Nedelja, 20. 11. 2022, 10.56
1 leto, 11 mesecev
Je bila pod goro Sinaj dobljena bitka za naša življenja?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,76
6
Jabolko spora je bil sklad za povrnitev izgube in poplačilo škode, ki ga zahtevajo države v razvoju. Na fotografiji vidimo protestnike v Šarm el Šejku, ki zahtevajo ustanovitev omenjenega sklada.
Podnebna konferenca Združenih narodov v egiptovskem letoviškem kraju Šarm le Šejk se je, tako kot številni podnebni vrhi pred tem, končala s kompromisi med razvitimi državami in državami v razvoju. Jabolko spora, zaradi katerega bi konferenca skoraj propadla, je ustanovitev sklada za povrnitev izgube in poplačilo škode zaradi podnebnih katastrof. Tega so zahtevale države v razvoju.
"27. konferenca o podnebnih spremembah se je dogajala nedaleč od gore Sinaj, kraja, ki je osrednjega pomena za številne vere in za zgodbo o Mojzesu oziroma Musi (arabsko oziroma islamsko ime za Mojzesa, op. p.). Primerno je. Podnebni kaos je kriza svetopisemskih razsežnosti. Znaki so povsod. Namesto gorečega grma se soočamo z gorečim planetom. /.../ Za razliko od zgodb s Sinajskega polotoka ne moremo čakati na čudež z vrha gore. Vsak izmed nas se bo vsak dan boril v jarkih. Skupaj ne popuščajmo v boju za podnebno pravičnost in podnebne ambicije. To bitko za svoja življenja lahko dobimo in moramo dobiti."
Tako je generalni sekretar Združenih narodov António Guterres nagovoril delegate na koncu 27. konference Združenih narodov o podnebnih spremembah (COP27), ki se je začela 6. novembra v egiptovskem letoviškem kraju Šarm el Šejk. Po predvidenem načrtu naj bi se končala v petek, 18. novembra. A kot je značilno za številne konference Združenih narodov o podnebnih spremembah, se je tudi tokrat zapletlo glede sklepov, zaradi česar se je konferenca zavlekla do nedelje, 20. novembra, in sicer do jutranjih ur.
Najtrši oreh v Šarm el Šejku
Najtrši oreh za več kot 35 tisoč delegatov, ki so na Sinajski polotok prišli iz 197 držav, je bil sklad za gospodarske in družbene škode podnebnih sprememb (na kratko sklad za izgubo in škodo oziroma loss and damage v angleščini). Tega so zahtevale države v razvoju oziroma države, ki jih negativne posledice podnebnih sprememb najbolj pestijo. Razvite države, predvsem ZDA, v manjši meri pa EU, pa niso bile najbolj navdušene.
Podnebna konferenca Združenih narodov (COP27) v Šarm el Šejku bi se morala končati že v petek, a so jo zaradi nesoglasij podaljšali za dva dni. Podnebna konferenca se je med drugim končala brez dogovora o potrebnem drastičnem zmanjšanju izpustov.
Že pred začetkom konference se je veliko govorilo o nasprotju med bogatimi oziroma razvitimi državami ter državami v razvoju. Za razvite države je glavne tema, kako pomagati državam v razvoju, da bi te opravile prehod s fosilnih energentov na obnovljive vire energije.
Na drugi strani države v razvoju želijo od razvitih držav zavezo, da jim bodo denarno pomagale pri soočanju s podnebnimi nesrečami, ki jih že doživljajo (na primer poplave v Pakistanu, težave otoških držav, kot je Tuvalu, op. p.). Tako revne države želijo videti nov sklad za plačilo preselitev ranljivih vasi ali preprosto nadomestitev gospodarske rasti, izgubljene zaradi vse večjih poplav, neviht in vročinskih valov, je pred začetkom konference pisal New York Times.
Zadržki razvitih držav
Nasprotovanje industrializiranih držav na čelu z ZDA glede ustanovitve novega sklada je deloma temeljilo tudi na bojazni, da bodo pravno odgovorne za skokovito škodo, ki so jo povzročile podnebne spremembe. Na koncu je bilo glede sklada za "izgube in škode" sprejeto kompromisno besedilo, v katerem so številna vprašanja še odprta, a je bilo priznano načelo ustanovitve posebnega finančnega sklada.
Ameriško delegacijo v Šarm el Šejku je vodil posebni Bidnov odposlanec za podnebne spremembe John Kerry (levo). Ob njem je norveški premier Jonas Gahr Støre.
Kot je že omenjeno, so imeli največ zadržkov glede novega sklada Američani (njihovo delegacijo je vodil John Kerry, posebni odposlanec predsednika ZDA za podnebje). Ti so najprej zahtevali več časa za proučitev ideje. Amerška delegacija je tudi predlagala, da bi bilo treba obnovo po nesrečah, ki jih povzročajo podnebne spremembe, financirati prek že obstoječih kanalov pomoči.
Američani želijo, da bi v sklad vplačevali tudi Kitajci
Kerry je po poročanju medija Politico pojasnil, da si ZDA želijo več informacij o tem, kako bi deloval sklad za izgube in škode in od kod bi prihajal denar. "Ni veliko ljudi, ki jih poznam, da bi podpisali nekaj, kar sploh še ni povsem definirano," je dejal in dodal, da bi moral pri skladu sodelovati "cel kup držav", ki kurijo premog, kar je bil jasen namig na Kitajsko. Ta država je namreč podpirala ustanovitev sklada, a ni pokazala navdušenja, da bi vanj vplačevala sredstva. Pri tem se sklicuje na to, da je država v razvoju. Po poročanju medijev je oblikovanje sklada podpiralo 134 držav od 197, ki sodelujejo na konferenci v Šarm el Šejku.
Podnebne spremembe so že dolga leta ena od glavnih političnih in družbenih tem. Pogosto celo glavna tema (zadnja leta sta jo sicer malce zasenčili pandemija covid-19 in ruski napad na Ukrajino). Vroča poletja, tudi na primer v Evropi (v Sloveniji smo imeli letos tudi zaradi vročine in premalo dežja na Primorskem hud požar), poplave v Pakistanu (na fotografiji) in Nigeriji ... To se le nekateri od dogodkov, ki usmerjajo pozornost na podnebne spremembe.
Nemška zunanja ministrica Annalena Baerbock, ta je tudi sovoditeljica nemških Zelenih, ki je prav tako prišla v Šarm el Šejk, je po poročanju nemških medijev glede sklada za izgube in škode v petek dejala, da se strinja z ustvarjanjem "novega instrumenta", vendar na širši osnovi. "Mi želimo ta instrument financiranja," je dejala nemška zunanja ministrica, a bi po njenem moral biti vpet v "finančni mozaik" različnih (že obstoječih, op. p.) instrumentov. Bolj navdušen nad skladom je bil podpredsednik Evropske komisije Frans Timmermans, ki je dejal, da je čas, da bogate države začnejo izplačevati denar najbolj ranljivim.
Baerbockova je tudi poudarila, da je za preprečitev nadaljnje in večje škode zaradi globalnega segrevanja potrebnih več ambicij pri zmanjševanju emisij: "Cilj 1,5 stopinje Celzija bomo lahko obdržali le, če ne bomo zmanjšali izpustov leta 2030, 2040, 2050 ali 2060, ampak če jih bomo zmanjšali zdaj." Kot vemo, je zmanjšanje izpustov oziroma odpoved fosilnim energentom ter prehod na obnovljive vire energije glavni cilj EU in razvitih držav, medtem ko za države v razvoju (še zlasti za Kitajsko in Indijo) to ni prednostni cilj.
Po opozorilih znanstvenikov bi svet moral do leta 2030 zmanjšati izpuste toplogrednih plinov za 45 odstotkov, da bi globalno segrevanje omejili na 1,5 stopinje Celzija nad ravnjo s konca 19. stoletja. Znanstveniki opozarjajo, da bi segrevanje nad to mejo lahko Zemljo potisnilo v stanje tople grede, ki ne omogoča preživetja.
Pariški vrh
Leta 2015 je na podnebnem vrhu v Parizu skoraj 200 držav podpisalo prelomni pariški podnebni sporazum, v katerem so se bogate in revne države zavezale, da bodo ukrepale v boju proti podnebnim spremembam. V času podpisa sporazuma je bil ameriški predsednik Barack Obama. Njegov naslednik Donald Trump je ZDA umaknil iz pariškega sporazuma, a so se po zmagi Joeja Bidna znova vrnile.
Številni okoljevarstveniki so od konference v Šarm el Šejk pričakovali več. Med njimi je tudi slovenska klimatologinja in redna profesorica na Biotehniški fakulteti v Ljubljani Lučka Kajfež Bogataj.
Klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj
Kakšna so vaša pričakovanja od 27. konference ZN o podnebnih spremembah? Je bila konferenca po vašem uspešna?
S stališča znanosti smo pričakovali, da bodo države brez fige v žepu sprejele neizpodbitne ugotovitve znanosti, prvič glede nujnosti bistveno večjih zmanjševanj izpustov toplogrednih plinov, kot smo jim priča zdaj (povečanje nacionalno določenih prispevkov), in drugič glede nujnega prilagajanja na že spremenjeno podnebje, ki je najbolj nujno v državah v razvoju. To zahteva velike finančne vložke, (a) sklad za financiranje odpravljanja izgub in škode ter še (b) podnebno financiranje za ukrepe v državah v razvoju, ki jih morajo prispevati za revne države razvite države.
Konkretno gledano bi se morali dogovoriti o popolnem takojšnjem prenehanju rabe premoga in pa seveda o takojšnji opustitvi vseh novih projektov fosilnih goriv v skladu s priporočili Mednarodne agencije za energijo. Jasno in brez rezerv naj bi se sprejelo dejstvo, da je omejitev dviga globalne temperature na 1,5 °C do leta 2100 edina sprejemljiva interpretacija pariškega podnebnega sporazuma. Nujna je tudi izdelava globalne časovnice za postopno opuščanje plina in nafte v skladu s ciljem omejitve dviga temperature na 1,5 °C.
Konferenca žal ni bila uspešna. Izkazalo se je, da so postala pogajalska srečanja in sam proces vse manj osredotočena na svoje bistvo – doseganje pravno obvezujočih zavez na globalni ravni. Namesto tega smo priča vzporednim političnim kampanjam in dogodkom na različnih ravneh, posvečenim financam, energetiki, prometu, krožnemu gospodarstvu, ohranjanju narave, ipd. Če k temu dodamo še pregreto politično ozračje, npr. slabe odnose med ZDA in Kitajsko, vojno v Ukrajini, visoke cene hrane in energije, potem se pač zgodi prelaganje zavez na boljše čase v nejasno začrtano prihodnost. In to je slabo – ker najboljši čas je točno zdaj.
Kakšno je vaše stališče do financiranje škode zaradi podnebnih sprememb, ki jo od bogatih držav zahtevajo države v razvoju?
Vladam globalnega severa in pa tudi azijskim velesilam še vedno manjka treh bistvenih sestavin za uspeh konference; dejanj pravičnosti, odgovornosti ter finančne pomoči prizadetim državam. Neizpodbitno je, da so za podnebne spremembe mnogo bolj odgovorne razvite države in zato je edino etično, da se oddolžijo vsaj s finančno pomočjo. Gre za relativno male zneske, če jih primerjamo z izdatki za oboroževanje, na primer, ali s subvencijami, ki jih razvite države namenjajo fosilnim korporacijam. Zavlačevanje s finančno pomočjo pa je tudi sicer nespametno – saj se bodo posledice podnebnih sprememb v državah v razvoju razvitim vrnile kot bumerang – v obliki podnebnih migrantov, okoljskega terorizma ali drugih političnih nestabilnosti.
Na drugi strani vemo, da razvite oziroma bogate države želijo, da bi države v razvoju opustile fosilne energije in začele uporabljati obnovljive vire energije. Je ta želja bogatih držav realna oziroma kdaj in kako jo je mogoče uresničiti?
Države v razvoju niso prve na potezi, ko govorimo o obnovljivih virih energije. Razviti svet mora dati zgled, zlasti pri učinkoviti rabi energije in naravnih surovin. Namreč to je prvi korak – porabiti s pomočjo novih tehnologij ali prestrukturiranja manj energije/snovi, drugi korak pa je zamenjava vira na pretežno obnovljive vire energije. Bogate države bi torej morale s finančno pomočjo in prenosom znanja stimulirati najprej take ukrepe in pa voditi z zgledom.
6