OCENA FILMA: Pot v raj

Pomlad slovenskega filma se je po zaslugi komične drame Pot v raj – morsko obarvanega celovečernega prvenca Blaža Završnika – prevesila v poletje. Mlad režiser je proračunske omejitve obrnil sebi v prid in posnel preprost, simpatičen in optimističen film, ki bo očaral najširši krog gledalcev, kar potrjuje tudi nagrada občinstva na nedavnem FSF-ju.

Pot v X

Pot v raj je grenko-sladka zgodba o fantu in dekletu, ki se srečata na življenjskih prelomnicah in drug drugemu pomagata omiliti duševno bolečino. Študent fizike Žak (Klemen Janežič) po tragični smrti svojih staršev spakira nahrbtnik in se peš odpravi proti obali, kjer je zasidrana družinska jadrnica.

Med hojo naleti na svetlolaso Lučko (Ajda Smrekar). Zgovorno dekle ga prosi, da jo zapelje do dalmatinskega otoka Olib, na kar Žak po daljšem prigovarjanju tudi pristane. Vase zaprti mladenič in nič kaj sramežljiva mladenka se na jadrnici počasi zbližata in razkrijeta razloge, ki so ju prignali na pot.

"Stvari, ki si jih je vredno zapomniti, nikoli ne pozabiš." pravi Lučka Žanu. Ker zgodba filma sama po sebi ni najbolj izvirna, vam ne morem obljubiti, da njune pustolovščine nikoli ne boste pozabili, lahko pa vam obljubim, da 80 minut, ki jih boste na jadrnici preživeli v družbi Ajde Smrekar in Klemna Janežiča, ne boste obžalovali.

"Netipičen" slovenski film

Ustvarjalci nam zgodbo posredujejo brez pretiranega govoričenja. Tegobe mladih junaka povzameta v nekaj stavkih. Lučka je sicer klepetava, toda o sebi dolgo časa ne izda ničesar, medtem ko je Žak že tako ali tako precej molčeč. Preteklost sta oba pustila na obali, načrte za prihodnost prav tako. Pogovarjata se predvsem o sedanjosti in o življenju na barki, ki si ga občasno popestrita z reševanjem križank ali kartanjem.

Ker sta oba tako rekoč nepopisana lista, se bodo gledalci, ki pripadajo njuni generaciji, z njima toliko prej poistovetili. To velja še posebej za energično Lučko, ki jo je odlično odigrala Smrekarjeva. Čeprav je njeno razkritje na koncu filma pričakovano, ima prizor močan čustven naboj.

Završnik se bolj kot na besede zanaša na izvrstno fotografijo Leva Predana Kowarskija, prijetno glasbeno podlago Andija Koglota in Larena Poliča ter na prepričljivo in ponotranjeno igro mladega igralskega para, ki je z režiserjem sodeloval tudi pri pisanju scenarija. Gledalci, ki jih pri slovenskih filmih motijo preveč literarni scenarij, zboren jezik in gledališka igra, bi morali Završnikov prvenec pozdraviti z odprtimi rokami.

Netipična romanca

Zgodba prinese tudi kakšen temen oblak, ki pa ne zamori na sploh izjemno optimističnega vzdušja. Film Pot v raj je lahkoten kot poletni vetrič. Komičen, po svoje pa tudi romantičen, vendar ne v dobesednem pomenu besede. Ne pričakujte romantične komedije, v kateri bi si šla fant in dekle na živce, pristala v postelji, se sprla, na koncu pa si obljubila večno ljubezen.

Žan in Lučka sta bolj sopotnika kot ljubimca. Intimo ustvarja že samo okolje in izjemna kemija med igralcema, ki sta par v resničnem življenju. Čeprav sta utesnjena, si puščata prostor in ne silita drug v drugega. Povezanost in naklonjenost lahko začutimo v njunih pogledih. Ne spomnim se, kdaj sem si nazadnje tako želel, da bi se glavna junaka poljubila.

Ali se to res zgodi, naj ostane skrivnost (razkril vam jo bo že napovednik in uradne fotografije iz filma), je pa konec zgodbe imenitno izpeljan. Ta je v popolnem nasprotju s "tipično slovenskim" začetkom – pogrebom. Če vas bo film vsaj malo prevzel, tako kot je mene, boste dvorano zapuščali z nasmeškom.

Rojeni v socializmu, odraščali med tranzicijo, ustvarjajo v kapitalizmu

Završnika lahko pohvalimo, ker se ni ustrašil neizbežnih primerjav z obema celovečercema Nejca Gazvode: Izletom in Dvojino. Pa kaj zato, če so si vsi trije filmi tematsko podobni? To, da mladi režiserji izhajajo iz okolja, ki ga poznajo, in da v svojih filmih, se posebej pa celovečercih, obravnavajo teme, ki so jim blizu, je kvečjemu dobro. Dodatna širina pride z leti in izkušnjami.

Oba režiserja, Završnik in leto dni mlajši Gazvoda, pripadata isti, "izgubljeni" generaciji, rojeni na sredini osemdesetih let prejšnjega stoletja. To je generacija, ki se je rodila v eni državi in ki je odraščala ter se (kot prva) šolala v drugi. Generacija, ki ne ve natančno, kam jadra, ve samo, da bi rada čim prej zapustila obalo, pri tem pa upa na ugoden veter.

Čeprav na področju slovenskega filma že dolga leta vladajo neugodne razmere, je veliko predstavnikov te generacije (ob Završniku in Gazvodi sta tu še Rok Biček in Marko Šantić) pogumno zaplulo v razburkane vode. Že samo dejstvo, da so se lotili snemanja filmov, bi moralo mladim služiti za zgled in spodbudo, dodatno motivacijo pa lahko črpajo iz tega, kako kakovostne filme jim je v danih okoliščinah (te se sicer med seboj razlikujejo) uspelo posneti.

Za pripadnike omenjene generacije, v katero spadam mimogrede tudi sam, je bil sodobni slovenski film od nekdaj sinonim za duhomoren dolgčas. Marsikdaj povsem neupravičeno. Filmi, kot je Pot v raj, bi morali to posplošeno dojemanje slovenskega filma dokončno spremeniti.

Napovednik filma Pot v raj: