OCENA FILMA: Svetovna vojna Z

Niz odličnih filmov Brada Pitta se nadaljuje. Najnovejši, Svetovna vojna Z (World War Z), ki ga je po istoimenskem romanu Maxa Brooksa posnel Marc Forster, režiser Bala Smrti, V iskanju dežele Nije in bondiade Kvantum sočutja, sicer ne spada v isto ligo kot Tarantinove Neslavne barabe, Fincherjev Nenavaden primer Benjamina Buttona in Malickovo Drevo življenja – za kaj takega mu manjka izvirnosti – toda osupljivi posebni učinki, učinkovita režija in prepričljivi igralski nastopi na čelu s Pittovim poskrbijo za enega od najrazburljivejših spektaklov prve polovice leta.

Če je le mogoče, poskušajte odmisliti vir, na katerem film temelji, saj že vrabci na strehah čivkajo, da gre za izjemno svobodno priredbo romana, ki nima s knjižno predlogo ničesar skupnega, razen zombijev, svetovne apokalipse in naslova. Medtem ko se je v romanu vojna že končala, se ta v filmu odvija pred našimi očmi – krvoločni zombiji preplavijo svet, pred njimi ni varna nobena država na nobeni celini, podleže jim celo predsednik ZDA. Med redkimi preživelimi je tudi družina Gerryja Lana (Pitt), nekdanjega preiskovalca Združenih narodov, ki ima to srečo, da se znajde na varni letalonosilki, na kateri pa je prostor samo za kooperativne.

Po grožnji, da bodo v primeru nesodelovanja njegovo ženo in hčerkici deportirali nazaj na kopno, se Gerry – akcijski Butros Butros Gali, ki je v preteklosti služil v Čečeniji, Liberiji in na Šrilanki – odpravi na misijo reševanja sveta, od Južne Koreje do Jeruzalema in Wallesa, na kateri poskuša odkriti izvor virusa (točko nič vojne proti zombijevskemu terorju) in zdravilo zanj, če to sploh obstaja. Narava, serijska morilka, je resda prasica, kot jo poimenuje mladi virolog, a nas lahko tolaži dejstvo, da ima tudi ona svoje slabosti.

Tako kot jih ima tudi Svetovna vojna Z. Fosterjevemu visokoproračunskemu spektaklu lahko očitamo številne scenaristične pomanjkljivosti: osebnosti v filmu se ne razvijajo, liki so klišejski, pogrešljivi in za zgodbo precej nepomembni (od večine se poslovimo že minuto po tem, ko izvemo njihovo ime, medtem ko nas za Pitta in njegovo družino nikoli ne skrbi), v sklepnem delu pa se rahlo poruši še ritem filma.

Kar pa ne vpliva na pristnost izkušnje, ki vas bo vse od začetka večino časa držala na robu sedežev, kar lahko danes trdimo za redke poletne uspešnice. Proračun filma, ki presega 200 milijonov ameriških zelencev (če malo pretiravamo, je Svetovna vojna Z stala več kot vsi zombijevski filmi pred njo skupaj), se odraža na platnu: spektakularne akcijske sekvence (vključno s klimaktičnim napadom na obzidan Jeruzalem, ki preraste v srhljivko na potniškem letalu), si sledijo druga za drugo, množice računalniško ustvarjenih zombijev, ki kot vojska sestradanih termitov preplavijo mesta (opravka imamo s zombificiranimi Huseini Bolti), so videti sveže, pohvale si zasluži tudi odličen 3D, ki nas povleče v akcijo in nadgradi številne strašljive trenutke.

Ker ima film v ZDA oznako PG-13 (mlajšim od 13 let se ogled priporoča v spremstvu odraslih skrbnikov), ne pričakujte krvi. Ogled filma otrokom kljub temu odsvetujem: groza je resda precej omiljena, toda režiser gledalca prisili, da uporabi domišljijo (lep primer za to je prizor, v katerem Pitt previja rano izraelski vojakinji, ki ji je zaradi ugriza zombija odsekal roko), energična montaža, vrhunska fotografija in razgibana glasbena podlaga Marca Beltramija pa ustvarijo paranoično napeto vzdušje, ki nekoliko popusti šele na malo manj posrečenem koncu, ko smo gledalci, očitno pa so bili tudi ustvarjalci, z mislimi že pri morebitnem nadaljevanju filma.

Pomembna odlika Svetovne vojne Z je, da film kljub nenehni akciji in slabo spisanim likom ohranja občutek za človečnost, kar pa ne bi bilo mogoče brez Brada Pitta. Če komu verjamemo, da lahko reši svet, verjamemo njemu, hkrati pa igralec že v prvih minutah filma vzpostavi čustveno vez z družino, ki žene njegov lik – zadnjega akcijskega heroja, ki postane junak proti svoji volji – in zgodbo naprej. Pohvale si zaslužijo tudi drugi igralci – opozoriti moram predvsem na Mireille Enos iz Gangsterske enote, ki je enako prepričljiva v vlogi Gerryjeve žene – toda uspeh filma sloni na gospodu Jolieju, brez katerega bi bila Svetovna vojna Z vsej kakovosti navkljub lahko zelo hitro svetovna polomija.

Priznati je treba, da film po ogledu ne ostane dolgo z nami, kar pa niti ni njegov namen. Svetovna vojna Z je "samo" eskapistično razvedrilo, ki nas pripravi, da se prvič veselimo naslednje svetovne vojne, s čimer imam v mislih morebitno nadaljevanje filma.

Svetovna vojna Zzzz? Prej Svetovna vojna A. Dobro – B.