Ne morje ne zemlja

Pisatelj, pesnik, scenarist in publicist je doma iz Murske Sobote. Letnik 1968. Na ljubljanski filozofski fakulteti je študiral sociologijo in filozofijo. Od leta 1999 je objavil tri romane (Potapljanje na dah, Nočitev z zajtrkom in Biljard v Dobrayu), dve zbirki kratkih zgodb (Mrtvi kot in Nostalgija) ter tri pesniške zbirke (Krajina v molu, Hiša mojega sina in Občutek za veter, skupaj s Ferijem Lainščkom). Pri založbi Franc-Franc je pred letom izšla njegova najnovejša dvojezična knjiga v slovenščini in jeziku porabskih Slovencev Ostani z mano, duša moja, ki jo je Šarotar posvetil fotografu judovskega rodu Juliusu Schönauerju, ki je bil aprila 1944 skupaj z drugimi prekmurskimi Judi deportiran v Auschwitz in tam mesec dni pozneje usmrčen.

Zakaj pišete?

Tako kot se vsak človek kdaj za hip ozre, ustavi in se vpraša, kdo sem, kako sem, torej po svojem bistvu in smislu, tako se tudi pisatelj venomer sprašuje po izvoru in glasu besede, o tišini in spominu, torej o duši besedila, ki ga nagovarja. Pisanje ni ambicija, želja, gre za samotno potovanje v notranje pokrajine, za moč spominjanja in dialog z mrtvimi.

Ne morje ne zemlja – kje in kakšen je vaš kozmos?

Ta prostor, ki ni več morje, še ne zemlja, je moje nevidno notranje vesolje, ta svet ne obstaja v času, gre za brezčasje, nekaj, kar je bilo pred besedo in bo še dolgo po tem, ko tukaj nikogar več ne bo, da bi ji prisluhnil. Intimna vez, ki veže morje in zemljo, je jezik, črke so kot sidra, s katerimi vežemo ladje besed na ta svet. Ali s presežnimi in zavezujočimi besedami Edmonda Jabésa, ki ga trenutno potrpežljivo berem: "Knjiga je stara toliko kot voda in ogenj."

Pišete o morju, Prekmurju, ravnini in reliefih človeške duše – kakšna je vaša?

To je skrivnost, ki bi jo rad spoznal, to je nekaj, česar si ne bomo nikoli do konca razdelili. Pišem, kot bi šel v belo, zasneženo ravnino, gaz, ki bo morebiti ostala, je sled moje pisave. Če se kdaj vrnem, bi rad bil samo boljši človek. Ime za to neskončno brezpotje, ožarjeno z difuzno svetlobo, ki jemlje dih, je morebiti duša. Da bi prečil ta kontinent, moraš imeti občutek, navdih in spomin.

Zdi se, da ne pripadate nobeni generaciji, a vendar ste, glede na število knjig, ki ste ji napisali, pravi "starec" ...

Tudi sam se čudim. Nenehoma hodim, berem, opazujem oblake, čeprav ves čas tiho sedim za mizo. Knjige so skromno poročilo, dnevnik tega intimnega potovanja. Pesnik nima generacije, spreminja se le svetloba, njen odtenek in ostrina.

Kako vašo literaturo sprejemajo v tujini? Imate namreč kar veliko predstavitev svojih knjig zunaj slovenskih meja ...

K sreči imam v zadnjem času veliko priložnosti za potovanja in predstavitve svojih knjig v tujini, v pripravi je še nekaj novih prevodov knjig, kar me seveda vznemirja in pomirja hkrati. Odpravljam se na rezidenco in bralno turnejo v Belgijo, na Irsko in v Sarajevo. Povsod pripovedujem svojo zgodbo, o tem, kdo sem in od kod prihajam. Pišem hommage svoji družini in mojemu mestu, ki še vedno čaka veter, da bi v njem znova zazvenele duše.

Česa si najbolj želite?

Rajši vam povem, po čem hrepenim: občutek, navdih in spomin. Kot pisatelj pa si želim mir, tišino in zbranost, da ne bi izgubili tistega, kar se ne sme nikoli izgubiti.