SiolNET. Trendi Film in TV
7,63

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Intervju s srbskim igralcem, režiserjem in producentom

Bjelogrlić: Magnifico je v Srbiji precej večja zvezda, kot si misli #intervju

7,63

termometer

Dragan Bjelogrlić
Foto: Ana Kovač

Planet TV bo prvo nedeljo v novem letu začel s predvajanjem srbske serije Sence nad Balkanom, v kateri je Dragan Bjelogrlić poskrbel za filmski hat-trick. Serijo je produciral, odigral glavno vlogo in za nameček sedel še na režiserski stolček. Srbski ustvarjalec pravi, da so Sence, gledano estetsko, eden od njegovih najbolj radikalnih projektov. V seriji igra tudi slovenski igralec Sebastian Cavazza, Bjelogrlić pa je računal še na enega.


54-letni Dragan Bjelogrlić, za prijatelje Bjela, je pogosto gost Ljubljane. 54-letni Dragan Bjelogrlić, za prijatelje Bjela, je pogosto gost Ljubljane. Foto: Ana Kovač Dragan Bjelogrlić je eden od najbolj prepoznavnih srbskih igralcev. Na sceni je že skoraj 40 let. Leta 1978 je odigral svojo prvo vlogo, v filmu Boško Buha se je vživel v lik otroškega partizanskega junaka Save Sirogojna, v osemdesetih letih pa zbiral simpatije kot Boba v seriji Boljše življenje. V obdobju vojne na Balkanu je posnel dva protivojna filma Lepe vasi, lepo gorijo in Rane, leta 2010 pa je prvič sedel na režiserski stolček in ustvaril Montevideo, Bog te je videl, ki je kandidiral celo za oskarja za najboljši tujejezični film, in štiri leta pozneje še nadaljevanje Montevideo, se vidimo.

Zdaj je naredil še korak naprej. V seriji Sence nad Balkanom, ki od konca oktobra pleni pozornost občinstva v Srbiji, Makedoniji, Bosni in Črni gori, od 7. januarja pa bo na ogled tudi na Planet TV, je na svoja pleča prevzel tri ključne vloge: glavnega igralca, režiserja (nekaterih epizod) in producenta. "Prvič in zadnjič," je dejal o tem filmskem hat-tricku. Zaigral je že v več kot 40 filmih, 20 televizijskih serijah in v več kot desetih gledaliških predstavah. Za svoje delo pred kamero je prejel več nagrad, nagrajen pa je bil tudi kot producent.

S 54-letnim srbskim igralcem smo se srečali v Ljubljani, kamor je prispel s prvim jutranjim poletom z Beograda. Naš intervju je bil po jutranjem fotografiranju na Planet TV prvi pogovor v tistem dnevu. Do večera se jih je nabrala še kopica. Toliko, da je skoraj ostal brez glasu.


Dragan Bjelogrlić Foto: Ana Kovač

Na vašo željo smo se srečali v enem od ljubljanskih lokalov, ki ste ga menda prvič spoznavali v družbi Magnifica, ta ima v vaših filmih že dlje časa zelo pomembno vlogo. Kako to, da je Ljubljana tako pogosto na seznamu vaših destinacij?

V Ljubljani imam vedno dobro družbo, bila so celo obdobja, pred sedmimi, osmimi leti, ko sem tukaj imel celo več prijateljev kot v Beogradu. Brata Miladinović, Magnifico, Saša Lošić – Loša, Branko Đurić, če jih naštejem samo nekaj. Tu sem se pogosto srečeval tudi s kolegi iz Hrvaške, združeval zasebne opravke in delo, sicer pa je Ljubljana zelo priročna destinacija. Tudi kadar se vračam iz severnega dela Evrope, se za nekaj dni pogosto ustavim v Ljubljani.

Srbski igralec, režiser in producent Dragan Bjelogrlić pravi, da ima v Ljubljani vedno dobro družbo. "Bila so celo obdobja, pred sedmimi, osmimi leti, ko sem tukaj imel več prijateljev kot v Beogradu. Brata Miladinović (na fotografiji Marko Miladinović in nogometaš Dejan Stankovič, op. a.), Magnifico, Saša Lošić – Loša, Branko Đurić, če naštejem samo nekatere." Srbski igralec, režiser in producent Dragan Bjelogrlić pravi, da ima v Ljubljani vedno dobro družbo. "Bila so celo obdobja, pred sedmimi, osmimi leti, ko sem tukaj imel več prijateljev kot v Beogradu. Brata Miladinović (na fotografiji Marko Miladinović in nogometaš Dejan Stankovič, op. a.), Magnifico, Saša Lošić – Loša, Branko Đurić, če naštejem samo nekatere." Foto: Mediaspeed

Prvi film, Boška Buho, ste posneli leta 1978, pred skoraj 40 leti. Kako doživljate svoj status, je ta v Srbiji zvezdniški? Znani Slovenci se besede zvezdništvo običajno otepajo, češ, da v Sloveniji nimamo pravih zvezdnikov. Kako je s tem v Srbiji?

Odvisno, najmanj nadlegovanja sem deležen v Beogradu. Tam živim in me vsi poznajo, navajeni so me. Se pa to spremeni takoj, ko se grem kam drugam. Že Kragujevcu ali Nišu je zgodba povsem drugačna, da o Bosni in Hrvaški sploh ne govorim. Tega je v Sloveniji bistveno manj, se pa tudi pri vas v nekaterih lokalih zgodi pravi naval za fotografiranje.

Ker ste ravno omenili Magnifica in ker smo ravno pri zvezdništvu. Menda je v Srbiji Magnifico skoraj večji zvezdnik, kot ste vi. Skladba Pukni zoro iz filma Montevideo, bog te je videl je tam velika uspešnica.

Res je, Magnifico je v Srbiji precej večja zvezda, kot si misli in se zaveda. Nase še vedno gleda precej skromno, a po dveh filmih Montevideo in seriji Sence nad Balkanom, za vse to je naredil glasbo, je to še bolj vidno in očitno. Mislim celo, da bo tudi naslovna skladba serije Sence, njen naslov je Divna, postala pravi hit srbskih kavarn.

Skladba Divna je naslovna skladba nove Bjelogrlićeve serije Sence nad Balkanom:

Magnificu sem pri snemanju Senc dal precej bolj proste roke kot pri filmih Montevideo. Jezil se je, da se preveč vmešavam v njegovo delo in da imam preveč zahtev, no, to je sicer ljudem razlagal v pozitivnem tonu, tako da sem mu tokrat dal povsem proste roke. Magnifico je znan po tem, da se povsem suvereno poigrava z različnimi glasbenimi žanri, kar je za film idealno. Gre za postmoderno v glasbi in glede na to, da so tudi Sence v televizijskem in filmskem izrazu postmoderne, se to dvoje zelo lepo usklajuje.

Tudi v drugem delu filma Montevidea, ki se dogaja v Urugvaju, snemali smo ga sicer na Tenerifih, je tako dobro zadel španski melos, da so Španci njegovo glasbo takoj vzeli za svojo. Obvlada vse zvrsti glasbenih žanrov, od srbske glasbe, balkanske in seveda mednarodne, skratka, zelo hvaležen sodelavec je.

Številni za skladbo Pukni zoro mislijo, da gre za staro narodno pesem.

Res je. Neverjetno, pripisovali so jo nekemu vojaku. In kot je Magnifico nekoč dejal, je bolje, da si ljudje predstavljajo, da jo je napisal neki vojak kot pa pijani Slovenec (smeh, op. p.).

[video: 66564 / ]

Vaše najnovejše delo, serija Sence nad Balkanom, se na televiziji vrti od konca oktobra. Bi zdaj že lahko rekli, da gre za uspešnico? Po gledanosti vsekakor.

Pa ne samo to. Serija se hkrati predvaja na televizijah v Srbiji, Črni gori, Bosni in Makedoniji …. In ne gre samo za to, da je serija tako gledana – samo v Srbiji si jo vsako nedeljo ogleda okrog 2,5 milijona gledalcev –, ampak za to, da je vzbudila toliko pozornosti, da jo ljudje spremljajo celo organizirano po lokalih. Nekako tako, kot spremljamo nogometne tekme.

Ne spomnim se, ali se je kaj takega pri nas v zvezi s televizijsko serijo že zgodilo. Poleg tega se o njej veliko govori in piše, odprla je številne zgodovinske teme, o katerih se prej ni veliko vedelo ali sploh nič, da kar težko verjamem.

Seveda so se našli tudi polemiki, ki so podvomili o resničnosti zgodbe … Zgodba je kombinacija fikcije in resničnih likov in dogodkov, očitno je ljudem to zanimivo.

Vse skupaj me je zelo presenetilo. Čeprav sem že od vsega začetka verjel, da delamo nekaj, kar bo zelo dobro, in da bo serijo urbani del publike, ki spremlja tuje serije, prepoznal kot nekaj kakovostnega,  nisem pričakoval, da bo serija tako dobro sprejeta na tako široki ravni. Zanima ljudi na tržnici in tudi akademike in vrhunske intelektualce.

Zakaj mislite, da serija doživlja tak uspeh? Ne gre namreč za nekaj lahkotnega, za serijo, ob kateri bi človek debatiral s kolegi, šaril po mobitelu in podobno, ampak zahteva osredotočenost, morda celo guglanje za podatki o zgodovinskih likih, ki nastopajo v seriji.

Dragan Bjelogrlić Foto: Ana Kovač

Res je. Mislim, da je razlog v tem, da se je od tranzicijskega obdobja na vsem ozemlju vzhodne Evrope dogajalo veliko podcenjevanje publike. Gledalcem servirajo slabe vsebine, kupujejo licence za butaste formate … Skratka, povsod imamo enake težave s TV-vsebino, pri tem ne vidim nobene razlike med Romunijo, Srbijo in Slovenijo. Dejstvo pa je, da si ljudje želijo nekaj več, nekaj pametnega.

Mislim, da je prej omenjena miselnost prevara, ki jo uporabijo lastniki televizij, in sicer zato, da širijo prepričanje, da gledalce zanimajo samo neumnosti, lahkotne glasbene oddaje, resničnostni šovi in podobno. In na vprašanje, zakaj delajo neumnosti, dobivamo odgovor: zato, ker ljudi to zanima. To ni res, to je trik, prevara, zato služijo več denarja, zato so vsi lastniki televizij izjemno premožni.

Prva epizoda traja uro in pol, preostale so sicer krajše, vendar daljše od običajnih 40, 45 minut. Zakaj ste se odločili za tak format?

Ker sem želel, da vsaka epizoda deluje kot film. Serijo smo ustvarjali z mislijo na publiko in izkazalo se je, da je to res dobra odločitev. Priznam, da sem o njej na trenutke celo sam podvomil, saj nisem bil povsem prepričan, da bo serija zanimala tako široko javnost, ampak je uspelo.

Kakšne težave ste imeli z zbiranjem sredstev glede na to, da ne gre za serijo na prvo žogo in morda zaradi prej omenjenih razlogov ni takoj zanimala TV-šefov?

Serija je koprodukcija med Srbijo, Rusijo, BiH in Makedonijo. Že od začetka gre za projekt, ki vključuje različne televizije in producente, ker je tema, ki jo obravnavamo, tako široka. V seriji nastopajo Srbi, Hrvati, Rusi, Makedonci … Ena sama televizija ne bi zmogla zdržati tako visokih stroškov, ki pa so po drugi strani še vedno nizki, še posebej, če jih primerjamo s proračunom, kot ga imajo ustvarjalci serij v tujini. Nemška serija z naslovom Babylon Berlin ima na voljo 40 milijonov evrov, naša pa 1,4 milijona oziroma 135 oziroma 140 tisoč evrov na epizodo. To je kar precejšnja razlika.

Za eno od ključnih vlog v seriji Sence nad Balkanom je Bjelogrlić želel angažirati pokojnega slovenskega igralca Jerneja Šugmana. Za eno od ključnih vlog v seriji Sence nad Balkanom je Bjelogrlić želel angažirati pokojnega slovenskega igralca Jerneja Šugmana. Foto: Drama/Peter Uhan Ste poskušali pridobiti tudi slovenska sredstva?

Sem. Pred dvema ali tremi leti sem bil pri vodilnih na vaši nacionalni televiziji.

Gre namreč za to, da bi po eni od različic eden glavnih likov serije moral biti tudi nekdanji minister za notranje zadeve v Kraljevini SHS, Slovenec Anton Korošec, ki je bil v svojem obdobju zelo vpliven gospod. Za to vlogo sem želel angažirati vašega igralca Jerneja Šugmana.

Je on vedel za to?

Da, omenil sem mu. Nanj sem računal do konca, razmišljal sem, da bi lik Korošca vpeljali v drugi sezoni serije, no, a potem vemo, kaj se je zgodilo. Skratka, na nacionalni televiziji so bili pravzaprav naklonjeni sodelovanju, v Sloveniji sem želel celo snemati, a se na koncu nismo dogovorili za sodelovanje. Nenehno so govorili, da nimajo denarja.

Koliko ste spoznali časovno obdobje, ki ga v seriji obravnavate?

Ne kaj veliko, najbolj sem ga spoznaval med pripravami na snemanje filma Montevideo, ki se prav tako usmerja v to zgodovinsko obdobje. Takrat sem ugotovil, za kako fascinanten čas gre … Zdi se mi, da je od odločitev, ki so se sprejemale takrat, svet odvisen še danes. Takrat so se vzpostavili temelji današnjega sveta. Po prvi svetovni vojni sta se pojavili dve veliki novi ideologiji, komunizem, ki je prišel iz Rusije, in nacizem, ki je prišel iz Nemčije in Italije, nastala pa je tudi mlada država Kraljevina SHS, znotraj katere so si Slovenci, Hrvati in Srbi prvič izborili svojo neodvisnost, ki pa zaradi različnosti narodov ni imela prav nobenih možnosti za obstoj.

Poglejmo si samo umor kralja Aleksandra … Vsi so želeli njegovo smrt. Komunisti, fašisti, Makedonci, Hrvati, no, samo Slovenci ne (smeh, op. p.).

"Ko se človek vrača v zgodovino, lahko razčisti številne zablode. Zgodovino imam zelo rad. V jugoslovanskem prostoru so ljudje pogosto začeli šteti čas ali od leta 1941 ali od 1991, kot da prej ni bilo ničesar. Vendar so se vsi ti balkanski nesrečni dogodki začeli že veliko prej." "Ko se človek vrača v zgodovino, lahko razčisti številne zablode. Zgodovino imam zelo rad. V jugoslovanskem prostoru so ljudje pogosto začeli šteti čas ali od leta 1941 ali od 1991, kot da prej ni bilo ničesar. Vendar so se vsi ti balkanski nesrečni dogodki začeli že veliko prej." Foto: Ana Kovač

Ste se zato v svojem delu spet vrnili v to obdobje?

Da, s filmom Montevideo sem želel prikazati romantično zgodbo o neki generaciji nogometašev, o ustvarjanju sanj. Zgodba o mladcih, ki si želijo iti v Montevideo igrat nogomet, se mi je zdela zanimiva in je bila zame v tem projektu središče, seveda pa sem moral pred tem temeljito spoznati zgodovinsko obdobje tistega časa. Ko sem se vanj zakopal, sem videl, kaj vse se je dogajalo.

Na primer: ste vedeli, da je Interpol Balkan takrat imenoval Kolumbija Evrope, saj je bil, v glavnem Beograd, križišče narkomanskih poti? Te se do danes niso veliko spremenile, le droga je druga – namesto opija tihotapijo kokain. Kriminal, politika in posel so bili neposredno povezani. Dogajala so se mednacionalna trenja.

Odkril sem, kako zanimiv je Balkan za filmski žanr triler, ki ga pri nas, vsaj kakovostnega ne, nismo nikoli delali. Vedno smo se ukvarjali z dolgočasnimi socialnimi dramami, ki jih nihče noče gledati, in komedijami, nikoli pa ni bilo trilerja, ki pa je zame glavni žanr Balkana. Seveda Sence nad Balkanom niso le triler, kot sem že omenil, gre za postmodernistični preplet različnih žanrov, a triler je njegova osnova.

Obravnava preteklega časa pa je analogija današnjemu?

Vsekakor, to je še posebej zanimivo in če ne bi šlo za primerjavo, tega niti ne bi delal. Ko se človek vrača v zgodovino, lahko razčisti številne zablode. Zgodovino imam zelo rad.

V jugoslovanskem prostoru so ljudje pogosto začeli šteti čas ali od leta 1941 ali od 1991, kot da prej ni bilo ničesar. Vendar so se vsi ti balkanski nesrečni dogodki začeli že veliko prej. Zelo so si podobni, le da so se v različnih političnih in družbenih okoliščinah kazali drugače. Pravzaprav pa gre za zelo podobne stvari in vplive. Ljudje so nagnjeni k temu, da se prav veliko ne ozirajo nazaj, treba pa je vedeti, da je zgodovina kontinuiran proces, kjer je vse vzročno povezano.

Sam sem otrok Jugoslavije in sovraštvo ob razpadu federacije v devetdesetih letih me je dobesedno šokiralo. Vendar je bilo jasno, sploh če poznaš zgodovino, da se bo to prej ali slej zgodilo, saj so trenja v tem prostoru globoko zakoreninjena. Seveda lahko govorimo o tem, da je to brez razloga, da bi se vse lahko odvilo v drugo smer …

Ne bom zdaj govoril o politiki, omenil bom samo to, kar se mi zdi še posebej zanimivo, in sicer da so jugoslovanski narodi, takoj ko so dobili priložnost za združitev, drug pri drugem začeli prepoznavati to, kar jim ni všeč, in ne tega, kar jih zbližuje. To je, kot da bi v zakonu z nekom opazili samo to, kar vas moti, ne tega, kar vaju povezuje.

Že po nekaj letih je bilo jasno, da Jugoslavija nima perspektive. Vendar je šlo za tako veliko idejo, da napredni od nje niso želeli odstopiti. Vem, da ni več veliko ljudi, ki verjamejo v jugoslovansko idejo. Zavedam se, da bi bilo to tudi neumno, vendar pa je to bila velika ideja, ki ji narodi niso dorasli.

Za serijo Sence nad Balkanom Dragan Bjerlogrlić pravi, da je to najtežji in najresnejši posel do zdaj. Najbolj radikalen in pogumen v estetskem smislu. Za serijo Sence nad Balkanom Dragan Bjerlogrlić pravi, da je to najtežji in najresnejši posel do zdaj. Najbolj radikalen in pogumen v estetskem smislu. Foto: Ana Kovač

Je serija Sence nad Balkanom po svoje vaš ustvarjalni vrhunec? V njej ste se lotili vseh treh ključnih vlog, ste producent, igralec in režiser nekaterih epizod.

Upam, da ne (smeh, op. p.). Je bil pa to moj najtežji in najbolj resen posel do zdaj.

Koliko ran na želodcu ste si s serijo pridelali?

Ne vem še, odpravljam se na zdravniške preglede, vendar ni tako strašno (smeh, op. p.).

Dvakrat ste želeli odstopiti od projekta.

Res je, vse skupaj je bilo dokaj zahtevno. Postavili smo si visoke estetske, scenaristične in produkcijske cilje. Zapleteno je bilo. Če si predstavljate, da ena epizoda stane okoli 130 tisoč evrov, kar je za naše razmere veliko, a v svetovnem merilu ni to nič. Nemška serija Babylon Berlin, ki ima sicer 14 epizod, je stala 40 milijonov evrov, naša pa milijon in pol. To je, kot bi primerjali Barcelono, Olimpijo ali Partizan. Tako ne moreš več tekmovati s svetom.

Kako je s predvajanji serije v širšem mednarodnem kontekstu?

V Rusiji bo na sporedu po novem letu. Zanjo se zanimajo v različnih državah, že zdaj je gotovo, da jo bodo predvajali v Bolgariji, Romuniji in Grčiji. Javljajo se nam tudi iz Češke in Poljske, predvsem iz srednje Evrope, kar je razumljivo, saj je serija še precej sveža.

Sam bi si seveda zelo želel, da bi vstopila v svetovne okvirje. Menim, da je s svojo estetiko in zgodbo univerzalna. Seveda je res, da je nekomu z Balkana in tistemu, ki pozna zgodovino, bližje, vendar pa je zaradi svojih lastnosti zanimiva tudi za nekoga, ki o tem času in prostoru ne ve veliko.

Kako to, da na Hrvaškem še niso odkupili pravic za predvajanje serije?

Ne vem, nenavadno je, vendar jih v sosedstvu ne bom opravljal. (smeh, op. p.)

