SiolNET. Trendi Film in TV
2

termometer

  • Messenger
  • Messenger

OCENA FILMA: Birdman

2

termometer

Birdman

Ali pričakovana odlika drznosti in inovativnosti Iñárritujeve čudovito orkestrirane zmešnjave.

Ste se kdaj vprašali, kaj se je zgodilo z izvirnim filmskim Batmanom? Brez skrbi, Michael Keaton je še vedno živ in zdrav, le da je po izjemnem uspehu obeh Burtonovih filmov in odločitvi, da netopirjev kostum obesi na klin, njegova kariera zašla v slepo ulico.

V zadnjih dvajsetih letih je igralec nastopil v kopici filmov (enega je celo režiral), vendar v njih ni pustil močnejšega vtisa: v najboljšem primeru (Jackie Brown) je bil le del impresivnega igralskega orkestra, v najslabšem (Herbie: S polnim gasom) sta ga zasenčila govoreči avtomobil in govoreča Lindsay Lohan. (Ko smo že pri govorečih čudesih, ne moremo mimo odvratne komedije Jack Frost, v kateri je Keaton igral očeta, ki se spremeni v snežaka.)

Zdaj je Keatonu uspel eden od največjih igralskih comebackov tega stoletja. Ko si ga boste ogledali v črni komediji Alejandra Gonzáleza Iñárrituja Birdman ali (nepričakovana odlika nevednosti) (Birdman or (The Unexpected Virtue of Ignorance)), se boste nehali spraševati, kam je igralec v 90. poniknil. Keaton daje vtis, kot da se je ves ta čas namenoma zadrževal v ozadju in pripravljal na vlogo svojega življenja v filmu o svojem življenju.

Še več, videti je, kot da je bila celotna Keatonova kariera, vključno z obdobjem njegovega sodelovanja s Timon Burtonom, samo predpriprava na igralčev najnovejši film. Ob takšni zavzetosti, četudi le navidezni, Keatonova nominacija za oskarja za najboljšega igralca – ena od devetih, ki jih je Birdman prejel – ne bi smela biti presenečenje.

Avtobiografija, ki to ni

Prav ta, menda povsem naključna, podobnost med osrednjim likom in glavnim igralcem je ena od nepričakovanih vrlin Iñárritujevega nenavadnega filma. V njem spremljamo Riggana Thompsona (Keaton) – odsluženega hollywoodskega zvezdnika, ki je pred dvema desetletjema zaslovel z vlogo naslovnega superjunaka v franšizi Birdman, zdaj pa poskuša na Broadwayu z ambiciozno gledališko predstavo na novo izumiti svojo kariero in samega sebe.

Birdman

Riggan upa, da se bo z adaptacijo kratke zgodbe Raymonda Carverja, pod katero se je podpisal kot režiser, scenarist in igralec, proslavil kot pravi umetnik. Igro producira njegov najboljši prijatelj in odvetnik Brandon (Zach Galifianakis), v njej igrata še Rigannovo dekle Laura (Andrea Riseborough) in broadwayska debitantka Leslye (Naomi Watts), naloge pomočnice pa je Riggan zaupal svoji hčerki in ozdravljeni odvisnici od mamil Sam (Emma Stone).

Stvari se začnejo zapletati tri dni pred napovedano premiero, ko glavnega igralca med vajo poškoduje reflektor. Riggan najde zamenjavo v cenjenem, vendar izjemno težavnem in nepredvidljivem igralcu metode Miku Shinerju (igra ga Edward Norton, ki ima prav tako sloves težavnega igralca). Mike se med prvo predpremiero napije, med drugo predpremiero na odru skoraj posili svoje dekle Leslye, v zakulisju pa se ves čas precej opazno spogleduje s Sam.

Riggan počasi, a vztrajno izgublja nadzor nad svojo predstavo in nad samim seboj, glas njegovega (alter)ega Birdmana, ki igralca spremlja od samega začetka in ga prepričuje, naj pristane na snemanje četrtega dela franšize, ki ga je izstrelila med zvezde, pa postaja vedno glasnejši. Riggan Birdmana sprva samo sliši, pozneje pa ga tudi vidi. Skupaj povzročita pravo razdejanje, ki odseva igralčevo mentalno stanje.

Magični realizem v magičnem kadru

Bodo na koncu prevladale Rigganove umetniške ali zvezdniške ambicije in ali je med njimi sploh kakšna razlika? Odgovor na zadnje vprašanje vas bo morda presenetil, če se boste do njega v vsej tej čudovito orkestrirani zmešnjavi, ki ne posnema le resničnosti, ampak tudi hollywoodske visokoproračunske uspešnice, sploh dokopali. Zmešnjavi v najboljšem pomenu besede: dogajanje na platnu je namreč tako pestro, film pa tako večplasten, da mu komaj sledimo.

Magični realizem – žanr, v katerem so fantastični elementi umeščeni v realistično okolje – je le ena od številnih posebnosti filma. Riggan z mislimi premika predmete in celo leti. Ko ga prvič zagledamo, lebdi visoko nad tlemi svoje pisarne v položaju lotosovega cveta ter posluša globok in raskav batmanovski glas, ki mu pripoveduje, kako nizko je padel. Od tu do teka v spodnjicah po newyorškem Times Squaru ga loči samo še nekaj korakov, ki jih Riggan prehodi v enem samem kadru.

Prav ste prebrali – z izjemo uvodnega prizora in peščice prizorov na koncu filma je namreč videti, kot da je celoten film posnet v enem kadru oziroma t. i. kader-sekvenci. Čeprav so ustvarjalci reze med posameznimi, še vedno precej dolgimi in neprekinjenimi prizori, ki so jih posneli z eno digitalno kamero, samo prikrili, je Birdman tehnični dosežek brez primere, prav forma pa je tisto, kar dela izkušnjo edinstveno.

Birdman

To niti ni tako nenavadno, če vemo, da je kamero upravljal direktor fotografije Emmanuel Lubezki – prejemnik oskarja za Gravitacijo in eden največjih sodobnih mojstrov svoje obrti. Priznati moram, da sem bil med ogledom nekoliko preveč pozoren na prikrito montažo, sicer pa ima uporaba dolgih prizorov, v katerih se je Lubezki specializiral, veliko več prednosti kot slabosti, če se jo seveda lotiš na primeren način.

Filmi, v katerih so zvezdniki na takšen ali drugačen način igrali same sebe, niso nobena novost (najbolj znamenit primer je Wilderjev Bulvar somraka z nepozabno Glorio Swanson), magični realizem in dolgi prizori prav tako ne, ne spomnim pa se filma, ki bi mu uspel tovrsten, logistično izjemno zahteven podvig.

Lubezkijeva kamera neumorno spremlja junake na vsakem koraku in v prevladujočih bližnjih planih lovi njihove obraze, avtentična prizorišča iz zakulisja gledališča učinkujejo kot prehodi v njihovo podzavest, svetloba in ostrina se prilagajata iz sekunde v sekundo ter usmerjata gledalčev pogled, premiki kamere pa v kombinaciji z jazzovsko-bobnarsko glasbo ustvarijo razgiban ritem in izjemno energično ter (znova samo navidezno) spontano vzdušje.

Zvezdniški valček in Keatonov step

K vihravemu vzdušju veliko prispevajo tudi brezhibni nastopi brezhibno uigranega igralskega orkestra. Noben član ne odigra niti ene napačne note: Norton tako prepričljiv ni bil že več kot desetletje, Stonova najverjetneje še nikoli (oba sta nominirana za oskarja v kategoriji stranskih igralcev), izvrstno delo pa so opravili tudi Wattsova, Riseboroughova, presenetljivo resni Galifianakis in Amy Ryan, ki igra Rigganovo nekdanjo ženo Sylvio.

Njihove interakcije spominjajo na usklajeni igralski valček, le pri glavnem zvezdniku se zdi, da občasno, kadar ga nihče ne gleda, odpleše solo step. Čeprav film pripada Katonu, igralec v prizorih s svojimi soigralci ne usmerja pozornosti nase. Duška si da šele v prizorih z Birdmanom, v vseh pa je izjemno zabaven, zajedljiv in ganljiv.

Občutek imamo, da igralec na platnu razlije svojo trpinčeno dušo. Čeprav nas Kaeton v intervjujih neomajno prepričuje, da mu še noben lik, ki jih je v karieri odigral, ni bil manj podoben, mu ne verjamemo, kar nam veliko pove o njegovih igralskih sposobnostih.

Čuden tič

Če lahko o formi in igralcih govorimo v presežkih, pa tega ne morem trditi za scenarij, pod katerega so se ob režiserju podpisali še trije scenaristi. Če bi ga secirali, bi namreč hitro ugotovili, da nam ne pove nič novega oziroma da sploh ne ve najbolje, kaj nam želi povedati. Teme, kot so razlike med umetnostjo in popularno kulturo ter vloga kritikov, so obdelane strahovito površinsko, nedodelana in brez posebnega navdiha pa so tudi junakova družinska razmerja.

Je torej med umetniškimi in zvezdniškimi ambicijami kakšna razlika in kaj je tisto, kar določa uspeh filmov in gledaliških predstav – mnenje kritikov ali gledalcev? Odgovora na ti dve vprašanji se skrivata v podnaslovu filma, nisem pa prepričan, da sta me povsem zadovoljila.

Birdman je resnično čuden tič: čeprav so se ustvarjalci trudili, da bi zabrisali meje med resničnostjo in fikcijo, med ogledom nikoli ne pozabimo, da gledamo film, kar pomeni, da je v naših očeh tako ali tako vse na platnu fikcija. Edinstvena forma oplaja prežvečeno vsebino, po drugi strani pa je ta tako agresivna in izstopajoča, da izniči občutek avtentičnosti.

Iñárritujev peti celovečerec po dramah Pasja ljubezen, 21 gramov, Babel in Čudovito je marsikaj: med drugim gre za tehnično najbolj izpiljen, najbolj dostopen in z naskokom najbolj razvedrilen (ali pa najmanj depresiven) film njegove kariere. Na režiserjevo prvo nesporno mojstrovino, ki bi jo lahko postavili ob bok filmoma Gravitacija in Favnov labirint, s katerima sta nas navdušila njegova mehiška kolega Alfonso Cuarón in Guillermo del Toro, pa bomo morali še počakati.

Napovednik filma Birdman:

[video: 62559 / Birdman]

Birdman

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin