SiolNET. Trendi Film in TV
1

termometer

  • Messenger
  • Messenger

OCENA FILMA: Django brez okovov

1

termometer

Mišmaš špageti vesternov, suženjstva, nemških legend, hip hop glasbe, nadgrajen s pikantnimi dialogi in gejzirji krvi - se je virtuoz maščevanja ujel v blodnjak svojih ustaljenih in uspešnih vzorcev?

Quentin Tarantino je, kljub mnogim vplivom zgodovine sedme umetnosti, nedvomno eden največjih režiserjev sodobnega časa, ki je na svoji enaindvajset let dolgi filmski poti vplival na delo marsikaterega od svojih mlajših kolegov, se na sebi lasten način lotil žanra kriminalke, se osvobodil okovov sprejetih konvencij, ga osvežil in v svojih krvi in nepozabnih dialogov polnih filmih ustvaril like, ki še danes veljajo za nepogrešljiv del sodobne popularne kulture. Film za filmom ljubitelji njegovega filmskega izraza nestrpno pričakujejo njegovo naslednjo mojstrovino – pričakovanja so ogromna in najverjetneje se tudi sam tu in tam sooča s pritiski, ki si jih je s svojo virtuoznostjo pravzaprav nakopal sam.

S svojim aktualnim delo Django brez okovov, posvetilom legendarnim špageti vesternom, je ustvaril tisto, kar je bilo zanj pričakovati – brutalno nasilje, potoki krvi in pikantni dialogi poskrbijo za njegov dobro viden podpis, kljub temu pa se včasih ni mogoče izogniti vprašanju, ali se je Tarantino morda že ujel v mrežo svojega sloga oziroma je pravzaprav postal imitator samega sebe.

Da ne bo pomote: Django brez okovov je svojevrstna mojstrovina z zanimivo vsebino in izjemno igro, kljub temu pa se tu in tam zdi, da film na določenih, za Tarantina značilnih elementih peša.

Režiser in scenarist je svoj film bežno osnoval na filmu Django iz leta 1966, ki ga je režiral Sergio Corbucci, glavni igralec Franco Nero pa je nekaj minutk dobil tudi v aktualnem Djangu. Tarantino se je z Djangom sicer vrnil v svet neusmiljenega maščevanja, ki smo ga videli že v filmih Ubila bom Billa in Neslavne barabe, in če je nekoč že kazal naklonjenost raziskovanju odnosa med belimi in temnopoltimi Američani, ga je tokrat popeljal do vrhunca.

Zgodba filma se odvija dve leti pred ameriško državljansko vojno: lovec na glave nemškega porekla dr. King Schultz (Christoph Waltz) kupi in pozneje osvobodi sužnja Djanga (Jamie Foxx), ker od njega potrebuje informacije o lokaciji treh bratov, za katere je razpisana nagrada. Ko se mu jih Django pomaga znebiti, postaneta utečen duet, ki denar služi s pobijanjem kriminalcev – vse dokler ne napoči čas, da se odpravita osvobodit Djangovo ženo Broomhildo (Kerry Washington), ki jo ima v lasti nov lastnik, plantažni mogotec Calvin Candie (Leonardo DiCaprio).

Film je dve uri in petinštirideset minut dolga odisejada, ki s tarantinovskim pridihom več kot očitno črpa iz špageti vesternov, kljub svoji dolžini pa se nikoli ne zdi dolgovezna oziroma dolgočasna. Kot rečno, je Django brez okovov prežet s sadističnim nasiljem, mučenjem temnopoltih sužnjev, pa naj bo to z bičem, "toplo gredo" ali krvoločnimi psi. Manjka niti Tarantinova besedna provokacija, le da je tokrat množici kletvic dodal tudi rafal besede nigger – to uporabljajo tako beli kot temnopolti liki.

Z njeno uporabo je razjezil marsikaterega potomca sužnjev, med drugim tudi Spika Leeja, kar je v medijih sprožilo razgreto debato o tem, ali je njena uporaba sploh primerna. Besedo, ki je danes močno stigmatizirana, je Tarantino uporabil v skladu s pristnostjo prikaza brutalnosti suženjstva – in kdo ve; če bi jo pogosteje uporabljale tudi druge sfere popularne kulture, bi verjetno beseda svojo stigmatizacijo izgubila, s tem pa ne bi več veljala za grdo, nespoštljivo in neprimerno.

Tako kot to lahko naredi samo on, je Tarantino z Djangom ustvaril pisan kulturni mišmaš, v katerem se je poigraval z mešanjem špageti vesternov, suženjstva, nemških legend, hip hop glasbe, te pa je začinil še s šaljivim poigravanjem z ranimi začetki nerodno narejenih kapuc pripadnikov Ku Klux Klana, ki je bil sicer osnovan šele ob koncu državljanske vojne.

Glasbeno podlago, ki tu in tam deluje vse prej kot podlaga, je prispeval stari znanec špageti vesternov Ennio Morricone, za bolj sodoben pridih pa so poskrbeli James Brown, Rick Ross in 2Pac, medtem ko sta za prevladujočo glasbeno temo poskrbela Luis Enriquez Bacalov in Rocky Roberts.

In če bi bilo na tem mestu mogoče omeniti še marsikatero značilnost Tarantinovega velikopoteznega dela, kot je na primer simbolika s krvjo poškropljenega bombaževca in listov Biblije, gre večjo pozornost nameniti izjemni igri glavnih udeležencev. Christoph Waltz se je s svojim ponekod hladnokrvnim, ponekod hudomušnim in smrtonosnim, načitanim Schultzem pravzaprav vrnil k liku Hansa Lande, s čimer je utemeljil zase značilni obraz Tarantinovega filma. Prepričljivo in naravno mu je uspelo ustvariti lik, ki navdušuje, s svojimi opazkami pa tudi dodobra nasmeji. Na drugi strani je Jamie Foxx, ki je suvereno uprizoril Djangov prehod od ponižnega sužnja do hladnega, mojstrsko natančnega strelca, željnega maščevanja.

Piko na i je z eno najboljših vlog svojega življenja – v kateri je vsaj na videz izjemno užival – zarisal Leonardo DiCaprio, z vlogo "ritoliznika", zahrbtnega temnopoltega "ata" Stephena, ki je prestopil na stran svojega belega sužnjelastnika, pa je skorajda v maniri risanega filma upodobil Samuel L. Jackson.

In če je Waltzu ter Foxxu uspelo ustvariti osebi, ki v svojem prijateljstvu delujeta pristno in naravno, pa zaradi Tarantinove zasnove scenarija lik Djanga med filmom nekoliko zbledi. Resda so v vesternih posamezni liki običajno orisani precej površinsko, kar naj ne bi bilo moteče, se pa ob karizmatičnem Shultzu in slikovitemu Candieju zdi, da bi moral imeti Django več globine, če bi želel resnično priti do izraza.

Podobno so se med dogajanjem izgubili tudi nekateri karakterni igralci stare garde – čeprav odlični, jim Tarantino v nekaj minutah njihove prisotnosti na velikem platnu ni dal možnosti, da bi resnično pustili vtis.

Kljub temu da lahko gledalca tu in tam prevzame občutek, da Tarantino zase značilnim vzorcem sledi precej obremenjeno – ali pa smo zaradi visokih pričakovanj obremenjeni mi –, je Django brez okovov skupek zanimive zgodbe, neposrednosti in krvi, vznemirljive glasbene podlage in seveda odlične igralske zasedbe – tudi če ni popoln, živi v Tarantinovem edinstvenem svetu, v katerega ljubiteljem njegovega dela niti slučajno ni težko odpotovati.

Vsekakor nas zanima, v čigavi krvi se bomo kopali v prihodnosti. Do takrat pa: Auf Wiedersehen!

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin