Ponedeljek, 13. 3. 2023, 14.22
1 leto, 1 mesec
Oskarji 2023: najbolj politično korektne nagrade do zdaj?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,54
2
Michelle Yeoh v vlogi, za katero je dobila oskarja za najboljšo glavno igralko.
Znanstvenofantastični film Vse povsod naenkrat je na 95. oskarjih pobral kar sedem zlatih kipcev, vključno s praktično vsemi najpomembnejšimi: film, režija, scenarij in tri od štirih igralskih, kar je v skladu z večino napovedi.
Nekateri kritiki so kmalu po razglasitvi kritizirali politično korektno in liberalno aktivistično oziroma "woke" kulturo kot razlog za to veliko zmago. Nenazadnje je s tem filmom oskarja za glavno vlogo prvič prejela Azijka, film z drugim največjim številom nagrad, Na Zahodu nič novega, ima izrazito protivojno sporočilo, zmagovalni dokumentarec je portret ruskega političnega disidenta Alekseja Navalnega in je ostro nastrojen proti agresivni ruski politiki, dobitnik nagrade za animirani film, Ostržek Guillerma del Tora, je protifašističen, zmagoslavni scenarij za Women Talking ima izrazito feministično tematiko, za nameček sta dobitnik oskarja za glavno vlogo in dobitnica za scenarij hollywoodska povratnika, ki sta se umaknila iz tega sveta zaradi spolnih napadov in nezmožnosti boja proti njim.
Za pripadnike določene generacije (ki jo je prejšnji teden v kolumni za Siol.net Aljaž Pengov Bitenc označil kot resne, odgovorne in fine ljudi – ROFL) je to končana zgodba in tako je preprosto zamahniti z roko ter narediti križ čez filmske nagrade. Ampak resnica ni tako preprosta.
Triumf zmagovalnega filma je nedvomno tudi posledica občutne razširitve Ameriške akademije filmske umetnosti in tehnologije v zadnjih letih. Ta je v svoje vrste sprejela tudi mlajše člane, ki so bili pripravljeni dati priložnost tako odbitemu filmu, kot je Vse povsod naenkrat. Njegova zgodba se namreč odvija v večvesolju, ki ga tvorimo z vsako sprejeto odločitvijo, kar privede do odklonov od realnosti, ki so za ta žanr dokaj pričakovani – kot je ta, da junakinja nenadoma obvlada borilne veščine –, do povsem odbitih – recimo, da imajo ljudje hrenovkam podobne prste, kar pa še zdaleč ni najbolj bizarna stvar v filmu.
Napovednik za Vse povsod naenkrat:
E.T. je poklical domov
Čeprav je ta prismuknjenost tisto, kar si bo gledalec najbolj zapomnil po ogledu Vse povsod naenkrat, pa se uspeh filma skriva drugje. V svojem bitu je film osredotočen na pomen družine in medsebojne podpore. In pri tem se ne razlikuje od enega najbolj slavnih filmov pri letošnjih oskarjih presenetljivo spregledanega avtorja, Stevena Spielberga. Njegov E.T. – Vesoljček je pred natančno štirimi desetletji ostal brez oskarja za najboljši film, ampak je danes edini od petih nominirancev, ki se ga spomni praktično vsak.
Skozi zgodovino oskarjev so bili znanstvenofantastični in drugi žanrski filmi pogosto potisnjeni ob rob, ne glede na inovativnost uporabe filmskega jezika in močno sporočilnost, ki jo ponuja žanr. Prvi pravi ZF-film, ki si je prislužil nominacijo za najboljši film, je bil Peklenska pomaranča Stanleyja Kubricka leta 1971, čeprav so bili že pred tem nominiranci s fantastičnimi elementi, na primer Čarovnik iz Oza, Doktor Strangelove in Mary Poppins (zadnja dva celo v istem letu).
Če se ozremo nazaj, E.T. – Vesoljček ni bil izjema, temveč pravilo. Prelomni znanstvenofantastični filmi so bili zmeraj spregledani pri nagradah, čeprav so prav ti najbolj navdihnili nove generacije filmarjev. Vojna zvezd, Superman, Iztrebljevalec, Osmi potnik, Matrica, Stvor, Jurski park in seveda 2011: Odiseja v vesolju so se v najboljšem primeru zadovoljili z oskarji v tehničnih kategorijah. Za to obstaja preprost razlog: konservativnost.
Člani Ameriške akademije filmske umetnost in tehnologije so bili namreč bolj ali manj starejši možakarji, ki so na te filme gledali zviška. Šele vztrajno izpostavljanje prenizke zastopanosti žensk, temnopoltih, azijskih Američanov in mladih med člani akademije, ki smo mu bili priča v prejšnjem desetletju (se še spomnite #OscarsSoWhite?), je prineslo spremembe in ti novi, mlajši, raznovrstnejši člani so prepoznali potencial tako inovativnega filma, ki bo že zaradi vizualne estetike vplival na prihodnje generacije.
Daniel Kwan in Daniel Scheinert, režiserski dvojec filma Vse povsod naenkrat.
Na vprašanje iz naslova lahko torej odgovorimo pritrdilno. Širša zastopanost različnih skupin in predvsem nižanje povprečne starosti članov akademije je prineslo spremembe. To pomeni, da "resni, odgovorni in fini ljudje" niso več v večini med odločevalci. Ti bi oskarja bržkone podelili Elvisu ali Fabelmanovim, morda Na Zahodu nič novega, če bi se počutili posebej "protivojno". Tako pa imamo končno tudi uradno potrditev, da znanstvenofantastičnim filmom ni treba prestati "preizkusa časa", da bi jih lahko začeli odkrito ceniti. In to je bržkone posledica #OscarsSoWhite in politične korektnosti, ki je sledila.
2