"Umetniki so sicer veliki egocentriki in ko veliko razmišljaš o sebi, gre vse k hudiču. Veliko se ukvarjamo s sabo, težki smo za druge ljudi. Govorimo le o sebi, o svojih projektih in pametujemo." "Umetniki so sicer veliki egocentriki in ko veliko razmišljaš o sebi, gre vse k hudiču. Veliko se ukvarjamo s sabo, težki smo za druge ljudi. Govorimo le o sebi, o svojih projektih in pametujemo." Foto: Ana Kovač

Je morda to povezano s tem, da je eden od likov Ante Pavelić, voditelj Neodvisne hrvaške države, in so čakali, da vidijo, kako bo v seriji prikazan? V seriji je vrsta resničnih, tudi kontroverznih zgodovinskih osebnosti, poleg Pavelića tudi Mustafa Golubić, dotaknete se prostozidarstva … Zagotovo ste vedeli, da bo zgodba dvignila veliko prahu?

Seveda, vsi so kontroverzni, tako srbski, makedonski, ruski ... Ante Pavelić pa še posebej. Pa vendar ... Dve moji prehodni seriji Vratiće se rode in Montevideo sta bili redki od srbskih serij, ki so jih sploh predvajali na Hrvaškem, obe sta bili zelo priljubljeni in uspešni, zato bi bilo s poslovnega vidika razumljivo, da bi jih tudi nova serija zanimala. Je pa res, da so odnosi med Srbijo in Hrvaško danes na zelo nizki ravni, kot da smo se vrnili v devetdeseta leta. Mogoče ima tudi to nekaj vpliva.  

V igralski zasedbi so tudi hrvaški igralci.

Trije, Goran Bogdan (igra Mustafo Golubića), Bojan Navojec (igra Anteja Pavelića) in Đorđe Kukuljica. Rad delam z zanimivimi in dobrimi igralci s kateregakoli območja. Tudi pri slovenskih igralcih jezik ni nobena težava.

Sebastian Cavazza v seriji Sence nad Balkanom igra skrivnostnega tujca Gabriela. Sebastian Cavazza v seriji Sence nad Balkanom igra skrivnostnega tujca Gabriela.

Enostavno ga postavite v vlogo, v kateri govori nemško, pa je. (smeh, op. p.)

To je res. (smeh, op. p.) Slovenci lahko zaradi naglasa igrajo tudi like z germanskega območja.

V Sencah nad Balkanom ste angažirali tudi slovenskega igralca Sebastiana Cavazzo. Zakaj ste se odločili ravno zanj?

Je odličen, zelo natančen igralec. Zelo mi je pri srcu tudi kot človek. V Montevideu je imel majhno vlogo brazilskega trenerja. S svojo igro me je navdušil. Kako se je naučil celo angleškega jezika z brazilskim naglasom! Moram priznati, da je bil v sceni z velikim Armandom Assantejem dominanten.

Njegovo delo mi je bilo tako všeč, da mi je bilo na koncu žal, da ni imel večje vloge. Ko sem delal serijo, sem iskal vlogo zanj in našel sem jo v liku Avstrijca. V Srbiji je postal velika "faca".

Za Srbe je menda Cavazza slovenski George Clooney, vi pa srbski Robert Redford.

Cavazza je v Srbiji postal zelo popularen še posebej med ženskim delom občinstva. Znova je naredil dobro vlogo in se spretno poigral z govorom. V seriji nastopa kot Avstrijec slovenskega rodu. Dobro je izkoristil slovenski naglas in ga povezal z germanskim. Cavazza zdaj res veliko dela v Srbiji, sodeluje pri več filmih. Precej se druži z mojim bratom.

Kaj je bil najbolj stresen trenutek snemanja serije Sence?

Šlo je za sceno v prvi epizodi, ko prestreženo kamion z opijem. Pridejo ruski kozaki. To je bilo težko, ker smo snemali na temperaturi minus 12 stopinj Celzija. Zelo stresni trenutek je bil tudi konec aprila, ko sem ugotovil, da sem posnel preveč materiala in da bom za konec serije potreboval še med 100 in 150 tisoč evrov.

Takrat sem televiziji RTS ponudil, da doplača teh dodatnih 100 minut materiala. A ko so mi odgovorili, da mi, kar zadeva njih, ni bilo treba posneti toliko, sem se zavedal, da obstaja možnost, da serije nikoli ne dokončam. To bi pomenilo, da bi bil v velikem minusu. Po dolgih pogovorih mi je uspelo doseči dogovor.

Ste za ta projekt najeli posojilo?

Nisem. Za Lepa sela, lepe gore sem ga. V Srbiji je film še vedno neka oblika podjetništva, medtem ko v Sloveniji snemate filme, za katere porabite toliko, kolikor dobite državnih sredstev. Ljudje ne vlagajo svojega denarja. V serijo Sence nad Balkanom sicer nisem vložil veliko, ker to ni bilo potrebno. Moje podjetje je 20-odstotni lastnik serije, sredstva smo dali v obliki denarja in studia.

Prvi del serije Sence nad Balkanom so premierno prikazali na sarajevskem filmskem festivalu. Prvi del serije Sence nad Balkanom so premierno prikazali na sarajevskem filmskem festivalu.

Z vprašanjem o stresu sem merila na predprojekcijo serije na Filmskem festivalu v Sarajevu … Ste čutili veliko tremo?

Niti ne, že dovolj dolgo sem v tem poslu, da se znam spopasti tudi s tem. Ko smo serijo zmontirali, sem vedel, da gre za dobro zadevo. Zavedal sem se, da je serija kakovostna, provokativna in vznemirljiva, nisem pa mogel predvidevati, da bo tudi tako priljubljena. Debata o tremi bi se po vseh teh letih lažje nanašala na premiero filma Montevideo, Bog te videl, saj je bil to prvi film, ki sem ga režiral.

Kako se spominjate premiere filma Boško Buha, kjer ste leta 1978 odigrali glavno vlogo partizanskega junaka otroških let?

Ne spomnim se, to je bilo pred veliko leti. Bilo je veselo, mladi smo bili.

Ste bili takrat velik frajer v šoli?

Takrat sem postal, da, pred tem pa nisem bil. (smeh, op. p.) Sicer pa je bilo to res zelo zabavno in lepo obdobje. Šlo je za sedemdeseta in osemdeseta leta prejšnjega stoletja, ki jih imam v spominu kot dobro obdobje v svetu.

10 vlog Dragana Bjelogrlića:

V filmu ste nastopili brez predhodnih izkušenj. Kaj so videli v vas, zakaj so vas izbrali? Morda veste?

Ne vem. Umetniki so sicer veliki egocentriki in ko veliko razmišljaš o sebi, gre vse k hudiču. Veliko se ukvarjamo s sabo, težki smo za druge ljudi. Govorimo le o sebi, o svojih projektih in pametujemo. Če se veliko ukvarjaš s sabo in če še pišeš avtobiografijo, gre vse v maloro. Zato ne maram veliko razmišljati o tem, zakaj so me izbrali in podobno.

Čigavo mnenje najbolj cenite, h komu se obrnete po nasvet, kdo je vaš največji kritik?

Eden od ljudi, ki jim zelo verjamem, je montažer Petar Marković, ki je veliko delal tudi v Sloveniji in po svetu. Sodeloval je tudi pri filmu Lepe vasi, lepo gorijo in Rane, montiral pa je tudi film Montevideo. Dolgoletna prijatelja sva.

Potem je tu moja žena, ki me v življenju najbolj podpira in je hkrati tudi moj največji kritik. In pa prijatelj, s katerim se druživa že od prvega razreda osnovne šole. On je tudi moj boter, a se ukvarja z drugimi stvarmi, kot je film.

"Zavedal sem se, da je serija kakovostna, provokativna in vznemirljiva, nisem pa mogel predvidevati, da bo tudi tako popularna." "Zavedal sem se, da je serija kakovostna, provokativna in vznemirljiva, nisem pa mogel predvidevati, da bo tudi tako popularna." Foto: Ana Kovač

Prihajate iz majhne srbske vasi Baranda, kjer menda z bratom za potrebe predvajanja vaših filmov spet odpirata tamkajšnji kino, ki je sicer že dolga leta zaprt. Nekje je bilo zapisano, da si, sodeč po statističnih podatkih, vsak prebivalec Barande vaše filme ogleda najmanj dvakrat, številni pa so v vaših filmih tudi odigrali različne vloge. Kako povezani so s Sencami nad Balkanom?

Zelo, tam smo postavili snemalno prizorišče s trgom in Glavnjačo ter Jatagan Malo. V Beogradu so bili namreč predeli, ki so se imenovali Mala, kot na primer Jatagan, kamor policija ni imela dostopa. Bile so kot nekakšne favele. Tudi statisti so iz naše vasi.

So v vaši rojstni vasi katero od ulic že poimenovali po vas?

Ne, se pa tamkajšnji dom kulture imenuje Dragan Bjelogrlić, s čimer se najprej nisem strinjal. Rekel sem jim, da so me pokopali, še preden sem umrl. Vendar so mi nato povedali, da v ZDA že obstajajo prostori, ki se imenujejo po živečih osebah, na primer po Robertu Redfordu, Robertu de Niru, v Srbiji pa po Radetu Šerbedžiji.

Večkrat ste izjavili, da za serijo Sence nad Balkanom niste sklepali nobenih kompromisov. V kakšnem smislu?

Res je, čeprav je seveda nerealno reči, da je šlo povsem brez kompromisov. Je pa dejstvo, da gre za delo, v katerem sem sprejel res minimalno število kompromisov, zato je bilo tako zelo težko in stresno. Prej ste me vprašali o tremi, ki je sicer nisem imel, sem bil pa zelo zaskrbljen, kako bo uspelo. Zavedal sem se, da gre estetsko za najbolj radikalen in pogumen projekt

"Triler je žanr Balkana." "Triler je žanr Balkana." Foto: Ana Kovač

Vrnimo se k nogometu, vaši ljubezni in sredični temi v filmih in seriji Montevideo. Ste še aktivni pri nogometnem klubu Partizan, kjer ste bili v upravnem odboru?

Ne več, takoj ko sem se mu priključil, sem tudi izstopil.

Zakaj?

Zato, ker je nogomet pri nas v Srbiji na žalost odsev vsega najhujšega. V njem je veliko umazanega, veliko je kriminala. Najslabši ljudje, ki sem jih spoznal v življenju, se vrtijo okoli njega. Seveda ne govorim o igralcih, govorim o vsem, kar ga obkroža, o menedžmentu in poslu. Seveda pa nogomet rad gledam, sem veliki ljubitelj in še vedno hodim na tekme.

Ste bili tudi na tekmi med Partizanom in Crveno zvezdo, kjer je izbruhnil obračun?

Da.



Vas je presenetilo dogajanje na tribunah?

Da, šokiran sem bil. To, kar se je zgodilo, je najboljši primer tega, kar se dogaja ob nogometu. To nima zveze z nogometom, temveč z vsem drugim, povezano je s kriminalom, drogo in tudi politiko.

Menda je Magnificovo skladbo Pukni zoro mogoče slišati na tekmah Crvene zvezde?

Tako je in zdaj jo vrtijo tudi takrat, ko igra reprezentanca Srbije. Najprej zavrtijo Marš na Drino, sledi ji Pukni zoro in šele nato uradna himna. Tudi prvo himno Bože pravde nam je napisal Slovenec (avtor glasbe je Davorin Jenko, op. a.), no, Magnifico pa je zaslužen za drugo.

V filmu Montevideo nogometaši Jugoslavije premagajo reprezentanco Brazilije in s tem poskrbijo za veliko presenečenje. Tudi na svetovnem prvenstvu v Rusiji prihodnje leto Srbijo čakajo Brazilci. Vaša napoved?

Glede na to, da filma o tem ne bom režiral, ne verjamem, da bomo zmagali. (smeh, op. p.)

Komentarji

3

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • Logik_49 / 24.12.2017. ob 10:48 +1 - 2

    ko to tamo peva :)

    +1 - 2
  • oporečnik / 25.12.2017. ob 17:42 +1 - 3

    Tam tudi spada, saj ni Slovenc! Poje pa samo za jugonostalgične, ki ne morejo pozabiti ex YU!

    +1 - 3
  • milanček / 24.12.2017. ob 13:59 +2 - 6

    super, potem naj on in še 50 000 jugovičev spoka dol! Pa na kriminalca jankovića ne pozabit!

    +2 - 6
delitve: 173
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin