SiolNET. Trendi Film in TV
2

termometer

  • Messenger
  • Messenger

OCENA FILMA: Igre lakote: Upor, 1. del

2

termometer

Prva ovira za Katniss in njene prijatelje. Ta še vedno ni tako visoka, da je franšiza v zadnjem delu ne bi mogla preskočiti, kljub temu pa pusti film glede na svoja predhodnika grenak priokus.

Igre so končane, začela se je revolucija. Zdaj gre zares. Na kocki ni več samo usoda Katniss Everdeen, njenih bližnjih in milijonov drugih prebivalcev države Panem, temveč usoda celotne franšize Igre lakote. Želel bi zapisati, da ji je dala revolucija nov zagon, toda resnica je prav nasprotna: film Igre lakote: Upor, 1. del (The Hunger Games: Mockingjay – Part 1) je daleč najšibkejši člen franšize. Ta še vedno ni tako šibak, da bo prekinil vez med gledalci in njenimi zvezdniki na čelu z odlično Jennifer Lawrence, nikakor pa je ne bo okrepil.

Mož beseda

Svoje uvodne besede moram nekoliko popraviti: potekajo priprave na revolucijo, na katero pa bomo morali gledalci še eno leto počakati. Del tega čakanja je tudi ta film. Njegova edina naloga je, da gledalce in Katniss spomni, zakaj je upor proti despotskemu režimu predsednika Snowa (Donald Sutherland) sploh potreben.

Resnici na ljubo je Snow na začetku prejšnjega filma Katniss lepo opozoril, kaj se bo zgodilo, če mu bo kljubovala: "Predstavljaj si na tisoče mrtvih sonarodnjakov. Tvoje mestece bi se spremenilo v pepel. Predstavljaj si, da izgine. Da je radioaktivno, pokopano, kot da ga nikoli ni bilo, kot 13. okrožje." Snow je morda res krvoločen tiran, a je tudi mož beseda (zaradi dramatičnega učinka si je izmisli samo tisti del o radioaktivnosti). Kruto maščevanje niso bile 75. igre lakote, iz katerih je Katniss pobegnila, marveč tisto, kar jim je sledilo.

Po uničenju 12. okrožja Katniss prebiva v 13. okrožju – legendarnem podzemnem skrivališču, kjer se uporniki pod vodstvom predsednice Coin (Julianne Moore) pripravljajo na vojno proti Kapitolu. Tu ji delajo družbo mama, mlajša sestra in zapostavljen fant Gale (Liam Hemsworth) ter vsi preživeli junaki iz Krutega maščevanja, vključno z njenim nekdanjim trenerjem Haymitchem (Woody Harrelson), osebno asistentko Effie (Elizabeth Banks) in prebeglim organizatorjem iger Plutarchom (Philip Seymour Hoffman).

Skoraj vsi: njen sotekmovalec v igrah, nesrečni Peeta Mellark (Josh Hutcherson), je obtičal v prestolnici Panema in postal obraz režima. Coinova želi, da bi Katniss postala obraz revolucije in oponašoja njen simbol, toda predsednica 13. okrožja še ne pozna trmaste in svojeglave Katniss. Po daljšem prepričevanju naša junakinja vendarle pristane na sodelovanje v propagandni vojni, medtem ko bomo morali gledalci na pravo vojno, kot že rečeno, še počakati.

Igre požrešnosti?

Franšiza se je začela leta 2012 z izvrstno Areno smrti in nadaljevala lani s še boljšim Krutim maščevanjem. Če bi ustvarjalci sledili romanom Suzanne Collins (avtorica pri filmih sodeluje kot izvršna producentka), bi se morali ustaviti pri trilogiji. Njihova odločitev, da razdelijo zgodbo zadnjega romana v seriji na dva dela, jim bo finančno nedvomno koristila, drugo vprašanje pa je, kako bo vplivala na kakovost filmov.

Deloma nam nanj odgovori že prvi del Upora. Čeprav je film skoraj pol ure krajši od predhodnika, sem imel občutek, da je vsaj pol ure daljši, to pa iz preprostega razloga, ker se v njem skoraj nič ne zgodi. Prva dva filma sta dosegla pravo razmerje med akcijo, intimno dramo in politično satiro. Tretji film to razmerje poruši v prid prisiljenim melodramatičnim prizorom in dolgim junaškim govorom, ki pa skoraj vsi po vrsti izzvenijo v prazno.

Še več: številne njihove izjave so naravnost obupne. Predsednica Coin glavno junakinjo ob njunem prvem srečanju nagovori z besedami: "Ko si izstrelila puščico v električni ščit okoli arene, si naelektrila celotno ljudstvo." Njena misel me ni prav nič naelektrila, če že, pa kvečjemu z negativnim nabojem. Nič čudnega, da se ji Katniss tako dolgo upira.

Naj navedem še en podoben primer. Peeta se med prenosom enega od svojih številnih TV-intervjujev v živo v kamero zadere: "Prihajajo po vas, vse vas bodo pobili," na kar Plutarch pripomni: "To je bilo opozorilo." Hvala za to popolnoma nepotrebno razlago – veliko bolj bi nam koristila razlaga, zakaj je Panem intervju prenašal v živo. Takšne izjave zmotijo ne glede na to, da jih izrečejo igralci z veliko začetnico, kar Moorova in Seymour Hoffman nedvomno sta.

Pomanjkanje blišča in glamurja

Filmskim priredbam se z razlogom reče priredbe. Romanov nisem bral, verjamem pa, da sta na novo pridružena člana ekipe, scenarista Peter Craig in Danny Strong, zvesto sledila zgodbi. Sumim tudi, da sta avtorja številne dialoge prepisala iz knjige. Napaka. Če se nekaj lepo bere, še ne pomeni, da se lepo sliši oziroma gleda.

Film ne predstavlja odklona od predhodnikov samo z vidika kakovosti scenarija in dialogov, temveč tudi z vidika vzdušja. To je tako temačno in enolično, da je že kar malo depresivno. Kako ne bi bilo, če pa z junaki večino časa preživimo globoko pod zemljo? V kraljestvu krta ni prostora za blišč in glamur. Na površju, med porušenimi stavbami in človeškimi okostji, tudi ne.

Trinajsto okrožje je podobno podzemnemu mestu Zion iz filma Matrica: Revolucija, mračnjaška fotografija pa spominja na tisto iz tretjega dela Osmega potnika. Glede na to, da se je Fincherjev film dogajal na zaporniški rafineriji, ni čudno, da se uboga Effie v 13. okrožju počuti kot zapornica (med drugim tudi zato, ker se je morala posloviti od razkošnih oblačil in se navaditi na dolgočasno uniformo). Med ogledom filma sem se podobno počutil tudi sam.

Odlične igralce dušijo neprepričljivi dialogi

Edina stalnica franšize, ki si nesporno zasluži pohvale, so igralci. Vsak od njih dobi priložnost, da zasije, in vsi jo izkoristijo. Na žalost je režiser filma Francis Lawrence v sodelovanju z obema scenaristoma storil vse, da bi jim otežili delo. Za dramatične prizore velja isto pravilo kot za akcijske – ne smejo biti sami sebi namen. V Uporu se takšni prizori vrstijo en za drugim. Če bi jih polovico izpustili, ne bi bilo popolnoma nobene škode, kvečjemu nasprotno. Res pa je, da v tem primeru ne bi mogli govoriti o tetralogiji.

Haymitch v nekem trenutku pripomni, da njihovi revoluciji manjka spontanosti in kisika, pri tem pa našteje dogodke iz prejšnjih filmov, ki so se gledalcev najbolj dotaknili. V Uporu sta takšna doživeta prizora samo dva. Oba se dogajata na površju, na rečnem obrežju, skupna pa jima je tudi odsotnost pompoznih dialogov – v prvem jih skoraj ni oziroma so ti izjemno preprosti, v drugem jih Lawrenceova odpoje. Šele v teh dveh prizorih film in igralci končno zadihajo s polnimi pljuči, v vseh drugih jih dušijo neprepričljivi dialogi.

Morda sem bil v svojih besedah do filma nekoliko prestrog – še vedno gre za solidno posnet in odlično odigran izdelek, ki bo "nahranil" večino ljubiteljev franšize, dvomim pa, da bo ta z njim pridobila nove privržence in dokončno nasitila stare.

V oceni Krutega maščevanja sem zapisal, da imam občutek, da so nam ustvarjalci najboljše prihranili za konec. Po ogledu prvega poglavja sklepnega dejanja in ob podatku, da sta se ista scenarista podpisala tudi pod nadaljevanje, lahko na to samo še upam. Počakajmo še eno leto in videli bomo, ali bomo franšizo pozdravljali s tremi iztegnjenimi prsti ali samo z enim.

Napovednik filma Igre lakote: Upor, 1. del:

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin