OCENA FILMA: Škrlatni vrh

"To ni zgodba o duhovih, to je zgodba, v kateri nastopajo tudi duhovi," v uvodnih minutah Škrlatnega vrha (Crimson Peak) dahne Edith Cushing (Mia Wasikowska), glavna junakinja filma. Mična in bledična gospodična ve, kaj govori. Ne le da je tudi sama avtorica gotske literature, Edith lahko občasno duhove, na primer tistega od svoje mame, celo vidi in se z njimi pogovarja.

Če se sprašujete, ali je Edithina sposobnosti dar ali prekletstvo, vam moram povedati, da ni ne eno ne drugo. Morala bi biti dar, toda na njeno nesrečo duhovi ne slovijo po svoji gostobesednosti in artikuliranosti, zato si Edith z njihovimi zloveščimi svarili v slogu "Boj se Škrlatnega vrhaaa," ne more kaj prida pomagati.

Pozneje se izkaže, da je Škrlatni vrh krajevno ime za samotno posestvo z razpadajočo trinadstropno viktorijansko hišo na severu Anglije, v kateri Edithin skrivnostni snubec Thomas Sharpe (Tom Hiddleston) na začetku 20. stoletja prebiva s svojo starejšo sestro Lucille (Jessica Chastain) in kamor se Edith preseli po sumljivi smrti svojega očeta, premožnega ameriškega industrialca.

Če nič drugega, se "poduhovljena" mladoporočenka tam vsaj ne dolgočasi. Medtem ko njen ambiciozni mož s strojem, ki ga je sam izumil, v okolici hiše koplje rdečo glino, po kateri je posestvo poimenovano, ji družbo delajo duhovi, čas pa si krajša z razvozlavanjem grozljive skrivnosti, pred katero jo je materin duh kar dvakrat opozoril.

Bolje bi bilo, če bi jo enkrat in bi takrat navedel točen naslov ali pa razlog, zakaj bi se morala Edith Škrlatnega vrha bati. Toda saj veste – duhovi delujejo na skrivnostne načine, podobno kot bog.

Škrlatni vrh NI grozljivka, ampak gotska romanca z izdatnimi primesmi grozljivke

Sam bom v svojih besedah nekoliko bolj neposreden, pri čemer bom pazil, da vam ne bom razkril velike skrivnosti filma, če seveda žanra ne dojemate kot skrivnost: devetega celovečerca mojstra grozljive fantastike (ali fantastične groze) Guillerma del Tora bi se morali bati predvsem gledalci, ki so si ogledali napovednik filma in se bodo v kino odpravili v upanju, da bodo spremljali zgodbo o duhovih, v kateri nastopajo tudi ljudje.

Naj vas napovednik in režiserjev sloves ne pretentata. Del Toro je gledalce tik pred izidom filma prek Twitterja posvaril, da Škrlatni vrh ni grozljivka, ampak gotska romanca, toda vodje oglaševalske kampanje so njegovo svarilo in Edithin uvoden citat preslišali ter v zavajajoč napovednik raje vključili besede, ki jih glavna junakinja izreče na začetku in koncu filma: "Duhovi so resnični. Toliko vem."

Film je čudovito posnet in na trenutke izjemno nasilen (zadnje dejanje je prava klavnica) in da, duhovi so ena od značilnosti, zaradi katerih se Škrlatni vrh uvršča med grozljivke, toda če boste pričakovali Favnov labirint z duhovi ali Zlobne mrtvece v korzetih, obstaja velika verjetnost, da boste kinodvorano zapustili razočarani. Toliko vem.

Relikt hollywoodske preteklosti v sodobni viktorijanski preobleki

Ker so velike gotske romance relikt hollywoodske preteklosti, me ne čudi, da so se pri studiu odločili, da Škrlatni vrh promovirajo samo kot grozljivko. Bojim se, da so si s tem naredili medvedjo uslugo, saj bo del Torov film zaradi tega še težje našel ciljno občinstvo. To nedvomno obstaja, nisem pa prepričan, da je prav številčno.

Škrlatni vrh dolguje tako grozljivkam Marie Bave in Terencea Fisherja kot kostumskim melodramam in psihološkim srhljivkam iz obdobja druge svetovne vojne, kot so Hitchcockova Sum in Rebbeca, Wylerjev Viharni vrh in Stevensonova Jane Eyre, torej filmom ki so jih veliki hollywoodski režiserji snemali za žensko občinstvo (moški so se borili na frontah), večina pa je temeljila na romanih avtoric (najbolj znani med njimi sta sestri Emily in Charlotte Brontë).

Zadnjim morda dolguje celo nekoliko (pre)več. Del Toro je obdržal osnovno premiso klasičnih gotskih romanc – deviška mladenka pade pod vpliv notranje razklanega neznanca s temačno skrivnostjo, kar jo pripelje na rob psihičnega in fizičnega propada, zgodba pa se odvija na grozeči lokaciji, ki je videti živa in grozi, da jo bo požrla –, le da je vanjo vtaknil še duhove in nekoliko emancipiral ženske like.

Na žalost se ves emancipacijski naboj filma porazgubi med razkošnimi kostumi, potenciranimi čustvi in (času primernimi) izumetničenimi dialogi, ki zvenijo, kot da jih je del Toro prepisal iz katerega od romanov Jane Austen. Izkušnjo pa pokvari še krvava skrivnost, do katere se gledalci prikopljemo veliko prezgodaj.

Nerazsodnost in rahločutnost članov družine Adams

Del Toro je staromodno romantično pripoved posodobil predvsem tako, da je kastriral moške like. V prenesenem pomenu. Thomas lahko še vedno opravlja svoje zakonske dolžnosti, toda v filmu dominira njegova sestra, ki skrbi za to, da ostanejo okostnjaki iz njune preteklosti poskriti v omarah. (Lucille Edith prepove vstop v določene dele hiše, s čimer ji da vedeti, da so prav ti prostori najbolj zanimivi. Nihče ni rekel, da je ta metoda učinkovita.)

Morda bi bilo drugače, če bi Thomasa, kot je bilo prvotno načrtovano, igral Benedict Cumberbatch. Hiddleston je bil odličen v vlogi Thorovega brata Lokija, tokrat pa je videti preveč mehkužen oziroma premalo zlovešč. Scenarij mu ne naredi usluge: ker Thomas že na začetku filma razkrije svoja prava čustva do svoje izbranke, gledalci nikoli nimamo občutka, da je dekle v njegovi družbi v nevarnosti, skrivnost, ki si jo delita s sestro, pa nam preprečuje, da bi nam lik prirasel k srcu.

Za še bolj nekoristnega se izkaže Edithin prijatelj iz otroštva dr. Alan McMichael (Charlie Hunnam). Ta glavni junakinji kot princ na belem konju prihiti na pomoč, na koncu pa je on tisti, ki ga mora Edith v snežnem metežu reševati. Dr. McMichael je v filmu tudi zato, da Edith in gledalcem, ki so se v ključnih prizorih odpravili na stranišče ali ki trpijo za Alzheimerjevo boleznijo, tik pred krvavim finalom še enkrat pojasni skrivnost, ki jo je njegova rešiteljica ob sugestijah duhov že razkrila.

Kar nas pripelje do glavne junakinje oziroma igralke, ki glavni lik upodablja. Wasikowska ima z igranjem v kostumskih zgodovinskih dramah že toliko izkušenj, da si je skoraj ne morem predstavljati v sodobnih oblačilih. Kot taka je bila izjemno predvidljiva izbira za vlogo Edith, kar samo okrepi občutek že videnega. Hkrati je Wasikowska v svoji vlogi preveč zadržana, nedostopna in nerazsodna, da bi se lahko z njenim likom poistovetil. (Edith okoliščine očkove smrti niti malo ne zanimajo – zakaj bi se zanašala na znanost, če si pa lahko pomaga z indici duhov?)

Tu se pokaže največja razlika med Škrlatnim vrhom in tremi grozljivkami, ki jih je mehiški režiser posnel v španskem jeziku in s katerimi si je prislužil sloves mojstra žanra. Medtem ko smo v Cronosu, Hudičevi hrbtenici in Favnovemu labirintu dogajanje spremljali skozi oči nedolžnih otrok, s katerimi smo se lahko vsi poistovetili, smo se v Škrlatnem vrhu prisiljeni postaviti v kožo zaljubljene dedinje z nezdravo fascinacijo nad duhovi, s katero se bo v danih okoliščinah lahko poistovetil le malokdo.

Vem, ljubezen je čudna reč, toda če se nisem mogel poistovetiti z njenim likom (spol pri tem ne igra nobene vloge), s katerim bi se pa potem lahko? Čudaška brat in sestra ne prideta v poštev, odvečni dr. McMichael, ki je zapustil moj spomin v trenutkih, ko je zapustil platno, pa tudi ne. Morda z duhovi ali pa s hišo?

Ko smo že pri hiši …

Glavne odlike filma sem prihranil za konec, pri njih pa se ne nameravam zadržati predlogo, saj menim, da jih v vsem njihovem gotskem sijaju (ali temačnosti) razkrije že napovednik.

Škrlatni vrh je, podobno kot strah, nepričakovano prazen film, kar pa še ne pomeni, da ga okoli nič ni. Nasprotno – film je prava vizualna poslastica, njegove tehnične lastnosti pa prikrijejo številne pomanjkljivosti v zgodbi. Ta bi se lahko v rokah vizualno manj ekspresivnega režiserja sesedla kot hišica iz kart, del Toro pa je na njenih majavih temeljih zgradil čudo filmske arhitekture, ki bo prestalo preizkus časa in ki ga bodo lahko občudovale tudi prihodnje generacije.

To ne velja samo za strašihišo in posestvo, na katerem ta stoji, ampak za celoten film, res pa je, da ta mogočna nepremičnina še najbolje ponazori vrhunske dosežke tehnične ekipe. Izvrstna fotografija, scenografija in posebni učinki v hišo in film vdahnejo življenje, pri čemer se opazi, da se ustvarjalci v nasprotju z uveljavljeno hollywoodsko prakso niso zanašali samo na računalniško generirane podobe, temveč so si pri svojem delu pomagali s staromodnimi in dražjimi, a toliko prepričljivejšimi metodami.

Del Torova gotska romanca je morda plehka in, še posebej v prvi polovici filma, izjemno počasna, nikoli pa ni dolgočasna. Vsak prizor, vsak posnetek je mojstrovina v malem, klišeji in vplivi drugih filmov, po katerih se del Toro odkrito zgleduje, pa se porazgubijo v detajlih in vizualni domišljiji.

Če niste pretiran romantik in vam bodo dialogi zveneli trapasto, se poskušajte osredotočiti na druge stvari: barvno simboliko, kroj kostumov, bližnje posnetke mrčesa, sij sveč, domiselne premike kamere, izdelane tapete, srhljive zvočne učinke, zoglenelim truplom podobne duhove …

Pri tem vas moram opozoriti, da je mehiški režiser v film vključil tudi kakšen prizor, ki bi lahko nežne duše precej pretresel. Del Toro najde lepoto v grdem, toda na razčesnjeni betici tudi on ne more odkriti ničesar lepega. Film si v ZDA ni zaman prislužil cenzorske oznake R (mlajši od 17 let si ga lahko ogledajo v spremstvu odraslega skrbnika).

"Strašen" sklep

Škrlatni vrh je vizualno najbolj mikaven film prvih desetih mesecev tega leta, na žalost pa so mi njegovi liki in scenarij preprečevali, da bi bil vanj čustveno vpet. S tega vidika je del Torov deveti celovečerec bolj podoben njegovimi hollywoodskim produkcijam (Rezilo 2, Hellboy, Ognjeni obroč) kot pa špansko govorečim mojstrovinam, le da tisti filmi sami sebe niso jemali tako zelo resno. Škrlatni vrh si ob takšni zgodbi tega res ne bi smel privoščiti.

Čeprav Škrlatni vrh po zaslugi izpiljenega sloga in spodobnih igralskih nastopov, med katerimi izstopa skoraj neprepoznavna Chastainova, vzdržuje naše zanimanje do bizarnih in nenamerno smešnih zadnjih minut, je zgodba filma strašansko predvidljiva, maloštevilne nastopajoče osebnosti pa so, vsaj na papirju, precej enolične in nezanimive.

Medtem ko se mi ob misli na Favnov labirint in njegovo uspavanko še danes naježijo kocine, lahko z veliko gotovostjo zapišem, da bodo čudovite podobe in glasovi, s katerimi nas obdaruje del Torov karneval groze, kmalu zbledeli iz mojega spomina. Za uspavanko iz Škrlatnega vrha, s katerimi je pokojna mama Sharp nekoč zazibala v spanec svoja čudaška otroka, lahko to že zdaj potrdim.

Dobra tri in nič več.

Napovednik filma: