SiolNET. Trendi Film in TV
4

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Milena Zupančič: Let ne moreš zavrteti nazaj #intervju

4

termometer

"Skromnost je lepa čednost, ni pa prav nič koristna. Opažam, da nisem prav nič več ne lažno in ne zares skromna. Ne, saj sem si nagrado po toliko letih in toliko dela konec koncev tudi zaslužila."

Milena Zupančič je igralka, filmska in gledališka, Gorenjka, mama Maše in žena režiserja Dušana Jovanovića, strastna kadilka. Nagrad ima cel kup, tudi Prešernovo nagrado za življenjsko delo in najnovejšo, viktorja, prav tako za življenjsko delo. Imela je tudi Borštnikov prstan, a so ji ga pred leti ukradli, tako kot še nekaj dragocenosti simbolne narave. Njen obraz morda priča o 70. obletnici, ki se ji pospešeno bliža, a njene življenjske energije se ne bi branila niti kaka mlajša gospodična. O Cvetju v jeseni in Vdovstvu Karoline Žašler se tokrat nismo pogovarjali, izbrali smo bolj življenjske in aktualnejše teme.


Vaš mož Dušan Jovanović v pesmi Ona, ki je seveda posvečena vam, razkriva kar nekaj zanimivih dejstev o vas. Med drugim tudi to, da za 1. maj vedno izobesite zastavo, no, rekli ste, da tega zdaj ne počnete več, in to, da vsak večer tri budilke nastavite na osmo uro, vstanete pa šele ob 11. uri. To še vedno drži?

Milena Zupančič najprej vpraša svojo hčer: Maša, ali to drži? Maša: Seveda, pa ne tri, kakšnih pet. Milena: Pa še alarm na mobitelu (smeh). To z budilkami drži, samo ne vedno. Maša: Vedno, stoodstotno. Milena: Seveda, drugi gredo spat ob normalni uri, jaz pa ob 5. ali 6. uri zjutraj.

In kaj počnete do takrat?

Ne vem, to je verjetno stvar bioritma, ki se je ohranil še iz igralskih dni, ko sem se šele okrog polnoči vračala s predstav, potem pa je bilo treba še marsikaj postoriti in noč se je hitro prelevila v jutro. Danes seveda ne igram več toliko, da bi morala bedeti tako dolgo, a kot kaže, mi je ritem življenja ostal še iz mlajših let. Sicer pa je tako, vsak dan mi zmanjka časa in vsak dan zaspim šele proti jutru.

Pred kratkim ste prejeli viktorja za življenjsko delo. Kako ste se odzvali, ko so vas obvestili, da bo letos nagrada pripadla vam?

Joj, nič kaj dosti nisem spraševala. Ko so me vprašali, ali bom nagrado sprejela, sem rekla, da jo seveda bom, tega se nikakor ne zavrne. Lahko pa rečem, da nisem bila niti presenečena niti nisem dajala vtisa lažne skromnosti. Veste, skromnost je sicer lepa čednost, ni pa prav nič koristna. Opažam, da nisem prav nič več ne lažno in ne zares skromna. Ne, saj sem si nagrado po toliko letih in toliko dela konec koncev tudi zaslužila.

Kako so podeljevalci viktorja argumentirali svojo odločitev?

Joj, nekaj so res povedali, a se ne spomnim. Pa še nerodno mi je govoriti o tem.

Zakaj?

Ker je neumno. Govoriti o zvezdah v slovenskem prostoru je skrajno smešno. Morda je res le to, da ni večje zvezde na tem področju, kot sem bila jaz.

Ravno to zvezdništvo, ki se ga pogosto omenja v povezavi z vašim imenom, mi je zanimivo. Da ste ikona slovenskega gledališča in ena redkih pravih slovenskih zvezd. Kako se to zvezdništvo kaže v slovenskem prostoru? V Jugoslaviji je bilo verjetno precej drugače.

Da, precej drugače, tudi odnos do igralcev je bil v času Jugoslavije precej drugačen in še danes je tako, kar me čudi. Ne samo, da se me spomnijo in razveselijo igralski kolegi, to me niti ne preseneča, pač pa da se me spomnijo ljudje z ulice. Še vedno. Morda je v Sloveniji drugače ravno zaradi te majhnosti, vsi se poznamo in zvezde, tudi v narekovajih, ne obstajajo. Če se srečujemo na tržnici, tu seveda ne more biti nobene distance in zvezdništva.

Se spomnite kakšnega zvezdniškega trenutka?

Joj, res se ga ne.

V Jugoslaviji pa so zagotovo bili.

Naj pomislim … Za festivale, kot je bil tisti v Pulju, smo se seveda dostojno uredili. Nosili smo glamurozne dolge obleke, takrat si se res moral urediti. Za vsako priložnost sem potrebovala novo obleko, zdaj pa visijo v omari.

Torej jih še vedno hranite?

Da, večino. Saj veste, Gorenjci ničesar ne zavržemo (smeh). Aha, zdaj pa sem se spomnila. Moskovski filmski festival z odprtjem v Kremlju je bil res nekaj posebnega, povsem na ravni tistega v Cannesu. Tam so nas res častili kot zvezde in med nami niso delali nobenih razlik. Obravnavali so me povsem enako kot ameriškega igralca Kirka Douglasa. Milena Zupančič ni bila nič manj vredna. Tudi v Berlinu je bilo vse skupaj precej na visoki ravni, tam sem se predstavila s filmom Vdovstvo Karoline Žašler.

Ko se doma na Bohinjski Beli odpravite iz hiše, najbrž ni potrebno, da ste videti kot iz škatlice, ali pač?

Uf, kje pa! Na Bohinjski Beli sem ena izmed njih. Tukaj sem odraščala in ljudje me poznajo že od nekdaj.

Se vam je kdaj dogajalo, da so vas paparaci ujeli nenaličeno in da so potem mediji poročali o tem, kakšni ste?

K sreči ne, je pa lahko vse to precej naporno. Če se že ne urediš, si moraš natakniti vsaj par velikih temnih očal.

Nekateri ljudje so namreč, ko te vidijo v neurejeni podobi, razočarani, nekateri so zlobni in imajo takoj kaj pripomniti. Sicer pa smo glede tega vsi enaki, preveč hitro smo krivični do ljudi, hitro napletemo, kako so se postarali ali kako so neurejeni. Zame je pravi dopust takrat, ko sem lahko ves dan v kavbojkah in brez ličil.

Ko sva ravno pri starosti, kdaj ste ugotovili, da ste se postarali?

Joj, ravno pred dnevi sem se razburjala, ko sem nekje prebrala, da bom prihodnje leto stara že 70 let. Češ, poglej, kar za leto dni so me postarali – do takrat sem bila namreč trdno prepričana, da bom decembra stara "šele" 68, ne 69 let –, pa me je hči hitro postavila na realna tla, da so taka pač dejstva.

Če imaš to srečo, da si vseskozi precej zaposlen, potem za takšna razmišljanja zmanjka časa in let niti ne občutiš.

Kdaj ste si rekli, zdaj pa nisem več rosno mlada? Kdaj se je zgodil ta preskok? Š

e vedno mislim, da sem mlada. Se pa spomnim trenutka, ko sem ugotovila, da rosno mlada pa vendarle nisem več. Imela sem nekaj več kot 40 let in v Drami smo igrali predstavo Moj ata, socialistični kulak. Silva Čušin, ki je deset let mlajša, je igrala mojo hčer in takrat sem si rekla: zdaj pa je že tisti čas, ko boš igrala samo še mame. Me pa to ni niti najmanj zabolelo.

Se je pa verjetno poznalo pri ponudbi vlog.

Osebno tega nisem opazila. V gledališču sem vedno dobivala priložnost igrati dobre in močne vloge, tiste prave vloge pa lahko igraš šele v srednjih letih.

Pri filmu je bila zgodba precej drugačna, pravzaprav kar strašna, in to obžalujem. V času Jugoslavije sem posnela skoraj 30 filmov in takrat me je kamera še motila, nisem bila še tista prava. In ravno ko sem se nanjo navadila, ko je postala moj partner, je bilo z razpadom Jugoslavije ter zmanjšanjem prostora in s tem števila gledalcev zgodbe o filmu konec.

Let ne moreš zavrteti nazaj, na filmu pa se hitro opazijo, pojavili so se drugi ljudje … O razlogih, zakaj je bilo moje filmske kariere konec, ne želim niti razmišljati. Je pa dejstvo, da se je filmska kariera zame končala v trenutku, ko sem bila za film najbolje pripravljena. Poglejte tuje igralke, ki so šele v srednjih letih začele dobivati prave vloge.

Meryl Streep?

Recimo, da ne naštevamo še vseh preostalih. Veste, obraz v vsakem obdobju kaže neko drugo vsebino. Pri 20 letih eno, pri 40 pa povsem drugo in obe sta zanimivi.

Naši filmski režiserji zmotno mislijo, da se ženskam v srednjih letih nič več zanimivega ne dogaja, je pa ravno obratno! Žal. Mislijo, da je ženska lahko le okras, ljubica, kurbica ali pa stara mama, vmesne vloge pa ni in ni.

V resnici pa se ravno vmes zgodi največ. Največ je tudi dilem, težav, izzivov …

Seveda. Dolga leta sploh nisem snemala, nato pa me je pred približno 15 leti Miha Hočevar povabil na snemanje filma Na planince. Leta 2013 je prišlo še povabilo Matevža Luzarja za vlogo v filmu Srečen za umret.

Željo, da bi vam v teh letih pripadla vloga, kakršna je na primer vloga Helene, ki jo je takrat 71-letna Ana Karić odigrala v filmu Nočne ladje, pa še imate? Upanje še tli?

Upanja ne gojim, niti ne želja, bi bilo pa seveda super.

Pa saj imate doma režiserja.

Bog ne daj, grozno narobe bi bilo, če bi kdaj na tak način dobila vlogo. Res je, da sva z Dušanom kar nekaj predstav delala skupaj, ampak zelo malo v primerjavi s tem, koliko sva sicer delala. Zasedel me je samo takrat, kadar je bil prepričan, da sem za določeno vlogo najboljša izbira, in to se je vedno dobro obneslo.

Načrtno pa ne?

Ne, pa tudi z mano bi bilo nekaj narobe, če bi moral mož skrbeti, da revica ne bi ostala brez dela.

Še vedno pa igrate v zanimivi predstavi Boris, Milena, Radko, ki jo je režiral ravno vaš mož. Predstava je izredno zanimiva tudi zaradi vaših intimnih povezav. Radko Polič je vaš nekdanji mož, Boris Cavazza je bil njegova poročna priča, Dušan Jovanović pa je vaš zdajšnji mož. Kako ste se znašli v skupni predstavi, kjer gledalec pogosto ne ve, kaj je resnica in kaj je fikcija?

Dušan je dobil naročilo iz Drame, naj za nas tri pripravi besedilo. Vsi trije smo se upokojili približno ob enakem času, in ker nismo imeli nobenih poslovilnih predstav, so nam namenili to. Dušan se je odločil za takšno besedilo in vse skupaj se je izkazalo za dobitno kombinacijo. Predstava je ves čas razprodana in čudovito je igrati v njej.

Vzporedno s predstavo menda nastaja tudi dokumentarni film o vas treh, ki ga pripravljata režiserja Rajko Grlić in Matjaž Ivanišin.

Res je. Imata okrog 150 ur materiala in predstavljam si, da ga bo kar precej težko spraviti v neko smiselno celoto.

Kako je potekalo snemanje?

Tako, da je bil Ivanišin ves čas z nami. Bil je povsem nemoteč, kar pravzaprav pomeni, da je lahko posnel res čisto vse. Od vaj do prepirov, vse, brez pretvarjanja in mejkapa (smeh). Verjetno bo vse skupaj tudi za nas precej šokantno. Na vajah človek namreč izreče marsikaj in mislim, da bi bilo lahko vse skupaj precej zanimivo.

Si boste izborili pravico do avtorizacije?

Verjetno ne, saj veste, kako je, kar rečeš, rečeš.

Bo to televizijski dokumentarec?

Ne, dolgometražni dokumentarec.

Ste se Rac, Jovanović in vi od nekdaj dobro razumeli? Kljub ločitvi.

Da, nobenih težav nismo imeli.

Predvidevam, da ste se vloge močno razveselili, tega, da ste v pokoju dobili tako priložnost.

Seveda, mislim, da je bilo to veselje skupno vsem trem. Sama se večkrat pošalim, da smo gerontološko društvo. Sami upokojenci na kupu, poleg nas treh še scenografka Meta Hočevar in režiser Dušan Jovanović, ravno za skupaj smo.

2. 11. 2011, zanimiv datum, če smem pripomniti, ste se upokojili. Občutite kaj sprememb?

Drugače je le to, da zdaj lahko sprejmem samo tiste vloge, ki so mi res všeč, in zavrnem tiste, ki mi niso. To je velika stvar. Lažje je tudi to, da si v pokoju razbremenjen vseh notranjih trenj, ki se v službi, seveda tudi gledališču, dogajajo. Če si notri, si na tak ali drugačen način vpleten v spore ter se potem vznemirjaš in jeziš, zdaj pa se mi v to ni treba spuščati.

Seveda pa je res tudi to, da si v pokoju precej odvisen od ponudbe in ne veš, ali bo prihodnji mesec zate na voljo še kakšno zanimivo delo. Sicer pa se za zdaj nimam pravice pritoževati.

Nastopili ste v skoraj 30 filmih, v zadnjih letih tudi dveh slovenskih. Koliko danes še spremljate slovenski film?

Kar precej.

In kako vam je všeč?

Nekateri filmi zelo, na žalost pa so tudi taki, ki mi niso. Zelo všeč mi je bil na primer film Ekspres, ekspres, tudi Petelinji zajtrk je narejen odlično, pa seveda bi se še kaj našlo. V zadnjem času me je najbolj prepričal film Razredni sovražnik, čeprav moram pri tem reči, tudi če mi bo kdo zameril, da ima ogromno zaslug za to, da je bil film tako prepričljiv in uspešen, prav Igor Samobor.

Se kdaj razjokate ob ogledu filmov? Na primer pri filmu Nočne ladje, ki je izrazito čustven?

Ne, nikoli.

Kako to?

Zato, ker poznam ozadje nastajanja filmov. Nikoli se ne morem spustiti tako globoko v sam film, da bi jokala, ker vem, da je vse skupaj samo igra.

Iskreno. Pa gledališče? Dobivate vabila na predpremiere? Jih obiskujete?

Samo kadar imam čas in kadar mi ustreza. Res pa je, da na premiere ne hodim nikoli, razen na Dušanove.

Ker so tam fotografi in novinarji, ki sprašujejo po občutkih po predstavi?

Da, to se mi zdi zelo odvratno. Če mi predstava ni všeč, grem raje kar naravnost domov, kajti ne morem se pretvarjati, da mi je všeč nekaj, kar mi ni. Osebno mi je najhujše, kadar mi po predstavi kdo reče, kako dobro sem bila videti na odru in kakšne lepe kostume sem nosila. To je znak, da je bila predstava slaba. Poleg tega je res tudi to, da je premiersko občinstvo drugačno, zdaj se je morda malo tudi spremenilo …

V kakšnem smislu?

Dolga leta so ljudje na premiere hodili samo zaradi sebe, s takimi ljudmi pa ne maram spremljati predstav.

Se to čuti na odru?

Seveda, in to strahotno! To so energije, ki se jih ne da opisati, a se jih čuti. Formalno je predstava vedno enaka, a je od občinstva odvisno, ali žari ali ne, in na premierah običajno ne žari.

Ko ste leta 1999 dobili Borštnikov prstan, ste rekli …

Ali sem že na vrsti (smeh)?

Da, in ko ste šest let prej dobili Prešernovo nagrado za življenjsko delo …

Niti 50 let še nisem imela in spomnim se, da sem čez dva dni na akademiji prevzela diplomo.

… no, takrat ste med drugim opozorili na to, da med državo in kulturo ni sožitja ter da tega ne bi radi čez nekaj let spet ponavljali. Kako je zdaj s tem sožitjem?

Zdaj je to sožitje še manjše, kot je bilo takrat. Pa s tem ne gre za kritikantstvo, ampak za dejstva. Naša zdajšnja država se je odločila, da kulture ne potrebuje, da ji kultura povzroča same težave. S tem mislim na kulturo v splošnem pomenu besede.

In zdaj je dejstvo, da država ne mara kulture in se ne zmeni zanjo že tako izrazito, da je kar hudo. Ko se ljudi začne spreminjati samo v eno smer, to nikoli ni dobro. Še zdaleč ne mislim, da se je treba ukvarjati samo s kulturo, ampak dejstvo je, da brez nje ni dobrega menedžerja, kaj šele politika. In tem ljudem zdaj sploh ni več nerodno pokazati, da se jim umetnost ne zdi pomembna.

Kako se to najbolj kaže?

V vsem. Na premierah danes ne vidiš več vidnejših politikov, medtem ko so včasih v prvih vrstah redno sedeli predsedniki vlade, države, politiki vseh usmeritev, danes pa jih to več ne zanima. Osebno mislim, da se moraš na takem položaju še posebej potruditi, da vsem namenjaš enako stopnjo pozornosti, ne samo enim, drugim pa nič.

Treba je dajati kulturi in športu. Res je, da smo vsi ponosni na šport, in sicer zato, ker imamo odlične športnike in ker imajo vso podporo. Mislim, da je treba najti neko ravnovesje. Da državo in družbo sestavlja več stvari, ki ju naredi dobri. Če pa energijo usmerimo samo v eno smer, če ljudem kar naprej govoriš in vpiješ, da gre njim slabo zato, ker kultura požre toliko in toliko njihovega denarja, od sebe pa ne da nič, se ljudje tega hitro navzamejo in žal temu tudi verjamejo.

Všeč mi je, na primer, kako deluje Danica Purg, direktorica Poslovne šole Bled IEDC, kjer je del študija namenjen tudi izobraževanju skozi kulturo. Obravnavajo glasbo, slikarstvo, pripravili so celo predstavo. Mislim, da moraš imeti vsestransko odprtega, izobraženega in čutečega človeka.

Pa ne govorim o denarju, to je debata brez pomena, ampak gre za to, na kakšno mesto postaviš kulturo in umetnost. Če pa to zbrišeš in rečeš, da je kultura zgolj škodljiv privesek, ki nam jemlje denar, kaj dobimo?

Takega, ki se žene samo za denarjem?

Da, in zato smo postali ali so postali taki egoisti. Vsi iščejo, kako čim več nagrabiti in kako skrajšati čim več ovinkov.

Kako bi se po vašem mnenju lahko tega lotili? Z zgledom na višjih instancah?

Seveda, to je na prvem mestu! Vemo, kdo ima oblast in komu se ljudje najbolj prilizujejo. Politikom, ker tam računajo na korist. Zato bi morala biti dolžnost politikov, da se začnejo drugače vesti, da dajejo smernice, da enakomerno razporejajo sredstva in pozornost ter da ne gre samo za iskanje denarja za vsako ceno.

Intervju bi želela končati na pozitiven način.

Dajva.

Kakšna je pozitivna plat vašega trenutnega življenjskega obdobja?

(smeh) Pozitivna? Lahko jih naštejem, a dejstvo je, da so se nekatere stvari iztekle za vedno in se ne bodo nikoli več vrnile. Zato je najbolj koristno to, da se jih človek čim manj spominja in, če ni nujno, teh spominov ne obnavlja, ker je tako lažje živeti. Se mi pa še vedno zdi, da je najbolj bistvena človekova radovednost. Če ti to uspe ohraniti, potem je vse lažje.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin