OCENA FILMA: Misija Argo

S filmom Misija Argo je Ben Affleck na svoj življenjepis dodal tretji celovečerni režijski podvig in z njim potrdil tisto, kar je vse jasneje postajalo že prej: tako kot Clinta Eastwooda ali Georgea Clooneyja ga je mogoče uvrščati med igralce, ki se znajo odlično odrezati tudi za kamero. In če je s svojima prvima filmoma Zbogom, punčka in Mesto v Bostonu raziskoval bolj ali manj pokvarjene posameznike, ki so taki, ker jih je tako izoblikovalo okolje, v katerem živijo, se je z Misijo Argo podal nekam drugam: tako v dobesednem kot prenesenem pomenu.

Film, osnovan na resničnih dogodkih, je postavljen v leto 1979 oziroma 1980 – v čas krize s talci v Iranu, ko med iransko revolucijo šestim diplomatom uspe uiti iz zasedene ameriške ambasade, zatočišče pa jim ponudi kanadski veleposlanik. Na drugem koncu sveta se CIA ukvarja s tem, kako bo šesterico uspešno rešila iz države – na koncu skorajda nemogoča naloga pripade agentu, strokovnjaku za reševanja Tonyju Mendezu, ki se v Teheran odpravi kot hollywoodski producent, ki želi v Iranu posneti znanstvenofantastični spektakel. Ujeto šesterico namerava "spremeniti" v filmsko ekipo in jih po ogledu "potencialnih snemalnih lokacij" varno odpeljati domov.

Skrivna misija je še dolgo po dogodku ostala skrivnost, obelodanili so jo šele leta 1997, deset let pozneje pa je bila podrobno opisana v članku revije Wired – tega je v scenarij prenesel Chris Terrio. Ko je scenarij v roke prišel Georgeu Clooneyju, je ta kot producent filma v producentsko vlogo povabil tudi Granta Heslova, za režijo filma pa naj bi si že kmalu zamislil prav Afflecka.

Čeprav se zgodba filma zdi smešno nemogoča, so njeni temelji resnični, medtem ko je nemalo detajlov netočnih, olepšanih ali izmišljenih. Recimo: vloga Kanade naj bi bila v resnici večja, kot je prikazano v filmu, Tony Mendez v Iran ni odletel sam, letalske karte lažna filmska ekipa ni dobila šele na letališču in tako naprej in tako naprej … Ob omenjene in tudi vse preostale neresnične detajle se je kaj lahko spotakniti – in se marsikdo tudi je –, a se je treba zavedati, da tudi filmi, posneti po knjižnih predlogah, niso enaki zgodbam na papirju. Affleck in njegova ekipa so pač zgodbo na veliko platno prenesli tako, da deluje. Da si gledalec lahko grize nohte, da se lahko nasmeji in ne dolgočasi. In treba je reči, da so to naredili resnično dobro.

Res je, da druga polovica filma morda zapade v pretirani ameriški patriotizem in da so Iranci prikazani kot podivjana drhal, po drugi strani pa je treba razmisliti tudi o tem, da želi film ujeti občutek utesnjenosti, ki jo je šesterica diplomatov čutila, ko se ni mogla premakniti niti čez vhodna vrata ambasade. Če bi se v podobni situaciji znašel kdorkoli od nas, bi ljudi tam zunaj pač dojemal kot grožnjo, kot pošasti, ki strežejo po življenju, pa naj bodo to Iranci, Američani ali naši sonarodnjaki. Obenem ne smemo pozabiti, da je film kritičen tudi do Američanov – navsezadnje vključuje posnetke ljudi na ulicah, ki se znašajo nad nedolžnimi Iranci v ZDA, pa tudi ameriško mladino, ki bi nekaj Irancev najraje postrelila – "samo v opozorilo", seveda.

Da bi šesterica delovala karseda prepričljivo, jo je pred snemanjem Affleck tudi v resnici za več dni zaprl v hišo, ji vzel telefone in računalnike, pustil pa ji le stare časopise in filme. Tako kot življenje za štirimi stenami bivališča kanadskega ambasadorja res deluje utesnjeno, je Affleck poskrbel, da vsaka lokacija dogajanja pomeni tudi svoj edinstveni tok in učinek filma. Medtem ko je Iran poln napetosti, prostori agencije CIA, polni hitenja in direndaja ter glasov od zgoraj, Hollywood zaznamuje sonce, glamur, popularna rock glasba, humor, obenem pa tudi satira tamkajšnjega dogajanja.

Če imajo posamezni deli filma sebi lastne značilnosti, pa jih združuje jasen pridih sedemdesetih: vse od začetnega logotipa Warner Brothers, ki so ga uporabljali v tistem času, pa do glasbe Dire Straits, Affleckove daljše pričeske, goste brade in (danes) hipsterskih očal ujetih diplomantov. Še več, da bi bil občutek zgodovinskega obdobja še pristnejši, je Affleck zgodbo posnel na filmski trak. In da bi slika delovala bolj zrnasto, je posamezne sličice občutno povečal. Skupaj z načinom prikaza hektičnega dogajanja v prostorih agencije CIA je Misija Argo pravzaprav tudi svojevrstno posvetilo režiserju Alanu J. Pakuli oziroma njegovemu Vsi predsednikovi možje.

Kljub svojim pomanjkljivostim je Misija Argo film, ki napete značilnosti političnega trilerja uspešno združuje s komedijo – celo v trenutkih, ko si gledalec najbolj zagreto grize nohte. Gledalca popelje trideset let v preteklost in tam poskrbi za dve uri, v katerih se je nemogočo dolgočasiti. Brez obremenjenosti z vedno prisotnim iskanjem pretiranega ameriškega patriotizma je lahko Misija Argo nezatežen filmski posladek, obenem pa tudi dokaz Affleckove vedno bolj cvetoče virtuoznosti.