OCENA FILMA: Mi smo Millerjevi

Ste že slišali naslednjo šalo: kaj dobimo, če vzamemo nepomembnega preprodajalca trave, striptizeto, postopaško deklino in malce počasnega mladoletnega soseda, jih posedemo v avtodom, naložen z marihuano, in jih pošljemo čez mehiško-ameriško mejo? Ne? Tudi jaz še nisem slišal zanj, zato pa vem, kaj dobimo, če vse našteto stlačimo v en film: komedijo Mi smo Millerjevi (We're the Millers), ki je približno tako učinkovita kot zgornja "šala" – zasnova je obetavna, toda kje je punchline?

Šala brez uspešnega punchlina izzveni v prazno in tako je tudi z Millerjevimi, komedijo o skupinici luzerjev, ki se pretvarja, da je družina, zato da lahko čez mejo pretihotapi dvotonski "ščepec" marihuane, s čimer bo ata luzer poplačal svoj dolg do nekega bogataša. Srečo imamo, da nam šalo povedo vsaj simpatični pripovedovalci. S tem ne mislim na režiserja Rawsona Marshalla Thurberja (Dodgeball: Zgube med dvema ognjema) ali katerega od štirih – prav ste prebrali, štirih – scenaristov filma, temveč na všečno igralsko zasedbo, ki je glavni, pravzaprav edini razlog za priporočilo te povprečne komedije.

Preden jih naštejem, naj pojasnim, da vloge od igralcev sicer ne zahtevajo dobre igre, zadostuje že to, da so v filmu. Vzroka sta dva: osrednji liki se tako ali tako samo pretvarjajo, da so družina, hkrati pa lahko njihove prave identitete, značaje in celotna življenja opišemo v enem stavku. Kaj v enem stavku, z eno besedo. Ne verjamete? Jennifer Aniston igra striptizeto Rose, Jason Sudeikis preprodajalca trave Davida, Emma Roberts in Will Poulter pa njuna lažna otroka – uporniško Casey in deviškega Kennyja.

Tako, zdaj veste vse, kar morate vedeti o njih. In še nekaj: vsi so dobrega srca. Da, tudi David, čeprav se obnaša kot sebičen kreten, ki mu je mar samo za denar. Pomembno je, da se na koncu vendarle spametuje in spozna pomen družine, pa čeprav lažne. Temu je namenjen sklepni, najbolj dolgočasni in prežvečen del filma, punchline, če hočete. Morda bi film potreboval še dodatnega scenarista, ki se ne bi ukvarjal samo z opolzkimi komičnimi vložki.

Stranski liki – od vodje mehiške narkomafije, ki ga igra Tomer Sisley, do nadutega bogataša v podobi Eda Helmsa, ki zakuha celotno zadevo – so, kolikor je to sploh mogoče, še bolj klišejski, dolgočasni in enolični. Edini izjemi sta Don in Edie Fitzgerald (Nick Offerman in Kathryn Hahn), ki nas dodobra nasmejeta v vlogi neizkušenega svingerskega para. Film Mi smo Fitzgeraldovi bi bil veliko zabavnejši od filma Mi smo Millerjevi.

Toda imamo, kar imamo. Mi smo Millerjevi je lenobna komedija, ki se zanaša na šale s seksualno konotacijo ter na karizmo in priljubljenost igralske zasedbe, kar je še vedno dovolj, da lahko film umestimo v "zlato" sredino svojega žanra. Ne nazadnje imamo redko priložnost opazovati Jennifer Aniston, kako se poljublja s prismuknjeno gospodinjo IN deviškim najstnikom, kako kolne kot mornar in kako pleše vroč striptiz, kot da bi se znašla v kakšnem cenenem videospotu (da se razumemo – prizor je v filmu samo zato, ker striptizeto igra Anistonova). Lahko si predstavljam tudi slabši večer, ki bi ga preživel v kinodvorani.

Na najbolj zabaven prizor pa moramo počakati do konca filma, torej do zbirke ponesrečenih prizorov tik pred odjavno špico (ki niso nič bolj ponesrečeni od tistih, ki jih gledamo prej). Gre za prizor, ki nam razkrije, da Jennifer Aniston ne zna najbolje sprejeti šale na svoj račun. Hec je v tem, da se naša najljubša nekdanja prijateljica (ali vsaj ena od naših treh najljubših bivših prijateljic) očitno ne zaveda, da je večji del filma Mi smo Millerjevi šala na njen račun. Ha!