ta pot mi je bila všeč, nakar je napočil trenutek, ko sem se moral odločiti za smer študija. Najprej sem razmišljal o študiju glasbe, a sem se vprašal, ali je vrtenje glasbe po klubih res nekaj, s čimer se želim ukvarjati vse življenje. Odgovor je bil negativen.

No, potem pa sem tik pred vpisom na fakulteto sodeloval pri snemanju krajše reklame, zanjo sem napisal tudi scenarij, in kar čez noč prišel do ideje, da bi rad postal filmski režiser.

Na univerzi sem se odločil za smer filmmaking, ki vključuje vse, od režije do scenaristike, skratka vse. Na začetku nisem vedel, v kaj sem se podal, zato sem se prve mesece na univerzi počutil izgubljeno. Nisem vedel, kaj me bolj veseli, ali je to režija ali scenarij ali kamera, v procesu študija pa sem prišel do zaključka, da imam rad predvsem režijo.

Tu mi vse, kar sem počel prej, koristi, od kaskaderstva do glasbe, produciranja, dela z občinstvom, športa, fotografije … To je to, pri snemanju želim vsak sektor imeti pod nadzorom, vsakemu točno povedati, kaj hočem, in te koščke sestavljanke zložiti tako, kot si sam želim. Ustvarjanje filmov je nekaj najlepšega, kar sem kadarkoli počel.

Zaljubil sem se v film in to je tisto, kar želim v življenju početi.

Ampak prej ste bili v položaju, ko ste takoj dobivali odziv občinstva, pri filmu pa je zgodba drugačna. Med snemanjem ne nastopate pred občinstvom oziroma za njihov aplavz.

Res je, ko nastopaš, občinstvu nekaj daš in tu se zgodba konča, pri filmu pa lahko gledalcu predaš določeno sporočilo, ki ima trajnejšo vrednost. Opozoriš na primer na neki družbeni problem. Želim si, da bi gledalec skozi moje oči prišel do določenega spoznanja. To je naloga umetnosti.

Z ekipo filma Scout na premieri v Kinu Bežigrad konec lanskega leta. Z ekipo filma Scout na premieri v Kinu Bežigrad konec lanskega leta. Foto: Matic Kremžar

S temi besedami ste se lepo navezali na vaš diplomski film z naslovom Scout, kjer ste se lotili problematike negativnih plati družbenih omrežij. Kako je potekalo snemanje in predpriprava nanj?

Vsak študent je za konec študija moral posneti diplomski film, v katerem smo se morali prebiti skozi vse faze filmskega ustvarjanja, od kreativne zasnove do oblikovanja zgodbe in njene realizacije.

Na začetku sem sicer razmišljal, da bi se lotil drame, kjer bi obravnaval družinsko problematiko, a sem kmalu ugotovil, da mi tema ni tako blizu. Za kaj takega sem enostavno premlad, poleg tega nikoli nisem doživel slabih družinskih odnosov ali česa podobnega. Zato sem se odločil, da raje komentiram temo, ki jo poznam, ki zadeva mojo generacijo in ljudi, ki me obkrožajo. In sicer družbena omrežja, ki v današnjem svetu igrajo res veliko vlogo.

Glavni junak filma je dirkač Gus, upodobil ga je Moses Gomes-Santos, vlogo njegove bodoče žene pa je odigrala Ula Furlan. Film smo posneli na slovenski obali. Mojemu scenariju so se bolje prilegale slovenske lokacije, poleg tega je bil končni izdelek precej cenejši, kot bi bil, če bi snemali v ZDA.

Scenarij za film smo prijavili na Makedonski filmski sklad – po očetovi strani sem Makedonec -, kjer je zmagal in nam zagotovil sofinanciranje filma.

Film Scout mi bo za vedno ostal v spominu, še posebej zaradi procesa dela in ekipe, ki se je ob tem sestavila.

Alex Cvetkov

Film ste premierno predstavili v Kinu Bežigrad, kakšna bo zdaj njegova pot?

Prijavili smo ga na nekaj festivalov, tudi na Sundance, kjer so nas sicer zavrnili, smo se pa uvrstili med najboljših 100, kar med 14 tisoč prijavljenimi niti ni slabo. Na druge odgovore še čakamo.

Leta 2016 ste za oglas Premisli. Alkohol ubija, prejeli nagrado na mednarodnem natečaju Accolade Global Film Competition. Kako pomemben je ta poudarek v vašem življenjepisu?

Je pomemben, to je bil moj prvi projekt take vrste. Dal mi je ogromno izkušenj. Glede na to, da sem bil takrat zelo mlad in neizkušen, sem na to reklamo zelo ponosen, zame predstavlja določeno odskočno desko. Takrat sem si dokazal, da sem sposoben režije.

Eno je, ko v šoli nekaj snemaš in se primerjaš med seboj, drugo pa je, ko za svoj izdelek dobiš proračun, ko si odvisen od svoje ekipe, ko za teboj stoji klient, ti pa se moraš dokazati in pri tem ves čas ugibaš, ali si dosegel pričakovanja naročnika.

Oglas Premisli. Alkohol ubija, za katerega je Cvetkov prejel nagrado na mednarodnem natečaju Accolade Global Film Competition:

Pod črto - ustvarjanje filma ni mačji kašelj.

Res ne, zelo je stresno, a to je edino, kar si želim početi. Se pa zdaj še bolj zavedam, kaj vse je potrebno za celovečerni film. Film Scout je dolg 15 minut, pa je vanj vloženega ogromno dela. Film v resnici narediš trikrat, najprej v predprodukciji, nato v produkciji in nazadnje še v postprodukciji.

Je stresno?

Je in ni. To zame ni delo, niti stres. Jaz v tem uživam, zame je to kot zasvojenost, žene me naprej. Vedno gre za postavljanje izziva samemu sebi. Žene te želja po izboljšavah.

Z glavnim igralcem iz filma Scout Mosesom Gomes-Santosom. Z glavnim igralcem iz filma Scout Mosesom Gomes-Santosom. Foto: Marjan Cerar

Vaš najljubši režiser?

Uf, ogromno jih je. Blizu so mi filmi z globino, filmi, ki se lotevajo problema v določenem časovnem obdobju in na koncu ponujajo nauk, sporočilo, iz katerega se lahko nečesa naučim.

Izpostavil bi Stanleyja Kubricka. Njegov film 2001: Odiseja v vesolju je prekrasno življenjsko popotovanje. Neverjetno je, kako je videl svet in življenje. Že leta 1967, ko sploh še ni bilo računalnikov in telefonov, je napovedal, da nas bo tehnologija nekoč premagala. Ta film bi si lahko ogledal neštetokrat.

Potem je tu film Steze slave (Paths of Glory), ki govori o korupciji, o tem, da tisti, ki je najvišje v piramidi in najbolj zloben, najmanj nastrada.

Kar zadeva unikatnost, sem velik oboževalec Davida Lyncha. Zame je on bog metafor in kontrasta. Če bi lahko izbiral, s kom bi spil kavo, bi si izbral njega. Vsaka beseda, ki jo izreče, ima smisel in me navdihuje.

Pa še cel kup jih je ...

Vse zgodbe so bile že povedane, a če jo znaš povedati drugače in vanjo vložiš del sebe, je še vedno lahko presežek.

Veselje po zaključnem kadru. Veselje po zaključnem kadru. Foto: Marjan Cerar

Pred nekaj dnevi ste spet snemali v Sloveniji. Kaj pripravljate? Na družbenih omrežjih so se začele širiti fotografije rumenih fičkov. Kaj pomenijo?

Snemamo reklamo, ki javnost osvešča o tem, kako velika motnja je telefon v vsakdanjem življenju. Gre za dvominutno reklamo, posneto v stilu petdesetih let. Spremljamo vsakdan neke gospodične (igra jo Nataša Naneva), ki se zaradi pretirane uporabe mobitela kar naprej spravlja v težave. Naročnik je Agencija za varnost prometa.

Kako ste se sami lotili higieno ustrezne uporabe mobitela? Ga težko odložite z rok? Tu se spet lahko naveževa na vaš diplomski film …

Telefon predstavlja pomemben del mojega življenja, tehnologija nasploh, tudi pri mojem delu je obvezen pripomoček. Mislim, da je večja težava v tem, da ne znamo postaviti meje, da ne vemo, kdaj je dovolj.

Seveda se občasno tudi sam znajdem v tem, da se med pitjem kave "sprehajam" po storyjih na Instagramu, in potem se moram opomniti, da sem ravnokar snemal reklamo o tej temi, zdaj pa sam počnem ravno to, česar naj ne bi. Priznam, občasno se tudi sam izgubim v tem virtualnem svetu.

Sodobne tehnologije so kot droga. Trudim se, da na družbenih omrežjih ne delim svojega zasebnega življenja. Ko si vzamem čas za prijatelje in zase, takrat telefon odložim.

Seveda pa se tehnologijam ne smemo povsem izogniti. Ne vemo, kaj nas čaka, morda bo čez desetletje povsem obsegla naše življenje, mogoče pa ne. In če ji ne bomo sledili, kaj bomo potem?

Mislim pa, da nikoli ne smemo pozabiti, kdo smo in od kod prihajamo. V smislu, kdo smo brez tehnologije. Ne smemo pozabiti, da so medsebojni odnosi največ vredni in da je pomembno, da jih obdržimo, ne glede na družbena omrežja. Odnosi na družbenih omrežjih ne morejo nadvladati resničnih odnosov.

Preberite še:

Uliks Fehmiu Trendi Srbski igralec, ki ima v New Yorku znano pekarno: Blejska kremšnita je najboljša na svetu #intervju Tamara Pavasović Trošt Trendi Doktorica s Harvarda, ki si je za svoj dom izbrala Slovenijo #intervju Damian Buraczewski Trendi Poljak Damian: v Sloveniji se počuti kot doma, v Avstriji pa kot "gastarbajter" #intervju

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 24
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin