SiolNET. Trendi Film in TV
0

termometer

  • Messenger
  • Messenger

OCENA FILMA: Joy

0

termometer

Zmagovalni niz Davida O. Russlla se je končal. Če odmislimo prepričljiv nastop Jennifer Lawrence, ni na tej pozabljivi biografski drami nič takšnega, kar bi nas lahko posebej radostilo.

Ste se kdaj vprašali, kaj bi dobili, če bi v en celovečerec združili epizodo resničnostne oddaje Shark Tank/Dragons' Den, epizodo humoristične nanizanke v slogu Polne hiše in epizodo telenovele po svoji izbiri ter dodali nekaj minut TV-prodaje? Ne? Kakorkoli, na to vprašanje vam bo odgovorila komična biografska drama Davida O. Russlla Joy, k snemanju katere je režiser znova povabil trenutno najbolj vročo filmsko zvezdnico na planetu Jennifer Lawrence.

Dvojec je pred tem sodeloval že pri filmih Za dežjem posije sonce in Ameriške prevare. Rezultat njunega tretjega sodelovanja na žalost ni tako zelo blesteč. Lawrenceova, ki si je za vlogo novodobne podjetne Pepelke prislužila zlati globus in četrto nominacijo za oskarja, v filmu princa resda ne potrebuje, toda če bi želela pustiti močnejši vtis in konec februarja resneje računati na svoj drugi zlati kipec, bi nujno potrebovala boljši scenarij, ki se ne bi bral kot mešanica zgoraj naštetih televizijskih vsebin.

Teta metla

Film, pod katerega se je Russell podpisal tudi kot scenarist, so navdihnile resnične zgodbe drznih žensk, še posebej ene. Gre za inovatorko in podjetnico (ter soproducentko filma) Joy Mangano. Kakšen je bil njen prispevek k človeštvu? V začetku 90. let prejšnjega stoletja je ločena gospodinja in mati Joy izumila "čudežno" metlo z inovativnim sistemom ožemanja, ki je številnim gospodinjam olajšala hišno opravilo, njej pa, potem ko jo je predstavila na malih zaslonih, prinesla milijone.

Naj takoj pometem stran dvome: nikakor se ne želim norčevati iz Joyine metle, še manj iz same podjetnice – ta bi morala biti vzor vsem, ki razmišljajo o tem, da bi začeli svojo podjetniško zgodbo –, se pa sprašujem, ali sta si zaslužili lasten celovečerec. Je zgodba Manganove res tako zanimiva? Mar ni že čas, da Hollywood posname biografijo o Janis Joplin ali pa novo biografijo o Marie Curie, če vemo, da je od zadnje, Madame Curie, minilo že 73 let?

Vsa ta vprašanja (zadnje še posebej) bi bila seveda odveč, če bi nam Russell zgodbo, v kateri se bodo vsaj deloma prepoznali številni podjetniki, predstavil na zanimivejši način. Joy, ki je začela poslovno pot v očetovi garaži (ta pa je v zameno, kot vidimo v filmu, nekaj časa živel v njeni garaži), ima v lasti tudi druge patente, toda scenarij se osredotoča na njeno metlo. Prav. Ta sicer res ni tako imenitna, da bi lahko z njo igrali Quidditch, je pa, v nasprotju z Russllovim filmom, vsaj učinkovita, pa še večplastna je na koncu.

Umetnost poslovanja Russllova pripoved in Joyina metla si vendarle delita dve lastnosti: obe sta izjemno preprosti in (pretežno) plastični. Kaj nam film pove o umetnosti poslovanja? Bore malo oziroma nič takega, česar nas ne bi naučila epizoda že prej omenjenega resničnostnega šova Shark Tank, v katerem se podjetniki in inovatorji s svojimi poslovnimi idejami potegujejo za denar potencialnih investitorjev (ena od teh, "kraljica prodajnega kanala QVC" Lori Greiner, se za kratek čas pojavi tudi v filmu). Joy nam bo pokazala najočitnejše pasti pri zagonu lastnega podjetja, toda če računate na to, da vam bo ogled tega filma pomagal pri sestavljanju poslovnega načrta, se vam slabo piše.

Glavna junakinja v filmu tako ali tako prizna, da o poslu (in grafih) nima pojma in da se spozna predvsem na svojo metlo. Joy pomanjkanje znanja in izkušenj v poslovnem svetu nadoknadi s predanostjo, zagnanostjo, nepopustljivostjo, iznajdljivostjo, požrtvovalnostjo ter zaupanjem vase in svoj izdelek, kar so lastnosti vsakega uspešnega podjetnika. Film se z vidika prikaza teh lastnosti, ki so predpogoj, ne pa tudi zagotovilo za uspeh, veliko bolj izkaže, in še to predvsem po zaslugi Lawrenceove.

Od gospodinje do finančne botre

Film nenehno izpostavlja še eno lastnost glavne junakinje – njen spol. Jasno je, da režiser s svojim najnovejšim filmom, ki so ga "navdihnile drzne ženske", nagovarja predvsem te, pri čemer bi si upal trditi, da svoje ciljno občinstvo celo nekoliko podcenjuje. In ne le zato, ker biografije o moškem izumitelju tovrstnega gospodinjskega pripomočka verjetno nikoli ne bi posneli.

Čeprav je neenakost med spoloma v poslovnem svetu (in na drugih področjih) še danes velika težava, glavno sporočilo filma – ženske so lahko enako uspešne kot moški, le da se morajo za uspeh še veliko bolj potruditi – v 21. stoletju učinkuje nekoliko zastarelo in … podcenjujoče. Drugače bi bilo, če bi film posneli v začetku 90. let, ko se zgodba dogaja.

Junakinjinega življenja ni zaznamovala samo metla, ampak tudi njena disfunkcionalna družina. V hiši, ki je obremenjena z dvema hipotekama in v kateri vzgaja svoji mladoletni hčerki, živijo še Joyini ločeni starši (Robert De Niro in Virginia Madsen), njen nekdanji mož (Edgar Ramirez), ki je dve leti po ločitvi še vedno nastanjen v njeni garaži, ter njena babica (Diane Ladd), ki na sredini filma umre in nam zgodbo svoje vnukinje pripoveduje iz onostranstva. Ob tem velja omeniti, da Joy večina njenega sorodstva ovira pri gradnji poslovnega imperija.

Ko Lawrenceova na koncu filma v svoji novi razkošni vili na pogovore sprejema poslovne partnerje, daje vtis, da nastopa v mafijski trilogiji o klanu Carleone. Asociacija na Botra ni naključna, glede na to, da ima ob sebi consigliera, da jo babica na začetku filma okliče za matriarhinjo in da tudi sama izjavi (resda z drugimi besedami), da je za dosego ciljev pripravljena iti čez trupla. V prenesenem pomenu, seveda. Čeprav se sprošča na strelišču, to še ne pomeni, da ne spoštuje zakonov, gledalci pa tudi nikoli ne pozabimo, s katerim izdelkom ji je uspelo.

Ker nam film druge podrobnosti iz njene kariere zamolči, se nisem mogel znebiti občutka, da je glavna junakinja najprej in predvsem družinska ženska ter gospodinja. Uspešna podjetnica postane šele po tem, ko doživi živčni zlom. Takrat se iz obubožane gospodinje prelevi v bogato gospodinjo. Trud in vztrajnost sta se ji obrestovala, metla se ji je pozlatila.

Prvo večje kinematografsko razočaranje leta

Vzdušje filma je zaradi babičinega pripovedovanja, božičnih pesmic in pravljičnega konca kljub vsemu bolj podobno tistemu iz božične klasike Franka Capre Zgodilo se je neke noči kot pa tistemu iz Botrov. Prva polovica filma, v kateri nam Russell predstavi vse Joyine sorodnike, je, tudi zaradi preveč vpadljive režije, popolna zmešnjava, nato pa film ujame svoj ritem.

Škoda, da je zgodba tako predvidljiva (o spoilerjih torej težko govorimo) in da je igralski orkester z izjemo vodilne igralke tako razglašen. Vsi omenjeni stranski liki so namreč videti kot karikature osebnosti iz režiserjevih prejšnjih filmov. Edini, ki mu je ob Lawrenceovi uspel prepričljiv nastop, je Bradley Cooper v vlogi podjetnika in televizijskega producenta, ki je Joy pomagal na začetku njene poslovne poti.

Čeprav je tudi njegov lik podoben nekaterim igralčevim prejšnjim stvaritvam, sem med prizori, v katerih se pojavita oba zvezdnika, neizmerno užival, česar za prizore z DeNirom ne morem trditi. Pohvaliti moram tudi dejstvo, da Russell glavne junakinje ni zapletel v klišejsko romanco. Sicer pa: kaj ji bo princ, ko ima čudežno metlo?

Sklep: Joy je povprečen film, za katerega bi malokdo slišal, če v njem ne bi igrala Lawrenceova in če ga ne bi režiral David O. Russell. Čeprav se vodilna igralka v njem znova izkaže, je režiser po treh zadetkih v polno tokrat ustrelil v prazno in s tem poskrbel za prvo večje razočaranje leta.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin