Petek, 10. 3. 2023, 22.09
1 leto, 1 mesec
Konec sveta, kot ga poznamo: resni, odgovorni in fini ljudje
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
5,88
62
Eden od bolj zabavnih stranskih učinkov podnebnega štrajka pred dobrim tednom je bilo hlastanje za zrakom, ki ga je dogodek povzročil pri resnih, odgovornih in finih ljudeh. Resni, odgovorni in fini ljudje namreč niso zgolj navadni občani kot cenjeno bralstvo teh vrstic ali (bog ne daj) njihov avtor. Resnim, odgovornim in finim ljudem (s kratico ROFL) so stvari jasne.
Gre za kaliber ljudi, ki vam zna povedati, zakaj ideje o zelenem prehodu niso vredne recikliranega papirja, na katerem so napisane. Zakaj je stanovanjska problematika nekaj, kar je najbolje prepustiti trgu. Pa tudi, zakaj gre svet k vragu zaradi feminizma in razvajene mladine, ki ima polno rit vsega, ne razume, kaj je dobro zanjo, in ne ve, kje ji je mesto.
Plečečnikov stadion
Ko so mladi na ljubljanski iteraciji podnebnega štrajka zavili tudi na Plečnik-Pečečnikov (Plečečnikov) stadion in tam posadili nekaj dreves, se je po njih usulo, kot da so cesarici posekali lipo. Dobro, vandalizma in motenja posesti res ne kaže podpirati, prav tako pa ni treba zganjati moralne panike. Nikomur se ni zgodilo nič, škoda ni velika in tudi policija se ni odzvala čezmerno.
Še največji misterij pri vsem skupaj je, zakaj je mularija drevesa sadila na terenu, kjer še trava stežka raste. Res je, mesta potrebujejo čim več zelenih površin, ki so dostopne splošni javnosti. Prav tako potrebujemo drevesa, ki hladijo urbana naselja. A bežigrajski stadion, trinajsto prase športne politike in odnosa do kulturne dediščine, ni najbolj očiten medij za takšno sporočilo.
Mladi za podnebno pravičnost so prejšnji teden organizirali Podnebni štrajk, s katerim so vladi sporočili, da se kljub obljubam na podnebno krizo ne odziva dovolj hitro in ambiciozno.
Čeprav je bil komunikacijski pristop nenavaden, sporočilo ni bilo nič manj jasno. Zato posmeh, zaničevanje in celo bes, ki so ga bili mladi protestniki deležni od resnih, odgovornih in finih ljudi, povedo več o teh kot o udeležencih protesta.
Joca Pečečnika gre v njegovem srdu še nekako razumeti. Leta 2009 je napovedal, da bodo prvo tekmo odigrali leta 2013. Leta 2023 se projekt še vedno ni premaknil in prav v preteklih dneh je sodišče odločilo, da so vrtički ob stadionu del zemljišča bližnjih Fondovih blokov in sploh ne morejo biti del projekta.
Lastnik stadiona je upravičeno slabe volje. A z ovadbami proti mladim ne bo veliko dosegel. V zapor zaradi sajenja dreves ne bo šel nihče, morebitno dosojeno odškodnino pa bi podjetnik le stežka izterjal, saj mladi resnega premoženja nimajo. Naj jim za kazen zarubijo telefone?
Problem seveda ni v tem, da so mladi posadili tistih nekaj dreves sredi nogometne zelenice.
Mularija z mnenjem
Problem, kot ga vidijo resni, odgovorni in fini ljudje, je v tem, da mladi s prihodnostjo, kot so jim jo zastavili isti resni, odgovorni in fini ljudje, nočejo imeti opravka.
Še večji problem je, da so si mladi drznili povedati, kaj si mislijo o prihodnosti, ne da bi pri tem dvignili roko in prosili za dovoljenje.
Mularija z mnenjem? Kaj hujšega! Kam pa pridemo, če bo zdaj že vsak najstnik gobcal v kamero o tem, da hoče boljšo prihodnost. Ali vsaj prihodnost, v kateri naš planet ne postane goreča krogla, ki jo občasno hladijo poplave in skok v morje pri Postojni. Petnajstletniki – tako pravijo resni, odgovorni in fini ljudje – nimajo kaj izražati mnenj, saj so za to še premladi in v nasprotju z ROFL-ovci še ne vedo dovolj.
Res je, stvari pogosto niso tako preproste, kot se lahko zdijo povprečnemu petnajstletniku. Ali povprečni trinajstletnici, če smo že pri tem. A kako, lepo vas prosim, naj se mularija nauči nians razmišljanja, ne da bi, torej, razmišljala?
In točno v tem je keč, kot se reče.
Mladina – ki v resnici niti ni več tako mlada – s protesti daje jasno vedeti, da si želi bolj pravične, vzdržne in solidarne prihodnosti, ker so sicer planetu šteti dnevi. A hkrati s tem sporoča, da so dnevi šteti generaciji, ki danes v rokah drži platno in škarje. Da se njen čas nezadržno izteka. In to je tisto, kar najbolj plaši resne, odgovorne in fine ljudi.
"Smo se za to borili?"
Kajti tudi oni so bili pred tridesetimi in več leti mladi. Tudi oni so takrat zase zahtevali boljšo, svetlejšo in pravičnejšo prihodnost. In se pri tem požvižgali na to, kaj si o njih mislijo starejši občani. Ti so vili roke ter hlastali za zrakom ob nespoštovanju in vandalizmu mladih, ki naj ne bi razumeli, kako svet deluje in kaj je dobro zanje.
Zato je neznansko smešno opazovati blatnodolske resne, odgovorne in fine ljudi, večinoma pripadnike generacije X, ki se do milenijcev in generacije Z obnašajo natanko tako, kot so se do njih obnašali babyboomerji in stari partizani. Vse, kar manjka, je kakšen bivši hipi, ki bi zavzdihnil: "Ali smo se za to borili?"
Povedano drugače, podnebni štrajk mladih je sprožil ihtavo cepetanje ljudi, ki uživajo sadove svoje slavne revolucije. Tem ljudem niti na misel ne pride, da bi zdaj popuščali nekim smrkavcem, ki hočejo – pomislite! – spremembe.
Ne samo, da revolucija žre lastne otroke, občasno ima tudi smisel za humor.
Po drugi strani pa je vse skupaj precej tragično. Ti liki imajo v svojih rokah skoncentrirano praktično vso politično, gospodarsko in akademsko moč, a se vedno znova obnašajo kot nemočne žrtve nekakšnega imaginarnega družbenega nasilja. Mladi jim hočejo vzeti avte, migranti jim hočejo vzeti službe, LGBT-osebe jim hočejo vzeti otroke, komunisti jim hočejo vzeti muzej in ženske jim hočejo vzeti, no, jajca.
Brum, brum
Tako smo, na primer, ob nedavnem 8. marcu izvedeli, da danes nimamo več pravega feminizma, saj so bile edine prave feministke njihove feministke. Kajti njihove feministke so se borile za enakopravnost, ne pa za enakost, kot to počno te razvajene sodobne feministične frajle. Ženske imajo lahko enake pravice, pravijo resni, odgovorni in fini ljudje, ne morejo pa biti enake moškim.
In ko zunanja ministrica napove feministično zunanjo politiko, gredo tem likom lasje (kolikor jih še imajo) pokonci od groze, ko ugotovijo, da bi se ženske zdaj mešale v vse. Od zakulisne diplomacije do mirovnih pogajanj. Namesto da bi ostale vsaj v bližini kuhinje in porodnišnice, če jih že vanju ne morejo več zapreti.
In ta vzorec se ponavlja od skupine do skupine, od téme do téme. Kajti resnih, odgovornih in finih ljudi v resnici ne skrbi kakovost mladinskega premisleka, prav tako ne razlika med enakopravnostjo ter enakostjo žensk in moških. V resnici jih ne skrbi niti muzej ali posvojitev otrok v mavrične družine.
Resne, odgovorne in fine ljudi skrbi, da bodo izgubili tisti presežek družbene moči, s katerim kolikor toliko uspešno branijo status quo. Skrbi jih torej, da ne bodo mogli več določati pravil igre.
In čeprav se morda zdi drugače, ta strah ni omejen na zgolj eno politično opcijo ali eno stran političnega spektra. Tudi med samooklicanimi levičarji boste našli cel kup tistih, ki menijo, da mavrične družine niso družine, ki ženske na visokih položajih še vedno razumejo kot okras in marketinško potezo ter prepoved prodaje novih vozil na fosilna goriva kot napad na njihovo moškost. Kako naj bo moški moški, če ne more za volanom delati "brum, brum"?
Pravi moški
Dejstva seveda govorijo ravno nasprotno. Samopodoba, učni in siceršnji uspeh ter zadovoljstvo otrok niso pogojeni s spolno strukturo družine, pač pa s celim kupom drugih dejavnikov. Avtomobili na fosilna goriva bodo tako ali tako izumrli, kot so izumrli dinozavri, ki so nam ta fosilna goriva dali. Ženske na najodgovornejših mestih v politiki, gospodarstvu, znanosti in drugod pa predstavljajo predvsem svežo zalogo znanja, izkušenj in vpogledov in ne zgolj poenostavljene logike tipa "ženske so z Venere, moški pa z Marsa".
In ko smo že pri tem, vsak pravi moški zna vihteti kuhalnico in valjar.
V odsotnosti dejstev v prid neubranljivega statusa quo poskušajo resni, odgovorni in fini ljudje pri soljudeh vzbuditi čustva. Predvsem jezo, strah in občutek ogroženosti. Čustva torej, ki prevevajo predvsem njih same.
In tako pridemo do zanimivega paradoksa, ko se samooklicani pravoverni levičarji znajdejo na istem bregu kot besni desničarji, ki se prehranjujejo s teorijami zarote. Pri čemer ne eni ne drugi ne pomislijo, da je družba, v kateri so se znašli, najboljši pokazatelj tega, da se motijo.
Kdo ve, morda pa bo res konec sveta.
62